Jedro

Nekonkretiziranih navedb toženke, da je tožniku proste dni zagotovila oziroma da mu je tedenski počitek zagotovila praviloma ob nedeljah (pri čemer dnevi, ki jih je navedla, niso le nedelje, ampak tudi sobote), ne zadošča, da bi šteli, da je podala zadostno trditveno podlago, da bi bilo dejstvo zagotavljanja dveh dni tedenskega počitka sporno in s tem predmet dokazovanja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni, tako da se glasi: „I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek v višini 345,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2015 do plačila, v roku 8 dni.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v višini 783,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, v roku 15 dni.“

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške pritožbe v višini 186,66 EUR, v roku 15 dni.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo 345,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2015 dalje (točka I izreka). Odločilo je, da je dolžan tožnik toženki plačati vse stroške tega postopka (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da gre za sodbo presenečenja. Sodišče prve stopnje je ravnalo v nasprotju z napotki Višjega delovnega in socialnega sodišča v sodbi in sklepu Pdp 328/2022. Glede spornih dveh dni je štelo trditveno podlago toženke za zadostno, čeprav je navedla le, da mu je tedenski počitek zagotovila, in sicer praviloma ob nedeljah. V točki 12 iste vloge z dne 29. 11. 2019 o tem toženka sploh ni podala navedb. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 214. členom ZPP. Tožniku je naložilo prekomerno trditveno breme. Zaradi neupoštevanja navedbe toženke, da mu je zagotovila 24 dni tedenskega počitka (morala pa bi mu jih 26), sta podani kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Porušen je videz nepristranskosti. Tožniku je kršena pravica do enakega varstva pravic. Podal je navedbe glede opravljanja dela ves čas, ko je bil na misiji, in o pripravljenosti, ki se po sodni praksi Vrhovnega sodišča RS šteje za delo. Sodna praksa Vrhovnega sodišča RS v sporih za plačilo odškodnine za neizrabljene dni tedenskega počitka je drugačna – določenih nalog ne šteje za delo, kar ni pravilno. Že samo dejstvo, da je bil v pripravljenosti, utemeljuje tožnikov zahtevek. Pred sodiščem prve stopnje je tožnik navedel, katero delo je opravil. Opisal je svoj delovni dan in navedel, kaj je delal ob nedeljah oziroma predvidenih prostih dneh. Sodišče prve stopnje se do teh navedb ni opredelilo niti ni upoštevalo, da je tožnik časovno opredelil, kdaj je delo opravljal. Tudi zaradi tega je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V okviru podanih navedb ni ugotavljalo za odločitev bistvenih dejstev. Zmotno in drugače kot v predhodnem sojenju je dokazno ocenilo predložene listine. Presoja, da mu je toženka zagotovila sporna dva dneva tedenskega počitka, temelji na domnevah. V nasprotju z njenimi navedbami ugotavlja, da mu je prost dan zagotovila delno v soboto in delno v nedeljo. Tožnik je navedel tudi, da je bil pod tujim poveljstvom, kar sta potrdili obe zaslišani priči, in da je s strani slovenskega poveljstva bilo odrejeno delo ves čas. Če mu je bilo delo odrejeno in če mu je bilo dovoljeno, da si ga sam organizira, mu ni mogoče očitati, da ga je opravljal samovoljno. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do izpovedi prič, ki jih tožnik povzema v pritožbi. Zmotno je uporabilo materialno pravo. Stališča oziroma odločitve Vrhovnega sodišča RS niso pravni vir. Sodišče je pri odločanju vezano na ustavo in zakon. Glede pripravljenosti tožnik opozarja še na sklep VDSS Pdp 255/2022. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma podrejeno jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim senatom. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Storilo je kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 214. členom ZPP, ki jo uveljavlja pritožba in je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

5. Določbi 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) in 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nadalj.) urejata pravico do tedenskega počitka. Glede na trajanje mednarodne misije od 25. 4. 2015 do 17. 11. 2015 in ob upoštevanju posebnega dopusta od 12. 8. 2015 do 27. 8. 2015 bi bil tožnik upravičen do 26 dni tedenskega počitka.

6. Vrhovno sodišče RS je s sklepom VIII Ips 34/2021 z dne 19. 10. 2021 razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje, s katerima je bilo zahtevku za plačilo odškodnine za neizrabljene dni tedenskega počitka ugodeno, ter zadevo vrnilo v novo sojenje z napotkom, naj sodišče prve stopnje dopolni dokazni postopek v smislu ugotovitve količine in kvalitete dela tožnika, pri tem tudi konkretnih nalog, ki jih je moral opraviti na dneve predvidenega tedenskega počitka. V ponovljenem sojenju je Višje delovno in socialno sodišče s sodbo in sklepom Pdp 328/2022 z dne 9. 6. 2022 sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo – v delu, v katerem se nanaša na odškodnino za neizrabljeni tedenski počitek v višini 345,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2015 do plačila, in glede pravdnih stroškov – ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe.

7. Višje delovno in socialno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo zaradi ugotovljene kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 214. členom ZPP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Toženka za dva (sporna) dneva tedenskega počitka, v zvezi s katerima tožnikov odškodninski zahtevek ni pravnomočno zavrnjen, ni trdila, da bi tožniku tedenski počitek zagotovila, oziroma navedb tožnika o neizrabljenem oziroma nezagotovljenem tedenskem počitku ni prerekala. Sodišče prve stopnje bi moralo neprerekano dejstvo šteti za priznano (214. člen ZPP), ne pa ugotavljati, ali sta bila dva prosta dneva tožniku zagotovljena.

8. V ponovljenem sojenju sodišče prve stopnje zavzetemu stališču pritožbenega sodišča ni sledilo. Navedbe toženke, da je bil tožniku prost dan enkrat tedensko zagotovljen, običajno ob nedeljah, je štelo kot dovolj substancirane.

9. Tožnik je v tožbi navedel, da mu toženka ni zagotovila nobenega dne tedenskega počitka, da je opravljal delo vse dni v tednu ali pa je bil ves čas v pripravljenosti; opisal je svoj delovni dan (delovnik) in delo ob sobotah (od 7.00 ure do 15.00 ure) ter nedeljah, ko je bil v pripravljenosti. V odgovoru na tožbo je toženka navedla, da so bili tožniku praviloma zagotovljeni prosti dnevi; skupaj mu je bilo zagotovljenih 24 dni; da so bili tožniku dnevi tedenskega počitka zagotovljeni, običajno ob nedeljah oziroma na zgoraj navedene (datumsko opredeljene) dni (ki jih je 24). V pripravljalni vlogi z dne 29. 11. 2019 je v točki 12, ki jo je posebej povzelo sodišče prve stopnje, navedla le, kaj bi sodišče ugotovilo iz predloženih dokazov (iz listin oziroma izpovedi priče A. A.; da so bili tožniku dnevi tedenskega počitka zagotovljeni).

10. Tožnik je svojemu trditvenemu bremenu zadostil z navedbami v tožbi, da mu tedenski počitek ni bil zagotovljen (nobenega dne). Toženka jim je ugovarjala, pri čemer je, kot je razvidno iz povzetka v prejšnji točki obrazložitve, proste dni konkretizirala za 24 datumsko opredeljenih dni, glede katerih je odločitev o utemeljenosti zahtevka za plačilo odškodnine že pravnomočna. Njenih nekonkretiziranih navedb, da je tožniku proste dni zagotovila oziroma da mu je tedenski počitek zagotovila praviloma ob nedeljah (pri čemer dnevi, ki jih je navedla, niso le nedelje, ampak tudi sobote), ne zadošča, da bi šteli, da je podala zadostno trditveno podlago, da bi bilo dejstvo zagotavljanja dveh dni tedenskega počitka sporno in s tem predmet dokazovanja.

11. Kot določa drugi odstavek 214. člena ZPP, se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. V konkretnem primeru je tako šteti, da je toženka nezagotovitev dveh dni tedenskega počitka priznala, saj je le brez razlogov (nekonkretizirano) navedla, da je tožniku vse dni tedenskega počitka (več kot 24 dni, ki jih je konkretizirala) zagotovila, oziroma je navedla le, da je to storila praviloma ob nedeljah. Glede na to, da ZPP v prvem odstavku 214. člena določa, da ni treba dokazovati dejstev, ki jih je stranka pred sodiščem priznala (razen če bi šlo za namen razpolaganja z zahtevkom po tretjem odstavku 3. člena ZPP, ki jih sodišče zaradi nasprotovanja prisilnim predpisom ali moralnim načelom ne prizna), pritožbeno sodišče ugotavlja, da dejstvo, da toženka tožniku ni zagotovila (še) dveh dni tedenskega počitka (da je šlo za dneve, ki jih tožnik opisuje kot delovnike), ni predmet dokazovanja, ampak je ugotovljeno dejstvo, na katerega se veže pravna posledica, konkretno upravičenost tožnika do odškodnine.

12. Tožnik je za dva dni nezagotovljenega tedenskega počitka upravičen do odškodnine za 8 ur (kot znaša delovnik), ki jo zahteva, pri čemer gre po vsebini za plačilo za dejansko več opravljeno delo v času, ko bi tožnik moral biti prost. 13. Toženka je v zvezi s presojo tožnikovega zahtevka po višini podala navedbe, ki so materialnopravno neutemeljene. Ker gre pri odškodnini zaradi neizrabljenega tedenskega počitka po vsebini za plačilo za opravljene, a še ne plačane ure dela, je pravilen način izračuna odškodnine z upoštevanjem števila ur povprečne mesečne delovne obveznosti pripadnikov Slovenske vojske iz drugega odstavka 98.c člena ZObr, torej na podlagi plače, skupaj z dodatki, tako da se ta deli s 174 za 174 ur povprečne mesečne delovne obveznosti.

14. Toženka je v odgovoru na tožbo neutemeljeno ugovarjala zastaranje. Vtoževana odškodnina zapade v plačilo konec mednarodne misije, kar je bilo 17. 11. 2015, kar pomeni, da upoštevaje splošni petletni zastaralni rok (202. člen Zakona o delovnih razmerjih – ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013) do vložitve tožbe dne 18. 10. 2018 ni zastarala, niti niso zastarale zakonske zamudne obresti, za katere velja triletni zastaralni rok za občasne terjatve (prvi odstavek 347. člena Obligacijskega zakonika – OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), ki jih tožnik utemeljeno vtožuje od naslednjega dne po zapadlosti.

15. Pritožbeno sodišče je utemeljeni tožnikovi pritožbi ugodilo in na podlagi 6. alineje 358. člena ZPP, pri čemer je ugotovljeno kršitev določb pravdnega postopka glede na njeno naravo odpravilo na seji senata, izpodbijani del sodbe spremenilo, tako da je zahtevku ugodilo.

16. Zaradi spremenjene odločitve o utemeljenosti zahtevka je pritožbeno sodišče poseglo v odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožniku je priznalo: 300 točk za tožbo, 225 točk za pripravljalno vlogo z dne 11. 11. 2019, 300 točk za pristop na pripravljalni in prvi narok za glavno obravnavo, 225 točk za pripravljalno vlogo z dne 22. 1. 2020, 150 točk za narok dne 29. 1. 2020, 50 točk urnine, 240 točk odsotnosti iz pisarne, 375 točk za odgovor na pritožbo z dne 26. 5. 2020, 450 točk za odgovor na revizijo, 150 točk za narok dne 28. 1. 2022, 120 točk odsotnosti iz pisarne, 375 točk za pritožbo z dne 24. 3. 2022, kar skupaj z materialnimi stroški znaša 1.799,76 EUR, skupaj s kilometrino za tri naroke za glavno obravnavo in davkom na dodano vrednost pa 2.493,63 EUR. K temu je prištelo stroške za prihod tožnika na tri naroke za glavno obravnavo (javni prevoz) v višini 7,80 EUR, pričnino v višini 14,40 EUR in sodno takso v višini 160,00 EUR, tako da znašajo utemeljeno priglašeni stroški tožnika do pravnomočne odločitve o delni neutemeljenosti njegovega zahtevka 2.675,83 EUR (uspeh v deležu 7,7 %); upravičen je do povračila 206,04 EUR. Toženki je priznalo: 300 točk za odgovor na tožbo, 300 točk za pristop na pripravljalni in prvi narok za glavno obravnavo, 225 točk za pripravljalno vlogo z dne 29. 11. 2019, 150 točk za narok dne 29. 1. 2020, 50 točk urnine, 375 točk za pritožbo z dne 21. 4. 2020, 187,5 točk za predlog za dopustitev revizije, 450 točk za revizijo, 150 točk za narok dne 28. 1. 2022, 40 točk odsotnosti iz pisarne, kar skupaj z materialnimi stroški znaša 1.355,86 EUR, upoštevaje uspeh (92,3 %) pa 1.251,46 EUR. Za ponovljeni postopek, v katerem je tožnik v celoti uspel, mu je glede na vrednost spornega predmeta (345,76 EUR) priznalo 100 točk za narok za glavno obravnavo dne 28. 10. 2022 in 120 točk odsotnosti iz pisarne, kar skupaj z materialnimi stroški (1 %, ker gre za delež, izračunan od nagrade nad 1.000 točk) znaša 133,32 EUR, skupaj s kilometrino za en narok za glavno obravnavo in davkom na dodano vrednost 261,96 EUR. Po pobotu je tožnik dolžan toženki na podlagi prvega in drugega odstavka 154. člena ZPP plačati pravdne stroške v višini 783,46 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

17. Pritožbeno sodišče tožniku ni priznalo stroškov ločeno za zastopanje na pripravljalnem naroku in na prvem naroku za glavno obravnavo, ki mu je neposredno sledil, niti za dopise in dokazne predloge, ki jih ni konkretiziral, oziroma jih je priglasil prepozno, v ponovljenem sojenju. Za narok v ponovljenem postopku je strankama priznalo stroške, določene za zastopanje na naroku, ne prvem naroku za glavno obravnavo. Toženki ni priznalo stroškov za sestavo pripravljalne vloge z dne 7. 11. 2019, ki jo je podala po odgovoru na tožbo, ne da bi odgovarjala na pripravljalno vlogo tožnika, in vsebuje le navedbe, ki bi jih lahko podala že v samem odgovoru na tožbo. Ni ji priznalo stroškov za obvestilo stranki, ki so že zajeti v priznanih stroških, niti višjih stroškov urnine, ker jih trajanje naroka dne 29. 1. 2020 ne opravičuje, niti odsotnosti iz pisarne za ta narok, ker jih je priglasila prepozno, šele v ponovljenem sojenju (prvi odstavek 163. člena ZPP).

18. Odločitev o pritožbenih stroških prav tako temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Toženka je dolžna tožniku po načelu uspeha plačati vse utemeljeno priglašene stroške pritožbe, in sicer 250 točk za pritožbo in 2 % materialnih stroškov, kar skupaj z davkom na dodano vrednost znaša 186,66 EUR.