Jedro

Odpadle registrske tablice na kraju nesreče ni mogoče šteti kot izpolnitev dolžnosti po zavarovalni pogodbi in 7. točki 3. odst. 7. člena ZOZP.

Tej obveznosti povzročitelj tudi ne zadosti s tem, da se po nekaj urah vrne na kraj nesreče ali da se naslednji dan sam javi oškodovancem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Krškem je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 2.790,91 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 27. 11. 2008 ter povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 196,30 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje in odločanje. Tožena stranka se z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je ravnala nedopustno, ker ni vozila po desni strani smernega vozišča na taki oddaljenosti od roba, da bi promet potekal varno in neovirano, ne strinja in navaja, da je bil osebni avtomobil oškodovanca AO parkiran na cesti, s čemer je oškodovanec sam prispeval k škodnemu dogodku. V kolikor bi imel oškodovanec vozilo parkirano pravilno in umaknjeno s cestišča, potem toženec pri vožnji ne bi zadel njegovega vozila. Med nedopustnim ravnanjem in škodo ni vzročne zveze. Podana bi bila, če bi bil osebni avtomobil oškodovanca pravilno parkiran oziroma umaknjen s cestišča. S tem, ko je oškodovanec osebni avtomobil parkiral tako, da je bil del avtomobila na cesti, je pretrgal vzročno zvezo med ravnanjem tožene stranke in škodo. Sodišče pa je po mnenju tožene stranke tudi napačno zaključilo, da je toženec odšel s kraja nezgode, ne da bi nudil svoje podatke. Na kraju nezgode je tožena stranka pustila tablico avtomobila, na podlagi katere so lahko oškodovanci pridobili vse potrebne podatke, to je tako podatke o vozilu kot podatke lastnika vozila. Registrska tablica je identifikacijski dokument, enako kot osebni dokument. Tožena stranka se je poleg tega na kraj dogodka (ob 2. uri istega dne) vrnila, vendar pa tedaj tam ni bilo nikogar oziroma so bile v stanovanjih že ugasnjene luči, zaradi česar se je tožena stranka pri oškodovancih oglasila takoj naslednje jutro. Toženec nadalje se ne strinja z odmero pravdnih stroškov, ki jih je dolžan plačati tožeči stranki, saj naj bi bili slednji odmerjeni previsoko in ne v skladu s priglasitvijo.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP.

6. Tožeča stranka je v tem postopku uveljavljala odškodninsko odgovornost tožene stranke zaradi kršitve sklenjene zavarovalne pogodbe (zavarovanje avtomobilske odgovornosti) oziroma zahtevek za povračilo izplačanih odškodnin tretjim osebam s trditvijo, da je toženec, ki je povzročil škodo z uporabo motornega vozila, ravnal v nasprotju s pogodbo, to je 3. členom Splošnih pogojev avtomobilskega zavarovanja AO-05-2, saj je kraj, kjer je povzročil škodo, zapustil ne da bi oškodovancem nudil svoje osebne podatke.

7. Pritožnik v pritožbi v zvezi s tem ponavlja trditev, da je napačen zaključek prvega sodišča, da po nesreči ni zapustil kraja dogodka ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju, saj naj bi tam pustil registrsko tablico, ki naj bi dala vse potrebne podatke tako o vozilu kot o vozniku. Smiselno torej vztraja, da zavarovalne pogodbe ni kršil in zato zavarovalnica ni upravičena do povračila izplačanih odškodnin.

8. V 7. točki 3. odstavka 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) je določeno, da ima pri zavarovanju avtomobilske odgovornosti zavarovalnica, ki je poravnala škodo oškodovancu ali plačala zavarovalnino, pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov skupaj z obrestmi in stroški od zavarovanca oziroma od odgovorne osebe, če je voznik po nesreči zapustil kraj dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju. Kaj je moral posredovati voznik ob nesreči, pa natančneje določa 135. člen Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1-UPB4, Ur. l. RS, št. 133/2006), ki je veljal v času nezgode. Ti podatki so: ime in priimek ter naslov, podatki iz vozniškega dovoljenja in prometnega potrdila; posredovati pa mora tudi podatke o obveznem zavarovanju ali izpolniti Evropsko poročilo o prometni nesreči. 9. Nobenega dvoma ne more biti, da odpadle registrske tablice na kraju nesreče ni mogoče šteti kot izpolnitev dolžnosti po zavarovalni pogodbi in 7. členu ZOZP v zgoraj navedenem pomenu. S samo registrsko številko si namreč oškodovanec (brez sodelovanja policije (1), ki šele lahko pridobi nadaljnje podatke o lastniku in sklenjenem zavarovanju) ne more pomagati, niti ni njegova dolžnost, da podatke išče. Obveznosti iz 7. točke 3. odst. 7. člena ZOZP povzročitelj tudi ne zadosti s tem, da se po nekaj urah vrne na kraj nesreče ali da se naslednji dan sam javi oškodovancem. Določilo je namreč v pogledu, kdaj je te podatke potrebno nuditi, jasno: to je potrebno storiti takoj po nesreči. V konkretnem primeru je zato ravnanje tožene stranke mogoče šteti kot kršitev sklenjene zavarovalne pogodbe oziroma že citiranega določila 7. člena ZOZP, kar posledično tožečo stranko upravičuje do povračilnega zahtevka, saj je tožena stranka zaradi svojega ravnanja izgubila svoje zavarovalne pravice.

10. Pritožbene trditve o sokrivdi in tem, da vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ni bila podana (v obravnavo navedenih institutov se pritožbeno sodišče na tem mestu ne spušča) predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče, upoštevaje 337. člen ZPP, ne more upoštevati. Tožena stranka je bila dolžna vsa dejstva (in dokaze), ki bi po njenem mnenju lahko vplivali na odločitev, navesti oziroma predlagati že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Da tega brez svoje krivde ni mogla, pa v pritožbi niti ne trdi.

11. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede pravdnih stroškov. Tožeča stranka je v postopku zahtevala povračilo sodnih taks in stroškov, ki so bili priglašeni že v pripravljalnih vlogah. Poleg sodnih taks (taksa za tožbo je znašala 180 EUR, takse za sodbo pa sodišče tožeči niti ni priznalo) gre v tem primeru le še za povračilo materialnih stroškov v višini 16,30 EUR, katerih povračilo je bilo zahtevano že v tožbi, skupaj torej 196,30 EUR.

12. Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi glede na obrazloženo niso podani, prav tako pa ne tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je bilo pritožbo potrebno zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je vsebovana že v odločitvi o zavrnitvi pritožbe. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, do njihovega povračila ni upravičen ( 154. v zvezi z 165. členom ZPP).

(1) Udeleženci prometne nesreče po 134. v zvezi s 135. členom ZVCP po prometni nesreči, če je nastala samo materialna škoda, niti niso dolžni klicati policije.