Jedro

Ugotovitev vzajemnosti je po ZDen-B pogoj, ki ga dokazuje stranka, ki uveljavlja denacionalizacijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 22.1.2001, s katero je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Upravne enote Š/J z dne 30.10.2000. Z njo je organ prve stopnje zavrnil zahtevo za denacionalizacijo parc. št. 331/4 in 331/6, vl. št. 202 k.o. R. vas v korist Š.G., hrvaškega državljana in parc. št. 537, vl. št. 468 k.o. R.S., v korist J.G., prav tako hrvaškega državljana, z utemeljitvijo, da v času odločanja ni podana vzajemnost in zato Š. in J.G. nista upravičena do denacionalizacije.

Sodišče prve stopnje navaja, da je v obravnavanem primeru kot nesporno ugotovljeno, da sta bila S. in J.G. na dan 9.5.1945 jugoslovanska državljana in vpisana v državljansko knjigo Republike Hrvaške do njune smrti 15.12.1964 (pravilno: 1969) oziroma 14.9.1991. Nesporno je tudi, da med Republiko Slovenijo in Hrvaško ni uveljavljena vzajemnost. Tako tudi po presoji sodišča imenovana nista upravičenca do denacionalizacije in je odločitev tožene stranke z uporabo 1. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 65/98 - ZDen-B) pravilna.

Nadalje upravno sodišče zavrača tožbeni očitek, da v spornem primeru ni bilo pogojev za zavrnitev predloga tožnice in da se postopek v tej zadevi prekine do dokončne rešitve vzajemnosti med državama Slovenijo in Hrvaško. Vprašanje vzajemnosti ni mogoče šteti kot predhodno vprašanje v smislu določbe 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 - ZUP). Vprašanje vzajemnosti je stvar, ki jo uredita zainteresirani državi s predpisi in je pogojeno s tem, da državi druga drugi priznavata določeno pravico, ki izhaja iz zakona. Z vidika odločanja v denacionalizacijskih zadevah je vprašanje vzajemnosti dejansko vprašanje in ne vprašanje obstoja neke pravice. Ker tega, da med državama Slovenijo in Hrvaško ne obstoji vzajemnost glede vračanja premoženja, ni mogoče šteti kot predhodno vprašanje v postopku denacionalizacije in ni bilo pogojev za prekinitev postopka v smislu 4. točke 1. odstavka 153. člena ZUP, je neutemeljen tožbeni očitek, da bi šlo s tem v zvezi za kršitev ustavnih pravic.

V pritožbi tožeča stranka uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa jo razveljavi in vrne v ponovno odločanje. Očitno je, da obstoji na strani obeh držav, tako Republike Hrvaške kot Slovenije, pripravljenost vprašanje vzajemnosti rešiti, po oceni tožeče stranke je to vprašanje obravnavati kot predhodno vprašanje, zato je predlagala, da se z reševanjem denacionalizacijskega postopka počaka, dokler to vprašanje ne bo rešeno. S tem ko upravni organ temu predlogu ni sledil in je zahtevo za denacionalizacijo kot neutemeljeno zavrnil, je tožečo stranko spravil v neenakopraven položaj napram drugim upravičencem enakega statusa kot je njen, o zahtevku katerih še ni bilo odločeno in bo odločeno takrat, ko bodo ta razmerja med državama urejena. Namen zakona o denacionalizaciji je bil popraviti krivice, ta odločba pa tega namena ne zasleduje.

Tožena stranka in državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V času odločitve organa prve stopnje v tej zadevi je že učinkovala novela ZDen-B (Uradni list RS, št. 65/98 in odl. US, št. U-I-326/98, Uradni list RS, št. 76/98), s katero je uveljavljen novi 3. odstavek 9. člena, ki določa: "Če je imela fizična oseba iz 3., 4. in 5. člena tega zakona na dan 9.5.1945 jugoslovansko državljanstvo, je tuj državljan upravičenec do denacionalizacije le, če je taka pravica priznana tudi slovenskim državljanom v državi, katere državljan je upravičenec". Navedena določba je vzpostavila recipročnost pri priznavanju pravic v postopkih denacionalizacije, kar pomeni, da se tujemu državljanu (nekdanjih jugoslovanskih republik) upravičenost do denacionalizacije priznava, če je ta pravica priznana v enakem obsegu tudi državljanu Republike Slovenije v državi, katere državljan je ta tuja oseba. Na podlagi pravilne ugotovitve, da med državama Slovenijo in Hrvaško ne obstoji vzajemnost glede vračanja premoženja, je bilo tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno odločeno.

Pravilno je zavrnjen tožbeni ugovor glede prekinitve postopka do dokončne rešitve vzajemnosti med državama Slovenijo in Hrvaško. V denacionalizacijskih postopkih je vprašanje vzajemnosti dejansko vprašanje in ne predhodno vprašanje, ki bi sodilo kot samostojna pravna celota v odločanje kakšnega drugega organa ali sodišča. Ugotovitev vzajemnosti je del dejanskega stanja, ki ga mora v denacionalizacijskem postopku ugotoviti upravni organ, dokazuje pa ga stranka, kar je v skladu z določbo 70. člena ZDen. Ta določa, da v primerih, ko zakon odkazuje na uporabo tujega ali avtonomnega prava, dokazuje to pravo stranka, ki uveljavlja denacionalizacijo. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni bilo pogojev za prekinitev postopka v smislu 4. točke 1. odstavka 153. člena ZUP. Tudi pritožbeni ugovor, da naj bi se denacionalizacijski postopek prekinil zaradi pričakovane bodoče rešitve vprašanja vzajemnosti med državama, ni utemeljen, saj zanj ni podlage ne v ZDen in ne v ZUP.

Ker ni podan uveljavljani pritožbeni razlog in niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.