Jedro

Samo dejstvo, da je bil zoper obdolženca v avgustu leta 2004 vložen predlog za izvršbo in zavarovanje, ter da je bil nato tudi dejansko izdan sklep o izvršbi in zavarovanju, na podlagi katerega je bil oškodovanec poplačan tudi za preživninske obroke, ki so predmet tega kaznivega dejanja, obdolženca ne ekskulpira odgovornosti za kaznivo dejanje. Neplačevanje preživnine po I. odst. 203. člena KZ stori, kdor ne daje preživnine za osebo, ki jo je po zakonu dolžan preživljati in za katero je višina njegove preživninske obveznosti določena z izvršilnim naslovom, čeprav bi to zmogel. Ker obdolženi za oškodovanca preživnine, ki je določena z izvršljivim dogovorom Centra za socialno delo Trebnje z dne 2.3.1994, ni plačeval, čeprav bi jo glede na to, da je zaposlen, zmogel, je izpolnil znake kaznivega dejanja in sama uspešnost ali neuspešnost izvršbe na to ne vpliva.

Izrek

Pritožbi pomočnice okrožne državne tožilke se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obdolženega M. A. s p o z n a z a k r i v e g a da ne daje preživnine za osebo, ki jo je po zakonu dolžan preživljati in za katero je višina njegove preživninske obveznosti določena z izvršilnim naslovom, čeprav bi to zmogel, s tem, da v času od 5.5.2004 do 13.4.2005 v Zapužah 13 za sina J. A., roj. 26.6.1989, katerega je na podlagi I. odst. 103. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih dolžan preživljati, ni plačeval mesečne preživnine, ki je določena z izvršljivim dogovorom o preživnini Centra za socialno delo Trebnje opr. št. 561-1/94 z dne

2.3.1994, zvišano z obvestiloma o uskladitvi preživnine Centra za socialno delo Radovljica z dne 5.4.2004 na 20.037,00 SIT in z dne

1.4.2005 na 20.738,00 SIT, preživnino pa bi zmogel plačevati, saj je zaposlen in ima dohodke.

S tem je storil kaznivo dejanje neplačevanja preživnine po I. odst. 203. člena KZ.

Po I. odst. 203. člena KZ v zvezi s 50. členom KZ se mu izreče p o g o j n a o b s o d b a , v kateri se mu določi kazen 4 (štiri) mesece zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi 2 (dveh) let ne bo storil novega kaznivega dejanja.

Oškodovanca J. A. se na podlagi določbe II. odst. 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

Po I. odst. 95. člena ZKP je obdolženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke II. odst. 92. člena ZKP, določene v povprečnini v znesku 60.000,00 SIT in pa pritožbenega postopka v znesku 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega M. A. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje neplačevanja preživnine po

I. odst. 203. člena KZ. O stroških kazenskega postopka je odločilo na podlagi določbe I. odst. 96. člena ZKP. Oškodovanca je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila pomočnica okrožne državne tožilke zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagala, da se obdolženca spozna za krivega kaznivega dejanja in se mu izreče pogojna obsodba z določeno kaznijo petih mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Višja državna tožilka A. Š. je v pisnem mnenju, ki ga je podala na podlagi določbe II. odst. 445. člena ZKP in ga je pritožbeno sodišče vročilo obdolžencu, predlagala ugoditev pritožbi.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno ugotovilo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je obdolženi v mesecu maju, juliju in septembru leta 2004 na račun preživnine plačal skupaj 150.000,00 SIT, vendar je ob tem docela prezrlo, na kar utemeljeno opozarja pritožnica, da je obdolženi sam povedal, da so vsi ti zneski, ki jih je nakazal leta 2004 plačana preživnina za nazaj, izrecno pa je obdolženi tudi povedal, da preživnine zanesljivo ni plačeval od maja 2004 dalje. Takšen njegov zagovor pa je potrdila tudi mati oškodovanca. Glede na navedeno je zato zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da ni dokazano, da obdolženi za obdobje od 5.5.2004 do

13.4.2005 preživnine sploh ne bi plačeval. Pritožnica pa tudi utemeljeno navaja, da je v času, na katerega se nanaša kaznivo dejanje, obdolženi bil zaposlen kot samostojni podjetnik, imel je zaposlene delavce, iz davčne napovedi za leto 2004 pa tudi izhaja, da je imel preko 900.000,00 SIT dobička. Sodišče druge stopnje zato ne sledi zagovoru obdolženca, da dobiva malo plače in da preživnine finančno ne zmore plačevati, saj je obdolženi sam povedal, da ima mesečno plačo okoli 150.000,00 SIT, iz napovedi za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 2004 (list. št. 49) pa izhaja, da je imel obdolženi kot s.p. v letu 2004 sedem zaposlenih ter da je imel okoli 980.000,00 SIT dobička. Glede na navedeno je obdolžencu dokazano tudi, da bi preživnino zmogel plačati.

Samo dejstvo, da je bil zoper obdolženca v avgustu leta 2004 vložen predlog za izvršbo in zavarovanje, ter da je bil nato tudi dejansko izdan sklep o izvršbi in zavarovanju, na podlagi katerega je bil oškodovanec poplačan tudi za preživninske obroke, ki so predmet tega kaznivega dejanja, obdolženca ne ekskulpira odgovornosti za kaznivo dejanje. Neplačevanje preživnine po I. odst. 203. člena KZ stori, kdor ne daje preživnine za osebo, ki jo je po zakonu dolžan preživljati in za katero je višina njegove preživninske obveznosti določena z izvršilnim naslovom, čeprav bi to zmogel. Ker obdolženi za oškodovanca preživnine, ki je določena z izvršljivim dogovorom Centra za socialno delo Trebnje z dne 2.3.1994, ni plačeval, čeprav bi jo glede na to, da je zaposlen, zmogel, je izpolnil znake kaznivega dejanja in sama uspešnost ali neuspešnost izvršbe na to ne vpliva.

Obdolženi je dejanje storil z direktnim naklepom, saj se je nedvomno zavedal svoje obveznosti plačevanja preživnine, kar je potrdil tudi sam v zagovoru, prav tako se je zavedal, da preživnino lahko plača glede na svoje prihodke ter dejstvo, da je samostojni podjetnik posameznik. Dejanje pa je hotel storiti, saj preživnine ni plačal niti po pozivih oškodovančeve matere, nasprotno obljubljal ji je, da bo preživnino plačal, vendar tega sam ni prostovoljno izpolnil. Za kaznivo dejanje neplačevanja preživnine po I. odst. 203. člena KZ je zagrožena kazen zapora do enega leta. Sodišče druge stopnje je kot olajševalne okoliščine upoštevalo, da obdolženi do sedaj še ni bil kaznovan, da je sam priznal da preživnine ni plačal, da se zaveda, da mora preživnino plačevati ter da je bila izvršba uspešna in je tako oškodovanec dobil plačane vse zapadle preživninske obveznosti.

Obteževalnih okoliščin sodišče druge stopnje ni našlo. Glede na navedeno, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pri obdolžencu podana pozitivna prognoza njegovega bodočega vedenja, zato mu je izreklo sankcijo opominjevalne narave, v okviru katere mu je glede na težo kaznivega dejanja, stopnjo njegove kazenske odgovornosti ter ob upoštevanju vseh zgoraj navedenih olajševalnih okoliščin določilo kazen štirih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Takšno sankcijo pritožbeno sodišče ocenjuje kot pravično.

Sodišče druge stopnje je oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, saj ima oškodovanec glede preživninskih obrokov za obdobje od 5.5.2004 do 13.4.2005 že en izvršilni naslov in sicer sklep o izvršbi in zavarovanju in bi zato v primeru, če bi mu sodišče priznalo premoženjskopravni zahtevek, obstajala dva izvršilna naslova. Zato je pritožbeno sodišče odločilo v skladu z določbo II.

odst. 105. člena ZKP.

Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi pomočnice okrožne državne tožilke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo iz oprostilne v obsodilno na podlagi določbe V. odst. 392. člena ZKP, saj je bila za pravilno ugotovitev dejanskega stanja potrebna samo drugačna presoja že ugotovljenih dejstev, ne pa tudi izvedba novih dokazov ali ponovitev že izvedenih dokazov.

Ker je bil obdolženec s to sodbo spoznan za krivega, je na podlagi I. odst. 95. člena ZKP dolžan plačati stroške kazenskega postopka na prvi stopnji v obliki povprečnine v znesku 60.000,00 SIT ter stroške pritožbenega postopka prav tako v obliki povprečnine v znesku

100.000,00 SIT. Obe povprečnini sta odmerjeni upoštevaje zapletenost zadeve, trajanje postopka na prvi in drugi stopnji ter obdolženčeve premoženjske razmere.

PRAVNI POUK: Zoper to sodbo je dovoljena pritožba. Rok za pritožbo znaša 8 dni od prejema pisnega odpravka. Pritožbo je potrebno vložiti pisno v dveh izvodih ali ustno na zapisnik pri Okrajnem sodišču v Radovljici, o njej pa bo odločalo Vrhovno sodišče v Ljubljani.

Pritožba je pravočasna, če je oddana zadnji dan pritožbenega roka priporočeno na pošto.