Jedro

Tožniki, ki so umaknili vloge za azil, so izkazali vse formalne pogoje za izdajo začasne odredbe za zadržanje izvršitve sklepa o predaji tožnikov pristojni državi za odločanje o azilu, izkazali pa so tudi verjeten obstoj težko popravljive škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 69. člena v zvezi z 2. odstavkom 30. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo zahtevi tožečih strank za izdajo začasne odredbe in zadržalo izvršitev sklepa tožene stranke z dne 19.10.2005 in odločitve tožene stranke po obvestilu ob predaji pristojni državi z dne 7.11.2005, in sicer do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu o glavni stvari (1. točka izreka sklepa) in tožnike oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka sklepa). O zahtevi za izdajo začasne odredbe, s katero bi se zadržala izvršitev sklepa tožene stranke z dne 19.10.2005 o predaji tožnikov Nemčiji kot pristojni državi in obvestila o predaji tožnikov z dne 7.11.2005 je sodišče prve stopnje odločalo že drugič, in sicer v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 1551/2005 z dne 22.10.2005. Tožniki so po vročitvi slednjega sklepa dne 31.12.2005 vložili pri sodišču prve stopnje ponovno zahtevo za zadržanje navedenih dveh aktov in tej zahtevi priložili sklep tožene stranke z dne 16.11.2005, s katerim je tožena stranka odločila, da se izvršitev navedenih aktov ne odloži. Sodišče prve stopnje je zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo, saj meni, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo začasne odredbe po določbi 1. odstavka 69. člena ZUS in podani kriteriji za izdajo začasne odredbi po določbi 2. odstavka 30. člena ZUS. Sodišče ne vidi razloga, da bi toženi stranki z izdajo začasne odredbe nastala večja nepopravljiva škoda, druga javna korist, ki se ne pokriva z morebitno škodo za toženo stranko, pa zaradi pomena zadeve za javnost in zagotavljanje pravne države prej govori za to, da se z izvršitvijo izpodbijanih aktov počaka do vsebinske presoje izpodbijanih aktov. Tudi zadnji pogoj je izpolnjen, in sicer da bi izvršitev izpodbijanih aktov tožnikom povzročila težko popravljivo škodo, ki je v ponovni selitvi družine z majhnimi otroci starosti od dveh do osem let iz azilnega doma v Nemčijo, čakanje dokončanja azilnega postopka v Nemčiji in verjetna odstranitev na Kosovo. Na koncu obrazložitve k 1. točki izreka je sodišče prve stopnje še dodalo, da zadržanje ne velja samo do prejema sodbe v zvezi s tožbo v upravnem sporu s strani strank postopka, ampak do pravnomočne odločitve v upravnem sporu.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da odpravi začasno odredbo za zadržanje izvršitve sklepa tožene stranke z dne 19.10.2005 in obvestila z dne 7.11.2005 do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu. Tožena stranka se je v sklepu z dne 16.11.2005, s katerim je zavrnila začasno zadržanje svojih predhodnih sklepov, z objektivnega vidika opredelila do navedb tožnikov, da bi se jim z izvršitvijo izpodbijanih sklepov zgodila težko popravljiva škoda. Mnenja je, da bi bilo za otroke iz družine B. glede na to, da so bili vsi štirje rojeni v Zvezni Republiki Nemčiji (ZRN) in da so celo svoje življenje živeli tam, celo bolje, da se vrnejo nazaj v ZRN, še posebej, ker sta starejša dva otroka začela tam obiskovati osnovno šolo. Otroci obvladajo albanski in verjetno tudi nemški jezik, zagotovo pa ne slovenskega jezika, kar predstavlja velik problem pri šolanju v Republiki Sloveniji. Sodišče v izpodbijanem sklepu tem argumentom ni dalo teže, ker naj bi jih ne utemeljila na oceni verjetnosti, da bi tožniki lahko ostali v ZRN. Zato poudarja, da ni njena dolžnost, da ocenjuje verjetnost, da bi tožniki ostali v ZRN. V nadaljevanju obrazlaga potek postopka in razloge za izdajo sklepa z dne 19.10.2005, s katerim je prosilce za azil obvestila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njihovih prošenj za azil in da bo do predani ZRN. Tožena stranka ni pristojna ugotavljati, na kakšen način bo ob vrnitvi v ZRN obravnavala tožnike, saj Republika Slovenija v skladu z določbami Uredbe Sveta (ES), št. 343/2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavo prošnje za azil, ki je v eni od držav članic vloži državljan tretje osebe (v nadaljevanju Uredba, št. 343/2003) ni odgovorna za obravnavanje njihove prošnje za azil. Meni, da ni izpolnjen pogoj iz 30. člena ZUS, da bi tožnikom z izvršbo bila prizadejana težko popravljiva škoda. Dodaja, da v zadevi ne more mimo dejstva, da obstaja utemeljen sum, da z vložitvijo prošnje za azil tožniki zlorabljajo azilni postopek, kar še dodatno kaže na to, da navedeni vsebinski razlogi niso pravilna in zakonita podlaga za izdajo začasne odredbe.

Tožniki na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča so v obravnavani zadevi izpolnjeni vsi pogoji za izdajo začasne odredbe po določbi 1. odstavka 69. člena v zvezi z 2. odstavkom 30. člena ZUS. Sodišče prve stopnje je argumentirano pojasnilo svoje stališče, zakaj meni, da odločitev tega sodišča ne nasprotuje javni koristi in da tudi ni nevarnosti, da bi toženi stranki nastala večja nepopravljiva škoda. Z razlogi sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče strinja in jih sprejema tudi kot svoje razloge. Prav tako se pritožbeno sodišče strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da bi tožnikom z njihovo izročitvijo ZRN bila lahko prizadejana težko popravljiva škoda. Iz upravnih spisov izhaja, da so bile prošnje tožnikov za priznanje azila v ZRN pravnomočno zavrnjene in da bi bili tožniki z veliko stopnjo verjetnosti prisilno odstranjeni iz ZRN ter bili vrnjeni v Srbijo in Črno goro oziroma na Kosovo. V obravnavani zadevi pa je izpolnjen tudi pogoj za zakonito odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe po določbi 1. odstavka 69. člena ZUS, ki je ob prvotnem odločanju sodišča prve stopnje manjkal in zaradi katerega je pritožbeno sodišče presodilo, da je bilo odločanje sodišča prve stopnje preuranjeno. Tožena stranka je namreč s sklepom z dne 16.11.2005 (torej en dan po prvotnem odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe) izdala sklep (z isto opravilno številko), s katerim je zahtevo tožnikov za odložitev izvršitve sklepa tožene stranke z dne 19.10.2005 in obvestila o predaji pristojni državi z dne 7.11.2005 zavrnila oziroma odločila, da se izvršitev sklepa ne odloži. Ker so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo začasne odredbe, tako formalni kot tudi vsebinski, pritožbeni ugovori tožene stranke ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke na podlagi določbe 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.