Jedro

Sklicevanje na procesno kršitev, ki temelji na zatrjevanju neobstoječih dejstev, ne more biti uspešno.

Izrek

Zahteva obsojenega M.P za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 300.000 SIT.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil M.P. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena KZ, za katero mu je bila izrečena kazen petnajst let zapora, v to kazen je bil vštet pripor od 18.9.2005 dalje. Obsojenec je bil dolžan povrniti tudi stroške kazenskega postopka, od tega povprečnino 150.000 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je sodbo potrdilo in zavrnilo pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika kot neutemeljeni ter obsojencu naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka, to je povprečnino 200.000 SIT. Glede nagrade in potrebnih izdatkov postavljenega zagovornika je odločilo, da ti stroški bremenijo proračun.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenec dne 13.9.2006 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), "to je bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ter drugih kršitev KZ, ker so bistveno vplivale na zakonitost sodne odločbe". Predlagal je, da Vrhovno sodišče razveljavi obe izpodbijane sodbi ali samo sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrne v novo odločitev ali pa "samo spremeni pravnomočno sodbo". Predlagal je tudi, da se skladno z določbo 427. člena ZKP opravi nova glavna obravnava pred drugim senatom glede na to, da je nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. je v odgovoru na zahtevo (2. odstavek 423. člena ZKP) predlagal, naj jo Vrhovno sodišče zavrne, ker je neutemeljena. S tem ko vložnik zahteve trdi, da ni imel namena poškodovati svoje žene, da se je le branil in da sodišče ni zaslišalo zdravnice, pri kateri se je obsojenec zdravil od leta 1997, izpodbija zgolj pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. Ta razlog pa ne more biti predmet presoje v postopku v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

1. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da naj bi sodišče prve stopnje "sodilo v senatu, ki ni sodeloval na vseh obravnavah tako da se je rezervni porotnik v senatu menjaval", s čimer smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Ob takšnem nedoločnem zatrjevanju procesne kršitve, ki ga je mogoče razumeti kot očitek nepravilne sestave senata, je treba pojasniti, da bi za takšno kršitev zakona šlo, če bi na primer pri sprejemanju sodbe sodeloval nadomestni sodnik oziroma sodnik porotnik, ki ni bil ves čas navzoč na glavni obravnavi. Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče v predmetni zadevi opravilo dve glavni obravnavi (dne 3.2. in 3.3.2006), da je bila sestava senata ves čas ista in da nadomestni sodnik porotnik oziroma "rezervni porotnik", kot ga poimenuje obsojenec v zahtevi, za sojenje v tem primeru sploh ni bil določen. Zato sklicevanje na procesno kršitev, ki temelji na zatrjevanju neobstoječih dejstev, ne more biti uspešno.

2. V nadaljevanju zahteve obsojenec ponavlja svoj zagovor. Trdi, da ga je pokojna žena napadla s sekiro (njeni prstni odtisi na ročaju sekire naj bi to potrjevali), da ni imel namena žene umoriti, da zaslišane priče, ki jim je sodišče sledilo, niso imele nobene zveze z dogodkom in da izvedenec psihiater naj ne bi odgovoril na vprašanje, zakaj je ženo umoril. V zahtevi tudi laično in podrobno pojasnjuje pojem osebnostne motenosti, kot ga očitno povzema iz strokovne literature. Sodišču prve stopnje očita, ker ni zaslišalo njegove lečeče zdravnice, ki ga zdravi vse od leta 1997 in tako ni ugotovilo "pravega vzroka tragedije". Sklicuje se na mnenje oziroma dokumentacijo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, iz katere naj bi izhajalo, da je bil upokojen zaradi psihoorganskega sindroma. Posplošeno tudi zatrjuje, da mu je bila v postopku odvzeta možnost učinkovite obrambe z zavrnitvijo dokaznih predlogov o dogajanju v stanovanju, s čimer naj bi mu bilo onemogočeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Z navedenim so bile po mnenju obsojenega kršene določbe 16. in 17. člena ZKP, 29. člena Ustave in 6. člena Evropske konvencije za človekove pravice. Predlaga tudi "uporabo 427. člena ZKP", saj bi bilo po njegovem mnenju potrebno v novem sojenju glede na njegov zagovor, ki se razlikuje od ugotovitev pravnomočne sodbe, podrobneje razčistiti okoliščine napada s sekiro.

Iz obrazložitve izpodbijanih sodb izhaja, da sta se sodišči prve in druge stopnje obrazloženo opredelili do vseh pravno pomembnih dejstev, tudi do tistih, ki so predmet obsojenčevih ugovorov v zahtevi za varstvo zakonitosti. Kot neutemeljen sta na podlagi izvedenih dokazov zavrnili obsojenčev zagovor o ravnanju v silobranu. Presodili sta, da je kaznivo dejanje umora storil naklepno in v stanju nebistveno zmanjšane prištevnosti, saj sta na podlagi izvedenskega mnenja psihiatra ugotovili, da gre pri obsojencu le za osebnostno, ne pa bolezensko motenost in da blaga možganska oškodovanost pri obsojencu nima razsežnosti psihoorganskega sindroma. Sodišči sta se opredelili tudi do vseh dokaznih predlogov obrambe (odreditev novega izvedenca psihiatra, zaslišanje psihiatra, ki je prvi pregledal obsojenca po prijetju, zaslišanje dežurnega policista ter lečeče zdravnice), jih obrazloženo zavrnili in obširno pojasnili, zakaj izvedba teh dokazov ne bi mogla vplivati na drugačno presojo zadeve.

Preizkus pravnomočne sodbe z zahtevo za varstvo zakonitosti je omejen le na kršitve kazenskega zakona in določb Zakona o kazenskem postopku (1. odstavek 420. člena ZKP). Iz vsebine zahteve izhaja, da obsojenec v tem delu takšnih kršitev ne uveljavlja, ne izkaže pa tudi, v čem naj bi bile podane kršitve zakonskih, ustavnih in konvencijskih določb, na katere se sklicuje v zvezi z obravnavanjem njegovih dokaznih predlogov. Zato Vrhovno sodišče, ki se pri odločanju o zahtevi omeji samo na preizkus kršitev zakona, ki so obrazložene in konkretizirane (1. odstavek 424. člena ZKP), teh navedb ni moglo presojati.

Obsojenec v zahtevi uveljavlja tudi nedovoljene razloge. Po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče zato pri odločanju o zahtevi ne preizkuša, ali so bila v pravnomočni odločbi pravilno in popolno ugotovljena pravno relevantna dejstva kot tudi ne pravilnosti dokazne presoje in zaključkov pravnomočne sodbe. Prav takšne domnevne nepravilnosti pravnomočne sodbe v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjuje obsojenec, zato Vrhovno sodišče utemeljenosti zahteve v tem delu ni preizkušalo. Neupoštevno je tudi vložnikovo sklicevanje na določbo 427. člena ZKP, ki Vrhovnemu sodišču daje pooblastilo, da razveljavi izpodbijano sodbo, če se mu pojavi precejšen dvom v resničnosti odločilnih dejstev. Takšen preizkus izpodbijane sodbe Vrhovno sodišče opravi le ob zahtevi, ki je utemeljena na kršitvah zakona oziroma, ki se sklicuje na razloge, iz katerih jo je mogoče vložiti; takšnih razlogov pa obravnavana zahteva ne uveljavlja.

Ker je po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člena ZKP).

Izrek o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je bila odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v postopku pred nižjima sodiščema.