Jedro

Tožeča stranka je toženi stranki v času delovnega razmerja izplačala 1.250,24 EUR bruto oziroma 783,75 EUR neto iz naslova dodatka za nedeljsko delo, dodatka za delo na praznik in iz naslova stimulacije za nebolniščino, do katerih tožena stranka ni bila upravičena na podlagi pogodbe o zaposlitvi in delovnopravnih predpisov. Kljub preplačilu tožeča stranka izplačanih zneskov ne more zahtevati nazaj, saj je sama odredila, da se toženi stranki dodatki in stimulacija izplačajo, pri čemer je vedela oziroma bi morala vedeti, da tožena stranka do njih ni upravičena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je odločilo, da se zavrne zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna plačati znesek v skupni višini 1.366,32 EUR skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti plačila vsakega posameznega zneska do plačila v 15-ih dneh (1. točka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa mora povrniti stroške postopka v višini 1.434,68 EUR, in sicer v roku osem dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila (2. točka).

Tožeča stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo primarno spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka vključno s pritožbenimi stroški, vse v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila. Navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Izpodbijana sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju, o odločilnih dejstvih pa brez dvoma obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, v izvedbah dokazov in med temi dokazi. Izpodbijana sodba je bila izdana v ponovljenem postopku, pri čemer tožeča stranka ocenjuje, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo napotila višjega sodišča v sklepu opr. št. Pdp 1629/2009. Sodišče je svojo odločitev zmotno oprlo na določilo 191. člena OZ, ker naj bi tožeča stranka sama povzročila nepravilen obračun plač s tem, ko naj bi izdelovalcu računalniškega progama posredovala napačne parametre za program in ji s tem, ko naj bi zunanjemu izvajalcu, ki je izvrševal obračune plač I.M. s.p. posredovala napačne oziroma nepopolne podatke. S posredovanjem nepravilnih podatkov naj bi tožeča stranka sama dejansko odredila, da se toženi stranki izplačajo določeni dodatki k plači, čeprav je vedela oziroma bi morala vedeti, da do njih ni upravičena. Sodišče je kršilo določilo 362. člena ZPP s tem, ko ni opravilo vseh pravdnih dejanj in obravnavalo vseh spornih vprašanj, na katera ga je opozorilo pritožbeno sodišče. Sodišče je izvedlo dokaz z izvedencem finančne stroke g. S.L., ki je ugotovil, da je že iz same oblike plačilne listine razvidno, da se je do vključno decembra 2004 uporabljal programski paket, ki je različen od programskega paketa, ki se je uporabljal od januarja 2005 dalje. Z januarjem 2005 se je po ugotovitvi izvedenca obračun plač spremenil tako, da je prihajalo do dvojnega izplačila, kadar je delavec opravljal delo v nedeljskem ali prazničnem času. Tožeča stranka je predlagala dopolnitev izvedenskega mnenja, kar je sodišče zavrnilo, pri čemer je izrecno navedlo, da zato, ker je ocenilo, da le-to ni potrebno za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja glede naslova in višine preveč izplačanih zneskov toženi stranki. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je do napačnega obračuna plač prišlo iz razloga, ker je tožeča stranka zunanjemu izvajalcu posredovala napačne oziroma vsaj nepopolne podatke, ki jih je ta pravilno vnašal v program za obračunavanje plač, tožena stranka naj bi s posredovanjem teh podatkov zunanjemu izvajalcu dejansko sama odredila, da se toženi stranki izplačajo določeni dodatki k plači, čeprav je vedelo oziroma bi morala vedeti, da do njih ni upravičena. Priča M.M., ki se zaveda, da so prav njegove napake pri obračunavanju plač tožeči stranki povzročile škodo ter posledično privedle tudi do prekinitve njunega poslovnega sodelovanja, je izpovedala sebi v prid ter je zanikala kakršnokoli odgovornost za nastalo škodo. Tako njegova izpovedba ne more biti verodostojna. Priča M.K. je izpovedal, da je napako v obračunu plač povzročila računalniška napaka v programu ali pa nepravilno postavljeni faktorji pri obračunavanju, katere je posredoval izključno g. I.M., torej zunanji pogodbeni sodelavec, ki je bil zadolžen za obračun plač. Glede na nasprotujoče si izpovedbe prič M.M. na eni strani, ki je odgovornost za morebitne napake pripisoval računalniškemu programu družbe M. d.d., in prič N.K. na drugi strani, ki sta odgovornost za napake pripisovala M.M., bi sodišče moralo natančneje raziskati dejansko stanje in ugotoviti, kateri od izpovedi je pravilna. Do nepravilnosti pri obračunu plač je prišlo na strani zunanjih izvajalcev in ne tožeče stranke, pri čemer tožeča stranka ni mogla vedeti za to, zato preplačilo lahko zahteva nazaj. Na podlagi vsega navedenega, v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti določbe 191. člena Obligacijskega zakonika, saj je tožeča stranka zaupala opravljanje obračunavanja plač zunanjemu pogodbenemu sodelavcu, ki se ukvarja z obračunavanjem plač kot svojo profesionalno dejavnostjo in je do napake prišlo izključno zaradi napake pri obdelavi podatkov, česar pa tožeča stranka ni vedela in ni mogla vedeti. Dejstvo je, da je bila tožena stranka na škodo tožeče stranke brez pravnega temelja neupravičeno obogatena in da je prejeto preplačilo dolžna vrniti. Tožeča stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 69/2005, 90/2005, 52/2007, 73/2007, 45/2008) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče je lahko presodilo miselno pot sodišča, zakaj je presodilo tako, kot to izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni in ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Podana tudi ni zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

Ugotoviti je, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku upoštevaje napotila pritožbenega sodišča v zadevi op. št. Pdp 1629/2009 z dne 4. 6. 2009 ugotovilo, da tožbeni zahtevek tožeče stranke ni utemeljen. Sodišče je v ponovljenem postopku zaslišalo priče S.Ž. ml., J.N., B.K. in M.M. ter prebralo izpovedbe tožene stranke, prokurista tožeče stranke M.K. in priče S.Ž. ml., ki so jih le-ti podali v prvem postopku. Prav tako je sodišče vpogledalo izvedensko mnenje sodnega izvedenca finančne stroke S.L. ter vpogledalo listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili obe pravdni stranki in na podlagi navedenega ugotovilo, da je bila tožena stranka zaposlena na delovnem mestu kontrolor – analitik, ki spada v V. tarifno tarifo, 12. plačilni razred. Tožeča stranka je toženi stranki obračunavala opravljene ure rednega dela, nočnega dela, nedeljskega, popoldanskega dela, stimulacijo, ter druge dodatke, pri čemer je sodišče raziskalo ali je tožeča stranka izplačevala previsoke plače in v kakšni višini. Izvedenec finančne stroke S.L. je podal izvedensko mnenje, dopolnitev izvedenskega mnenja ter tudi podal izjavo na zaslišanju. Tožena stranka je bila zaposlena pri tožeči stranki v času od 10. 12. 2004 do 31. 5. 2006. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka toženi stranki v času trajanja delovnega razmerja izplačevala zneske iz naslova dodatka za nedeljsko delo, dodatka za delo na praznik ter iz naslova stimulacije za nebolniščino, do katerih tožena stranka ni bila upravičena na podlagi pogodbe o zaposlitvi in delovnopravnih predpisov in tako je bila tožena stranka s temi zneski neupravičeno obogatena. Obligacijski zakonik (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 – 40/2007) v 190. členu ureja neupravičeno pridobitev in določa, da kdor je bil brez pravnega naslova obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Ob navedenem pa je potrebno poudariti, da 191. člen OZ določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je po obširno izvedenem dokaznem postopku po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka tožnici izplačala preveč 1.250,24 EUR bruto oziroma 783,75 EUR neto, pri čemer izvedeni dokazni ne izkazujejo, da je do napačnega obračuna plač prišlo zaradi programskih napak, prav tako pa tudi ne iz razlogov na strani zunanjega izvajalca I.M., ki v program vnaša podatke, ki jih je pridobil od tožeče stranke in sicer podatke o mesečni prisotnosti zaposlenih za evidence tožeče stranke ter tudi podatke o bolniških in drugih odsotnostih in o stimulacijah. Tožeča stranka je zunanjemu pogodbenemu izvajalcu posredovala nepopolne podatke, ki pa jih je le-ta pravilno vnašal v program za obračunavanje plač, tako da je tožeča stranka sama odredila, da se izplačujejo določeni dodatki k plači, pri čemer je vedela ali morala vedeti, da tožnica do njih ni upravičena, zato tožeča stranka na podlagi določil 191. člena OZ nima pravice zahtevati nazaj navedene zneske. Ob navedenem se pritožbeno sodišče sklicuje tudi na prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, da delodajalec ne more zahtevati od delavca vračila prejemkov, ki mu jih je izplačal, čeprav je zaradi zakonskih določil, ki jih mora poznati, vedel, da izplačuje nekaj, za kar ni pravne podlage (sodba opr. št. VIII Ips 139/2005 z dne 20. 12. 2002).

Pritožbeno sodišče na ostale obširne pritožbene ugovore tožeče stranke ne odgovarja, ker so za rešitev predmetne zadeve brezpredmetni, pri tem pa le pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse relevantne dokaze potrebne za odločitev in na podlagi določil 8. člena ZPP ugotovilo, katera dejstva šteje za dokazana po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela.