Jedro

Prvi odstavek 192. člena ZPP določa samo vrstni red odločanja o zahtevkih, ne določa pa vrstnega reda njihovega obravnavanja. To z drugimi besedami pomeni, da sodišče odloča o zahtevku zoper eventualnega toženca le, če je tožbeni zahtevek zoper prvega toženca zavrnjen, vendar pa to ne pomeni, da sodišče ne more hkrati obravnavati obeh zahtevkov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožeči stranki naložilo, da plača drugotoženi stranki 2.157,60 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka, ki predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sklep sodišča prve stopnje in naloži plačilo stroškov drugotožene stranke prvotoženi stranki, priglaša tudi stroške pritožbe. Najprej oporeka višini drugotoženi stranki priznanih stroškov in meni, da so previsoki. Sodišče prve stopnje se namreč ni ukvarjalo z zahtevkom zoper drugotoženo stranko, saj je tožeča stranka v celoti uspela z zahtevkom zoper prvotoženo stranko. To pomeni, da sodišče podrejenega zahtevka zoper drugotoženo stranko sploh ni obravnavalo. Tožeča stranka sklicujoč se na prvi odstavek 155. člena Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju: ZPP) opozarja, da sodišče pri odmeri stroškov upošteva samo stroške, ki so potrebni za pravdo. Pritrjuje, da so bili potrebni stroški odgovora na tožbo, niso pa bile potrebne ostale vloge in procesna dejanja. Če bi bilo pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno upoštevati vse vloge in vsa procesna dejanja drugotožene stranke, bi moralo upoštevati tudi vse okoliščine primera, predvsem tudi dejstvo, da bi sodišče (če bi zavrnilo primarni zahtevek) v celoti ugodilo podrejenemu zahtevku, saj je ta utemeljen. V nadaljevanju tožeča stranka izpostavlja, zakaj meni, da bi bil utemeljen podrejeni tožbeni zahtevek, ker pa te navedbe za odločitev o pritožbi niso pomembne, jih pritožbeno sodišče ne povzema. Ker je prvotožena stranka v pravdi v celoti propadla, tožeča stranka pa v celoti uspela, bi moralo sodišče prve stopnje po mnenju tožeče stranke povrnitev plačila stroškov drugotožene stranke naložiti v plačilo prvotoženi stranki.

3. Na pritožbo je pravočasno odgovorila prvotožena stranka, ki opozarja, da dejstvo, da je bilo v tej zadevi pravnomočno ugodeno primarnemu zahtevku zoper prvotoženo stranko, ne more pomeniti da bi prvotožena stranka nosila tudi stroške povsem ločenega postopka, ki ga je tožeča stranka (sicer z isto vlogo kot zoper prvotoženo stranko) sprožila na povsem drugi dejanski in pravni podlagi zoper drugotoženo stranko za primer, da bi bil njen tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko zavrnjen.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej pravdni zadevi je tožeča stranka vložila iz naslova nadomestila zaradi nezmožnosti uporabe nepremičnine primarni zahtevek zoper prvotoženo stranko, za primer, da bi bil primarni zahtevek zavrnjen, pa je po drugem odstavku 192. člena ZPP postavila iz naslova odškodnine za premoženjsko škodo po Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zahtevek zoper eventualnega sospornika (drugotoženo stranko). Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku, sodba je postala pravnomočna 29. 5. 2019. Po pravnomočnosti vmesne sodbe s katero je bilo ugotovljeno, da je utemeljen tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko, je tožeča stranka na glavni obravnavi 7. 10. 2019 umaknila tožbo zoper drugotoženo stranko, zaradi česar je sodišče prve stopnje zoper njo istega dne postopek ustavilo. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo o stroških drugotožene stranke, ki jih je upoštevaje krivdno načelo (prvi odstavek 156. člena ZPP) naložilo v plačilo tožeči stranki. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje sicer pravilno naložilo stroške v plačilo tožeči stranki, a je pri tem uporabilo napačno določbo zakona. Kot rečeno, je namreč tožeča stranka zoper drugotoženo stranko umaknila tožbo. Ker tožbe ni umaknila zato, ker bi drugotožena stranka izpolnila zahtevek, je dolžna tožeča stranka povrniti pravdne stroške drugotoženi stranki (prvi odstavek 158. člena ZPP). Tako je za odločitev nepomembno pritožbeno sklicevanje na dejstvo, da sodišče prve stopnje podrejenega zahtevka zoper drugotoženo stranko sploh ni obravnavalo.

6. Pa vendarle ta navedba tožeče stranke tudi ne drži. Prvi odstavek 192. člena ZPP določa samo vrstni red odločanja o zahtevkih, ne določa pa vrstnega reda njihovega obravnavanja2. To z drugimi besedami pomeni, da sodišče odloča o zahtevku zoper eventualnega toženca le, če je tožbeni zahtevek zoper prvega toženca zavrnjen, vendar pa to ne pomeni, da sodišče ne more hkrati obravnavati obeh zahtevkov. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje tožbo pravilno vročalo obema tožencema. Drugotožena stranka je v skladu s pozivom na odgovor vložila odgovor na tožbo, ki ga je sodišče vročilo tožeči stranki. Ta je v vlogi z dne 8. 9. 2017 ponovno navedla dejstva in predlagala dokaze, ki se nanašajo na drugotoženo stranko. Ta je na te navedbe odgovorila v vlogi z dne 27. 9. 2017. Na njene navedbe pa je tožeča stranka odgovorila v vlogi z dne 4. 10. 2017. Drugotožena stranka se je na podlagi sodnega vabila udeležila tudi glavnih obravnav 15. 11. 2017, 18. 12. 2017 in 7. 10. 2019 (na tej je tožeča stranka tudi umaknila tožbo zoper njo). Vse to kaže, da je sodišče prve stopnje hkrati obravnavalo oba zahtevka, čeprav o zahtevku zoper drugotoženo stranko do umika tožbe ni odločilo. Ker pa je sodišče prve stopnje hkrati obravnavalo oba zahtevka, je neutemeljena pritožbena navedba, da vloge in procesna dejanja drugotožene stranke niso bili potrebni. Neutemeljena je nadalje pritožbena trditev, da bi moralo v primeru, da sodišče prve stopnje šteje, da so bile vloge drugotožene stranke potrebne, upoštevati tudi vse okoliščine primera, predvsem dejstvo, da bi sodišče (če bi zavrnilo primarni zahtevek) v celoti ugodilo zahtevku zoper drugotoženo stranko, ker naj bi bil ta utemeljen. Ta trditev ne drži že iz razloga, ker je tožeča stranka tožbo zoper drugotoženo stranko umaknila in zato sodišče zoper drugotoženo stranko zadeve vsebinsko ne bi več obravnavalo. Pa tudi sicer na podlagi golih navedb ni mogoče zaključiti, da bi bil tožbeni zahtevek v primeru zavrnitve zoper prvotoženo stranko utemeljen zoper drugotoženo stranko.

7. Končno pa je neutemeljena tudi trditev tožeče stranke, da bi morala stroške drugotožene stranke nositi prvotožena stranka zoper katero je tožeča stranka v pravdi uspela. Prvi odstavek 151. člena ZPP, na katerega se v pritožbi sklicuje tožeča stranka, določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Drugotožena stranka seveda ni nasprotna stranka prvotožene stranke, prav tako drugotožena stranka ni stranski intervenient tožeče stranke. Za odločitev, kot jo v 4. točki pritožbe nakazuje tožeča stranka, ZPP nima pravne podlage. Pritožba tožeče stranke je zato v celoti neutemeljena.

8. Glede na navedeno in ker tudi ni našlo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

9. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Uradni list RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami 2 Betetto, N. v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, založba Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2006, str. 246.