Jedro

Podnajemno razmerje je v razmerju do najemnega akcesornega značaja (2. odst. 60. čl. SZ in 76. čl. prej veljavnega ZSR), kar pomeni, da od tedaj, ko je najemnik prenehal uporabljati stanovanje, podnajemnik zaseda stanovanje nezakonito. Ne glede na to, ali sta se toženca vselila v stanovanje v času veljavnosti ZSR ali v času veljavnosti SZ, bi po izselitvi imetnika stanovanjske pravice obdržala pravico nadaljnje uporabe stanovanja le, če bi bila podana situacija iz 149. čl. SZ. Ta pa ni: na eni strani zato, ker stanovanje ni bilo v celoti oddano podstanovalcu, na drugi pa zato, ker do uveljavitve SZ v stanovanju tožena stranka ni stalno prebivala več kot dve leti - dveletni rok bi moral poteči do uveljavitve novega zakona in ne, kot si očitno razlaga tožena stranka, do vložitve tožbe.

Izrek

Pritožbi zoper sklep se ugodi in se sklep sodišča sodišča prve stopnje spremeni tako, da se predlog za prekinitev postopka zavrne. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka je dolžna prvi tožnici Mestni občini Ljubljana povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 24.672,00 SIT v 15 dneh.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se pravdni postopek prekine do končanja postopka za obnovo kazenskega postopka prvega toženca pod opr. št. I Kr 41/98 Okrajnega sodišča v Ljubljani. Zoper sklep se je pravočasno pritožila prva tožnica - Mestna občina Ljubljana. Odločitev v zadevi ni odvisna od tega, ali je prvi toženec med 20. in 30.10.1991 storil kaznivo dejanje nezakonite vselitve v stanovanje, temveč le, ali se je vselil v stanovanje brez pravnega naslova, kar naj bi bilo, kot navaja v tem pravdnem postopku v septembru 1991. Zato ne obstajajo pogoji za prekinitev postopka. Predlaga, da se postopek nadaljuje. V skladu z določilom 1. odst. 498. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS št. 26/99) se postopek nadaljuje po dosedanjih predpisih, torej Zakonu o pravdnem postopku iz leta 1977 z novelami (v nadaljevanju ZPP/77), saj se je postopek na prvi stopnji končal že z izdajo odločbe dne 6.7.1998. Pritožba zoper sklep je utemeljena. Po določilu 1. tč. 1. odst. 213. čl. ZPP/77 sodišče odredi prekinitev postopka, če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja (12. čl. ZPP/77), po 2. odst. 213. čl. ZPP/77, na katerega se v obrazložitvi sklicuje sodišče prve stopnje, pa lahko sodišče odredi prekinitev, če je odločba o tožbenem zahtevku odvisna od tega, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, kdo je storilec, in ali je storilec kazensko odgovoren. V konkretnem primeru odločitev o tem, ali tožena stranka zaseda stanovanje nezakonito (ne da bi z lastnikom sklenila najemno pogodbo za uporabo stanovanja - 58. čl. Stanovanjskega zakona, v nadaljevanju SZ), ni odvisna od obstoja kaznivega dejanja nezakonite vselitve prvega toženca v stanovanja in to vprašanje tudi ni predhodnega pomena za odločitev o tožbenem zahtevku. Prav tako ni odločilno, ali sta se toženca v stanovanje vselila v septembru 1991, kot to zatrjujeta v tem pravdnem postopku, ali oktobra 1991, kot je to ugotovilo kazensko sodišče. Določila ZPP/77 o prekinitvi postopka, ki so po svoji vsebini materialnopravnega značaja, je torej sodišče prve stopnje uporabilo napačno. Na podlagi določila 3. tč. 380. čl. ZPP je zato pritožbeno sodišče izpobijani sklep spremenilo tako, da je predlog za prekinitev zavrnilo. Z zavrnitvijo predloga za prekinitev postopka pa se nadaljuje postopek s pritožbo tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 6.7.1998, po kateri sta toženca dolžna v 60 dneh izprazniti enosobno stanovanje Cesta B v Ljubljani ter ga praznega oseb in stvari izročiti tožeči stranki ter tožnikom povrniti njihove pravdne stroške. Zoper to sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP/77. Med nosilcem stanovanjske pravice in tožencem je bila sklenjena podstanovalska pogodba, ki je bila priglašena tedanji občini. Tožena stranka je torej imela veljavno najemno pogodbo in stvar občine je, kateremu organu se daje najemna pogodba v vednost. Tožena stranka je izpolnila to svojo zakonsko obveznost in ker občina ni zavrnila registracije najemne pogodbe, se šteje, da je bila veljavno priglašena. Če je uradnica na občini ni podpisala, to ne pomeni, da je pogodba neveljavna. Podstanovalska pogodba je bila sklenjena za nedoločen čas in je šlo le za delno oddajo stanovanja, kar je razvidno iz same pogodbe. Ni res, da bi tožena stranka kadarkoli sama uporabljala celotno stanovanje. Sklicevanje sodišča na kazensko sodbo in ugotovitve sodišča v tej sodbi je nesprejemljivo in bi moralo sodišče samo ugotavljati določena dejstva. Sicer pa je toženec vložil predlog za obnovo kazenskega postopka, v katerem se bo ugotovilo, da ni šlo za kaznivo dejanje, ravno tako pa se bo lahko ugotovilo, da je bila podnajemna pogodba veljavna. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Pritožba ni utemeljena. Tožena stranka uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pri čemer pa ne pojasni, v čem naj bi bila podana ta kršitev. Kolikor je mogoče iz pritožbenih navedb zaključiti, da naj bi bila v kršitvi načela neposrednosti, ker se je pravdno sodišče sklicevalo na kazensko sodbo in ugotovitve sodišča v tej sodbi, moralo pa bi samo ugotavljati dejstva (4. čl. ZPP/77), pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišče prve stopnje sklicuje na kazensko sodbo le v delu, v katerem je po določilu 3. odst. 12. čl. ZPP/77 nanjo vezano. Glede tega niti ne more ugotoviti drugače, kot je ugotovilo sodišče v kazenskem postopku. Vendar pa, kot je bilo že omenjeno v zvezi s presojo utemeljenosti pritožbe tožeče stranke zoper sklep o prekinitvi postopka, obstoj kaznivega dejanja sploh ni predhodnega pomena za odločitev o tožbenem zahtevku v pravdnem postopku. Edino relevantno vprašanje je, ali tožena stranka zaseda stanovanje nezakonito ali ne, pri čemer ni relevanten način njene vselitve oziroma ali njena vselitev izpolnjuje vse objektivno subjektivne znake kaznivega dejanja nezakonite vselitve po Kazenskem zakoniku, torej tudi postopek za obnovo postopka na tek tega pravdnega postopka nima nobenega vpliva. Obstoj pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka je pritožbeno sodišče nadalje preizkusilo še v mejah 2. odst. 365. čl. ZPP/77 in pri tem ugotovilo, da kršitve iz 2. odst. 354. čl. ZPP/77 niso podane. Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja naj bi bila po mnenju pritožnikov v ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožena stranka uporabljala celo stanovanje, dejansko pa je uporabljala le njegov del. Sodišče prve stopnje se je glede na trditev tožene stranke med postopkom, da je pridobila položaj, kot ga uživa podstanovalec iz 149. čl. SZ res pretežno ukvarjalo s tem vprašanjem (in ga materialnopravno tudi pravilno rešilo), vendar pa tudi, če bi ugotovilo, da je toženec uporabljal le del stanovanja, to ne bi imelo za posledico takih pravnih zaključkov, ki bi pripeljali do zavrnitve tožbenega zahtevka. Podnajemno razmerje je v razmerju do najemnega akcesornega značaja (2. odst. 60. čl. SZ in 76. čl. prej veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih, v nadaljevanju ZSR), kar pomeni, da od tedaj, ko je najemnik prenehal uporabljati stanovanje, podnajemnik zaseda stanovanje nezakonito. Neprerekano s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno (na podlagi izpovedbe samih tožencev) dejstvo je, da se je prejšnji imetnik stanovanjske pravice en mesec po sklenitvi podstanovalske pogodbe s svojo družino za vedno odselil iz stanovanja. Z njegovo trajno izselitvijo je torej prenehalo tudi (zatrjevano) podnajemno razmerje tožencev. Morebitna registracija podnajemne pogodbe na take pravne zaključke nima nobenega vpliva, kar je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Slednje že sodi v okvir preizkusa materialnopravne pravilnosti sodbe prve stopnje. Ne glede na to, ali sta se toženca vselila v stanovanje v času veljavnosti ZSR ali v času veljavnosti SZ, bi po izselitvi imetnika stanovanjske pravice obdržala pravico nadaljnje uporabe stanovanja le, če bi bila podana situacija iz 149. čl. SZ. Ta pa ni: na eni strani iz razlogov, ki jih zatrjuje pritožba (da stanovanje ni bilo v celoti oddano podstanovalcu), na drugi pa iz razlogov, ki jih navaja že sodišče prve stopnje, namreč, ker do uveljavitve SZ v stanovanju tožena stranka ni stalno prebivala več kot dve leti - dveletni rok bi moral poteči do uveljavitve novega zakona in ne, kot si očitno razlaga tožena stranka, do vložitve tožbe. Tudi materialnopavni preizkus sodbe prve stopnje torej pokaže, da pritožba tožene stranke ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje (368. čl. ZPP/77). Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odst. 166. čl. ZPP/77 v zvezi z določilom 1. odst. 154. čl. in 1. odst. 155. čl. ZPP/77. Prva tožnica je s pritožbo zoper sklep uspela, zato ji pripadajo stroški te pritožbe, prav tako pa tudi stroški odgovora na neutemeljeno pritožbo tožene stranke zoper sodbo. Priznani stroški predstavljajo odvetniške stroške za sestavo omenjenih vlog (200 odvetniških točk za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 16/1, 80 točk za sestavo pritožbe po tar. št. 16/3 in 200,00 SIT stroškov poštnine).