Jedro

V konkretnem primeru je bilo o upničini pravici do priznanja delovnega razmerja in z njim povezanimi pravicami, vključno s pravico do izplačila neto plač za obdobje od 1. 7. 2020 do vrnitve nazaj na delo (torej tudi za sporno obdobje) pravnomočno odločeno v izvršilnem naslovu, in sicer ji te pravice izrecno niso bile priznane. Upnica tako v izvršilnem postopku v nasprotju z izvršilnim naslovom izplačila teh plač ne more doseči.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijani 1. točki izreka sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom o izvršbi je sodišče prve stopnje predlagano izvršbo za izterjavo plač upnice za mesece september 2022 (zapadlo 6. 10. 2022), oktober 2022 (zapadlo 6. 11. 2022) in november 2022 (zapadlo 6. 12. 2022) zavrnilo (1. točka izreka). Dovolilo je predlagano izvršbo zaradi izpolnitve upnikove nedenarne terjatve - vrnitve delavca na delo (2. točka izreka). Za primer, da dolžnik v postavljenem roku 15 dni ne bo izpolnil svoje nedenarne obveznosti je dolžniku izreklo denarna kazen v znesku 10.000,00 EUR. Če dolžnik tudi po izreku denarne kazni ne bo izpolnil svoje obveznosti, bo sodišče po uradni dolžnosti izvršilo sklep o izrečeni denarni kazni in ponovno izreklo poostreno denarno kazen (3. točka izreka). Odločilo je, da mora dolžnik upniku v 8 dneh povrniti 149,33 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku osemdnevnega roka za izpolnitev dalje (4. točka izreka).

2. Upnica po svojih pooblaščencih znotraj pritožbenega roka vlaga pritožbo zoper 1. točko izreka sklepa o izvršbi iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep v izpodbijani točki razveljavi ter njenemu predlogu v delu, ki se nanaša na povračilo nadomestila neplačanih zapadlih plač od izvršljivosti izvršilnega naslova, ugodi oziroma podredno, da odločitev razveljavi ter vrne zadevo v tem delu prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje, v obeh primerih pa odloči tudi o upničinih stroških tega pritožbenega postopka.

3. Dolžnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano odločitev preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Sodišče dovoli predlagano izvršbo na podlagi izvršilnega naslova (prvi odstavek 17. člena ZIZ). Izvršilni naslov je med drugim tudi izvršljiva sodna odločba, pri čemer je odločba izvršljiva, če je postala pravnomočna (takšna po določbi prvega odstavka 319. člena ZPP postane, ko se ne more več izpodbijati s pritožbo) in je pretekel rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti, ki teče od dneva vročitve odločbe dolžniku (prvi in drugi odstavek 19. člena ZIZ). V obravnavanem primeru izvršilni naslov predstavlja pravnomočna in izvršljiva sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 418/2020 z dne 26. 1. 2022 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 229/2022 z dne 23. 6. 2022, na podlagi katere je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 4. 2020 nezakonita, dolžnik pa je dolžan upnico pozvati nazaj na delo in ji za čas od 6. 5. 2020 do 30. 6. 2020 priznati delovno dobo, ji obračunati vsakomesečni znesek bruto plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, ki bi jih prejela, od bruto zneska odvesti davke in prispevke ter upnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov vse do plačila. Za navedeno obdobje je dolžnik dolžan upnici obračunati in izplačati tudi regres za letni dopust za leto 2022. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek upnice v delu, v katerem je zahtevala priznanje trajanja delovnega razmerja pri dolžniku od 1. 7. 2020 do vrnitve nazaj na delo ter za ta čas priznanje delovne dobe, obračun vsakomesečnega zneska bruto plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, ki bi jih prejela, od bruto zneska odvesti davke in prispevke ter upnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov vse do plačila.

7. Upnica je izdajo sklepa o izvršbi predlagala na podlagi določbe 233. člena ZIZ, ki določa, da lahko delavec, ki je predlagal vrnitev na delo, predlaga, da sodišče s sklepom odloči, da mu mora delodajalec izplačati na račun plače mesečne zneske, zapadle od pravnomočnosti odločbe pa dotlej, dokler ne bo vrnjen na delo. Predlog za nadomestilo plače lahko delavec združi s predlogom za izvršbo ali ga vloži najpozneje do konca izvršilnega postopka. Sklep, s katerim sodišče ugodi predlogu za nadomestilo plače, ima učinek sklepa o izvršbi. Namen določbe je, da je v primeru, ko se delavec vrne nazaj na delo, upravičen do vzpostavitve stanja, kot da do prenehanja delovnega razmerja ne bi prišlo, torej tudi do izplačila plač v zgoraj navedenem obdobju.

8. A kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, pa je situacija v obravnavani zadevi drugačna, saj upnica v predloženem izvršilnem naslovu nima podlage za izterjavo plač za mesece september, oktober in november 2022, zato je v tem delu predlog za izvršbo utemeljeno zavrnilo. V konkretnem primeru je bilo namreč o upničini pravici do priznanja delovnega razmerja in z njim povezanimi pravicami, vključno s pravico do izplačila neto plač za obdobje od 1. 7. 2020 do vrnitve nazaj na delo (torej tudi za sporno obdobje) pravnomočno odločeno v izvršilnem naslovu, in sicer ji te pravice izrecno niso bile priznane. Upnica tako v izvršilnem postopku v nasprotju z izvršilnim naslovom izplačila teh plač tako ne more doseči. 9. Po pojasnjenem je pritožba upnice neutemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in izpodbijano 1. točko izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Upnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ). Tudi glede stroškov odgovora na pritožbo je sodišče druge stopnje odločilo, da jih krije dolžnik sam, ker so nepotrebni. V odgovoru namreč ni navedel ničesar, kar bi prispevalo k razjasnitvi obravnavane zadeve oziroma k odločitvi sodišča druge stopnje (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).