Jedro

Organ druge stopnje je v obrazložitvi odločbe navedel, da na podlagi ravnanja kaznovanega, ki je z odklonitvijo preizkusa alkoholiziranosti onemogočil pooblaščeni osebi učinkovito nadzorstvo nad enim od temeljnih pogojev varnega prometa, posebej še zato, ko na znak pooblaščene osebe ni ustavil avtomobila, kasneje pa je vozil kljub temu, da mu je bilo začasno odvzeto vozniško dovoljenje, s čemer je le še potrdil, da ne upošteva pravil varnega obnašanja v cestnem prometu, torej iz narave kršitve ocenil, da je pri njem podana večja stopnja odgovornosti in da ga je zato šteti kot nevarnega voznika, ki ga je treba za določen čas izločiti iz prometa, navedene objektivne okoliščine pa kažejo, da je bil podan pogoj iz 2. odst. 39. člena zakona o prekrških, da se kaznovanemu poleg denarne kazni izreče še varnostni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila.

Izrek

Zahteva zagovornika kaznovanega za sodno varstvo se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z odločbo, navedeno v uvodu, je Republiški senat za prekrške zavrnil kot neutemeljeno pritožbo zagovornika in potrdil odločbo Občinskega sodnika za prekrške, s katero je bil kaznovani spoznan za odgovornega za prekrške po 25., 36. in 37. točki 226. člena ZTVCP in mu je bil ob določitvi denarnih kaznih za posamezne prekrške in izrečeni enotni kazni 4.000,00 SIT, izrečen še varstveni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za čas 3 mesecev.

V zahtevi za sodno varstvo zagovornik uveljavlja kršitev materialne določbe zakona o prekrških iz 1. točke 203. člena in predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pravnomočno odločbo o prekršku spremeni tako, da kaznovanemu izreče le denarno kazen.

Zahteva za sodno varstvo ni utemeljena.

Kršitev materialne določbe zakona o prekrških je po oceni zagovornika v zahtevi podana zato, ker so z izrekom varstvenega ukrepa prepovedi vožnje motornega vozila kršene določbe 39. člena zakona o prekrških. V obravnavanem primeru je, kot pravilno uveljavlja zagovornik, treba upoštevati določbo 2. odstavka 39. člena zakona o prekrških, po kateri se varstveni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila sme izreči storilcu prekrška, če se da iz narave kršitve predpisov o varnosti cestnega prometa, ali pa iz njegovih prejšnjih kršitev teh predpisov sklepati, da je nevarno, če vozi vozilo določene vrste ali kategorije. V zvezi z odločitvijo o izreku varstvenega ukrepa prepovedi vožnje motornega vozila je v obrazložitvi izpodbijane odločbe organ druge stopnje navedel, da na podlagi ravnanja kaznovanega, ki je z odklonitvijo preizkusa alkoholiziranosti onemogočil pooblaščeni osebi učinkovito nadzorstvo nad enim od temeljnih pogojev varnega prometa, posebej še zato, ko na znak pooblaščene osebe ni ustavil avtomobila, kasneje pa vozil kljub temu, da mu je bilo začasno odvzeto vozniško dovoljenje, s čemer je le še potrdil, da ne upošteva pravil varnega obnašanja v cestnem prometu, torej iz narave kršitev predpisov o varnosti cestnega prometa ocenil, da je pri njem podana večja stopnja odgovornosti in da ga je zato šteti kot nevarnega voznika, ki ga je treba za določen čas izločiti iz prometa. Navedene objektivne okoliščine pa kažejo, da je bil podan pogoj iz 2. odstavka 39. člena zakona o prekrških, da se kaznovanemu poleg denarne kazni izreče še varstveni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila. Zato tudi ni podan uveljavljani razlog kršitve materialnega zakona o prekrških. Na pravilnost navedene odločitve, pa ne more vplivati dejstvo, na katerega se sklicuje zagovornik, da kaznovani, kljub temu, da letno prevozi več 10.000 km dosedaj še ni bil kaznovan.

S tem, ko v zahtevi trdi, da je zaključek v pravnomočni odločbi o tem, da je podan pogoj za izrek varstvenega ukrepa prepovedi vožnje motornega vozila povsem pavšalen, pa zagovornik uveljavlja, da izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih, torej razlog iz 11. točke 1. odstavka 186. člena zakona o prekrških. Ne glede na to, da iz tega razloga ni mogoče uveljavljati zahteve za sodno varstvo, pa je treba na podlagi gornjih navedb povedati, da tudi ta očitek ni podan.

Vse ostale navedbe v zahtevi, da kaznovani dnevno rabi avvtomobil pri opravljanju obrtne dejavnosti in za prevoz matere, ki je sladkorna bolnica, k zdravniku, kot tudi, da bi mu kazalo skrajšati čas tega varnostnega ukrepa, pa pomenijo le, da se z njimi izpodbija njegova primernost. Iz tega razloga pa po 203. členu zakona ni mogoče uveljavljati zahteve za sodno varstvo.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je iz teh razlogov ocenilo, da zahteva zagovornika kaznovanega ni utemeljena in jo je zato zavrnilo.