Jedro

Utemeljitev toženke v izpodbijanem sklepu, da se za tožnikovo delovno mesto zahteva specialno-pedagoška izobrazba, zaradi česar z vpisom na študijski program pedagoško-andragoškega izpopolnjevanja ne bo izpolnjeval pogojev o izobrazbi za delovno mesto, na katerem opravlja vzgojno-izobraževalno delo, ni pravilna. Za opravljanje dela na tožnikovem delovnem mestu se, kot prej obrazloženo, zahtevata tako pedagoško-andragoška, kot tudi specialno-pedagoška izobrazba, zato tožnik niti z vpisom na študijski program specialno-pedagoškega izobraževanja ne bi izpolnjeval razpisnih pogojev, določenih v drugi alineji točke B. pogojev za prijavo na Javni razpis.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Dosedanji tek postopka

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev študijske pomoči, s katero se je prijavil na Javni razpis študijskih pomoči za subvencioniranje šolnin za nadaljnje izobraževanje strokovnih delavcev v vrtcih in šolah v študijskem letu 2017/18, ki je bil 15. 12. 2017 objavljen v Uradnem listu RS št. 72/17. 2. V obrazložitvi navaja, da iz prijavne dokumentacije izhaja, da se je tožnik vpisal v študijski program za izpopolnjevanje izobrazbe »Pedagoško-andragoška izobrazba za strokovne delavce v osnovnih in srednjih šolah«, ki ga izvaja Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, s katerim ne bo izpolnjeval enega izmed razpisnih pogojev, tj. da je vpisan v študijski program, s katerim bo izpolnjeval pogoje o izobrazbi za delovno mesto učitelja strokovno teoretičnega predmeta oziroma strokovnega modula v poklicnem in strokovnem izobraževanju, gimnaziji ali glasbeni šoli, ali učitelja splošnoizobraževalnega predmeta psihologija v strokovnem izobraževanju ali gimnaziji, ali laboranta, inštruktorja, učitelja praktičnega pouka ali drugega strokovnega delavca s srednjo ali srednjo strokovno izobrazbo, na katerem opravlja vzgojno-izobraževalno delo. Po mnenju toženke tožnik z vpisom na omenjeni program ne bo izpolnjeval pogojev za delo učitelja strokovno teoretičnega predmeta oziroma strokovnega modula v prilagojenem izobraževalnem programu nižjega poklicnega izobraževanja – Pomočnik v tehnoloških procesih za gluhe in naglušne dijake z govorno-jezikovnimi motnjami, saj je za njegovo delovno mesto v skladu s petim odstavkom 99. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI) in 9. členom Pravilnika o izobrazbi učiteljev in drugih strokovnih delavcev v poklicnem in strokovnem izobraževanju (Pravilnik o izobrazbi) zahtevana specialno-pedagoška izobrazba.

Povzetek bistvenih navedb tožnika in toženke v upravnem sporu

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da izpolnjuje vse razpisne pogoje, saj je zaposlen za določen čas na Srednji šoli Zavoda za gluhe in naglušne Ljubljana na delovnem mestu učitelj strokovnih predmetov VII/2 in učitelj praktičnega pouka VII/2. Ima pridobljeno srednješolsko strokovno izobrazbo: strojni tehnik in univerzitetno izobrazbo, na podlagi katere je pridobil naziv unvierzitetni diplomirani inženir lesarstva. Ker poučuje strokovne predmete in praktični pouk, meni, da je študijski program za izpopolnjevanje pedagoško-andragoškega izobraževanja tisti, s katerim bo izpolnjeval pogoje o izobrazbi za delovno mesto učitelja strokovno teoretičnega predmeta in učitelja praktičnega pouka, na katerem opravlja vzgojno-izobraževalno delo. Navaja, da so za izobrazbo, ki se zahteva za njegovo delovno mesto, upoštevne določbe tretjega odstavka 92. (splošni izobrazbeni pogoji za strokovne delavce), drugega odstavka 99. (izobrazbeni pogoji za strokovne delavce na šolah in zavodih za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami) in tretjega odstavka 96. člena ZOFVI (izobrazbeni pogoji za strokovne delavce na poklicni oziroma strokovni šoli), toženka pa v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni pojasnila razmerja med omenjenimi določbami. Navaja, da se bo kot diplomant nepedagoškega študijskega programa šele s pridobitvijo pedagoško-andragoške izobrazbe lahko vpisal na študijski program za pridobitev specialno-pedagoškega izpopolnjevanja za delo z izbrano skupino otrok s posebnimi potrebami. Nadalje navaja, da je razlaga 5. in 9. člena Pravilnika o izobrazbi, ki jo je sprejela toženka, napačna in nezakonita, saj je Pravilnik o izobrazbi izdan na podlagi šestega odstavka 92. in 96. člena v povezavi s 15. členom ZOFVI, iz 1. člena Pravilnika pa izhaja, da določa izobrazbo, ki jo morajo imeti učitelji in drugi strokovni delavci tako v izobraževalnih programih kot tudi v prilagojenih izobraževalnih programih nižjega in srednjega poklicnega izobraževanja, srednjega strokovnega izobraževanja, poklicno tehniškega izobraževanja ter poklicnega tečaja. Iz tega izhaja, da se 96. člen ZOFVI, ki za strokovne delavce zahteva pedagoško-andragoško izobrazbo, uporablja tudi za poklicne oziroma strokovne šole Zavoda, ki izvaja prilagojene vzgojno-izobraževalne programe, in na katerem je tožnik zaposlen. Ugovarja tudi sprejem odločitve v obliki sklepa, saj komisija za izvedbo javnega razpisa študijskih pomoči vsebinsko presoja izpolnjevanje pogojev, zato bi morala biti odločitev v zadevi sprejeta z odločbo. Sodišču predlaga, naj po izvedbi predlaganih dokazov toži ugodi, izpodbijani sklep odpravi, zadevo vrne toženki v ponovni postopek ter ji naloži povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik z zaključkom pedagoško-andragoškega izpopolnjevanja ne bi izpolnjeval pogoja za delovno mesto, na katerem opravlja delo, saj se za njegovo delovno mesto v skladu s petim odstavkom 99. člena ZOFVI zahteva specialno-pedagoška izobrazba. Tožnik tako ni izpolnjeval enega od razpisnih pogojev, zato je njegovo vlogo zavrnila. Ker je v drugem odstavku 99. člena ZOFVI določeno, da morajo imeti učitelj, laborant in drugi strokovni delavci v prilagojenih izobraževalnih programih izobrazbo, predpisano za učitelje, laborante in druge strokovne delavce šol, in specialno-pedagoško izobrazbo, bi tožnik moral imeti izobrazbo ustrezne smeri, pridobljeno najmanj po študijskih programih za pridobitev izobrazbe prve stopnje, oziroma raven izobrazbe, pridobljene po študijskih programih, ki v skladu z zakonom ustreza izobrazbi prve stopnje (tretji odstavek 96. člena ZOFVI) in specialno-pedagoško izobrazbo. Prereka tudi tožbeno navedbo, da je Pravilnik o izobrazbi v nasprotju z določbami ZOFVI.

5. Na naroku za glavno obravnavo je tožnik še dodal, da gre v predmetni zadevi za globlji sistemski problem, saj je razpet med delodajalcem, ki od njega zahteva tako pedagoško-andragoško kot tudi specialno-pedagoško izobrazbo, medtem ko toženka na drugi strani zatrjuje, da se skladno z zakonodajo od tožnika zahteva zgolj specialno-pedagoška izobrazba. Tudi iz predstavitvenih zbornikov študijskih programov izhaja, da je pogoj za vpis na program specialno-pedagoške izobrazbe zaključen študijski program izobraževalne vede in izobraževanja učiteljev, ki omogoča zaposlitev v vzgoji in izobraževanju. Ponovno izpostavlja, da je v konkretnem primeru treba brati skupaj določbe 92., 96. in 99. člena ZOFVI. Ker je zaposlen na Zavodu za gluhe in naglušne, ne more brez pedagoško-andragoške izobrazbe stopiti pred učence, saj specialno-pedagoška izobrazba ne vsebuje psihologije, didaktike in andragogike. Šele po tem, ko bo pridobil pedagoško-andragoško izobrazbo, bo lahko pridobil še specialno-pedagoško. Tako se je v preteklosti zahtevalo od vseh njegovih predhodnikov, ki so opravljali delo na istem delovnem mestu. Na vprašanje sodišča je tožnik še pojasnil, da je zaposlen na dveh delovnih mestih, in sicer kot učitelj strokovnih predmetov ter kot učitelj praktičnega pouka.

6. Toženka je na naroku za glavno obravnavo uvodoma opozorila na „manjšo napako“, do katere je prišlo v izpodbijanem sklepu, in sicer pri citiranju zakonske podlage, saj bi tožnik moral imeti specialno-pedagoško izobrazbo na podlagi drugega odstavka 99. člena ZOFVI, in ne petega odstavka, kot je navedeno v obrazložitvi. Pojasnila je, da je tožnik avgusta 2017 s strani strokovne službe toženke dobil pojasnilo, da mora imeti specialno-pedagoško izobrazbo, tožnik pa se je vpisal na študijski program pedagoško-andragoškega izobraževanja, zato ni izpolnjeval razpisnih pogojev, saj s to izobrazbo ne bi izpolnil pogoja o izobrazbi za delovno mesto.

Odločanje po sodnici posameznici

7. Sodišče je 26. 11. 2020 na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sprejelo sklep I U 1297/2019-14, da o zadevi odloča sodnica posameznica, saj se zadeva nanaša na vprašanje pravilnosti uporabe materialnega prava (relevantnih določb ZOFVI in Pravilnika o izobrazbi), ki so jasne, prav tako pa dejansko stanje ni zapleteno. Ob tem sodišče izpostavlja, da pooblaščenki tožnika in toženke na naroku za glavno obravnavo 18. 1. 2021 na izrecno vprašanje sodnice nista podali nobenega ugovora v zvezi s sestavo sodišča v tej zadevi.

Videokonferenčna izvedba naroka za glavno obravnavo

8. V času veljavnosti Odredbe o posebnih ukrepih iz 83. a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije (Odredba predsednika VSRS, Uradni list RS, št. 165/2020), to je od 16. 11. 2020 do preklica, je mogoče naroke po točki 3.2. te odredbe izvesti videokonferenčno. Videokonferenčni narok je na podlagi 114. a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 mogoče izvesti le na podlagi predhodnega soglasja strank v postopku.

9. Obe stranki sta po pozivu sodišča s 24. 12. 2020 soglasje za videokonferenčno izvedbo naroka za glavno obravnavo podali.

Dokazni sklep

10. V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo v listine v sodnem spisu, ki jih je vložil tožnik (priloge A3-A13) in v vse listine v upravnem spisu.

11. Zavrnilo pa je dokazni predlog toženke za zaslišanje A.A., k ga je podala na naroku za glavno obravnavo in ki bi izpovedala o pogojih, ki so določeni v Javnem razpisu in pojasnila, zakaj jih tožnik ni izpolnjeval, poleg tega pa bi izpovedala o elektronskem sporočilu, ki ga je toženka v zvezi s pogoji za prijavo na Javni razpis poslala tožniku. Ker toženka zadevnega elektronskega sporočila ni predložila, je sodišče ta dokazni predlog kot nedovoljenega zavrnilo. Obstoj samega elektronskega sporočila sicer med strankama ni sporen, vendar pa njegova vsebina, ki se kot rečeno nanaša na pojasnilo v zvezi z razpisnimi pogoji, na odločitev ne more vplivati. To pomeni, da je ta dokazni predlog tudi nepotreben, saj je v konkretni zadevi sporno, ali je toženka v postopku izdaje izpodbijanega sklepa pravilno uporabila relevantne določbe ZOFVI in Pravilnika o izobrazbi, zaslišanje predlagane priče pa ne bi pripomoglo k pravilni uporabi predpisa.

K I. točki izreka

12. Tožba ni utemeljena.

13. Med strankama je spor o tem, ali je tožnik z vpisom na študijski program pedagoško-andragoškega izobraževanja izpolnil razpisne pogoje, določene v točki B. pogojev za prijavo na Javni razpis študijskih pomoči za subvencioniranje šolnin za nadaljnje izobraževanje strokovnih delavcev v vrtcih in šolah v študijskem letu 2017/18 (Javni razpis).

14. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da gre v primeru javnih razpisov, kot je obravnavani, za javnopravno zadevo v smislu 4. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), v kateri se določbe ZUP smiselno uporabljajo, kolikor področje ni urejeno s posebnim zakonom. Smiselna uporaba ZUP pomeni uporabo tistih institutov ZUP, ki so po naravi stvari smiselni in mogoči. Na podlagi navedenega in ustaljene upravno sodne prakse v zadevah sofinanciranja iz javnih sredstev je za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve odločilno ali je prijavitelj izpolnjeval pogoje iz Javnega razpisa.1

15. Izpodbijani sklep je bil izdan v postopku, ki se je izvedel na podlagi Javnega razpisa, ki je bil 15. 12. 2017 objavljen v Uradnem listu RS št. 72/2017. Javni razpis temelji na določbah 81. člena ZOFVI, ki določa obseg sredstev iz državnega proračuna, Zakonu o javnih financah, Zakonu o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2017 in 2018, Pravilniku o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije, 13. členu Pravilnika o izboru in sofinanciranju programov nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju (Pravilnik o izboru in sofinanciranju programov) ter na 4. členu Pravilnika o dodeljevanju študijskih pomoči strokovnim delavcem na področju vzgoje in izobraževanja (Pravilnik o dodeljevanju študijskih pomoči). Pravilnik o izboru in sofinanciranju programov v 13. členu določa, da so programi za izpopolnjevanje izobrazbe sofinancirani v skladu z določili Pravilnika o dodeljevanju študijskih pomoči. Slednji v 4. členu določa, da se študijske pomoči podeljujejo na podlagi javnega razpisa, ki se objavi na spletnih straneh ministrstva, pristojnega za šolstvo in v Uradnem listu Republike Slovenije.

16. Iz točke B. pogojev za prijavo na Javni razpis izhaja, da se na razpis lahko prijavijo kandidati, ki izpolnjujejo naslednje pogoje: - so zaposleni v vzgojno-izobraževalnem zavodu iz 1. točke razpisa, - so v študijskem letu 2017/18 vpisani v študijski program pedagoško-andragoškega izpopolnjevanja, s katerim bodo izpolnjevali pogoje o izobrazbi za delovno mesto, na katerem opravljajo vzgojno-izobraževalno delo, in sicer:

1. učitelja strokovnoteoretičnega predmeta oziroma strokovnega modula v poklicnem in strokovnem izobraževanju, gimnaziji ali glasbeni šoli, ali

2. učitelja splošnoizobraževalnega predmeta psihologija v strokovnem izobraževanju ali gimnaziji, ali

3. laboranta, inštruktorja, učitelja praktičnega pouka ali drugega strokovnega delavca s srednjo ali srednjo strokovno izobrazbo, - niso prejeli sredstev za namen financiranja šolnine študijskega programa od pravne osebe oziroma šolnina iz teh sredstev ni financirana v celoti, - so na izobraževanje vpisani s soglasjem delodajalca.

17. Razpisni pogoj, da mora prijavitelj z vpisom na študijski program pedagoško-andragoškega izobraževanja izpolnjevati pogoje o izobrazbi za delovno mesto, na katerem opravlja vzgojno-izobraževalno delo, je po oceni sodišča utemeljen na zakonu. ZOFVI v 81. členu namreč predvideva obseg sredstev iz državnega proračuna, ki so med drugim namenjena tudi za dejavnosti in naloge, ki so potrebne za opravljanje dejavnosti vzgoje in izobraževanja, na to področje pa spadajo tudi sredstva za štipendiranje za pedagoški poklic in za subvencioniranje šolnin (15. alineja sedmega odstavka 81. člena ZOFVI). Glede na to, da so omenjena sredstva namenjena za dejavnosti in naloge, ki so potrebne za opravljanje dejavnosti vzgoje in izobraževanja, se po oceni sodišča z razpisnim pogojem, da mora prijavitelj z vpisom na študijski program pedagoško-andragoškega izobraževanja izpolnjevati pogoje o izobrazbi za delovno mesto, na katerem opravlja vzgojno-izobraževalno delo, zasleduje in uresničuje omenjena namenskost sredstev iz državnega proračuna.

18. Iz listin, ki jih je tožnik priložil tožbi, izhaja, da se je v študijskem letu 2017/2018 vpisal v študijski program za izpopolnjevanje »Pedagoško-andragoška izobrazba za strokovne delavce v osnovnih in srednjih šolah« (priloga A 7), po izobrazbi pa je sicer diplomirani inženir lesarstva (priloga A 3). Iz pogodbe o zaposlitvi delavca za določen in polni delovni čas s 30. 8. 2017 (priloga A 4) izhaja, da je tožnik zaposlen na delovnem mestu »učitelj strokovnih predmetov VII/2 in učitelj praktičnega pouka VII/2«. Akt o sistemizaciji delovnih mest, sprejet s strani tožnikovega delodajalca (priloga A 6), določa, da se za delovno mesto »učitelj strokovno teoretičnih predmetov« od delavca med drugim zahteva, da ima tako pedagoško-andragoško, kot tudi specialno-pedagoško izobrazbo.

19. Naloga sodišča v konkretni zadevi ni, da ugotavlja pravilnost in zakonitost akta o sistemizaciji delovnih mest in pogodbe o zaposlitvi, temveč presoja, ali je odločitev toženke v izpodbijanem sklepu pravilna in zakonita ter s tem v zvezi ali je bil Javni razpis izveden v skladu z zakonom in na drugih, na zakonu temelječih predpisih. Ker tožnik v tožbi navaja, da bi s pridobitvijo pedagoško-andragoške izobrazbe izpolnjeval pogoje o izobrazbi za delovno mesto, na katerem opravljajo vzgojno-izobraževalno delo, je sodišče v nadaljevanju ugotavljalo, katero izobrazbo mora imeti tožnik v skladu z ZOFVI za opravljanje dela na delovnem mestu »učitelj strokovnih predmetov VII/2 in učitelj praktičnega pouka VII/2« na Srednji šoli Zavoda za gluhe in naglušne Ljubljana.

20. Ker Srednja šola Zavoda za gluhe in naglušne Ljubljana izvaja nižje in srednje poklicno izobraževanje, srednje strokovno izobraževanje ter poklicno tehniško izobraževanje, je v konkretnem primeru treba skupaj razlagati določbe 92., 96. in 99. člena ZOFVI.

21. Določba 92. člena ZOFVI ureja splošne pogoje, ki jih morajo izpolnjevati strokovni delavci v javni šoli oziroma vrtcu, in sicer v tretjem odstavku določa, da morajo strokovni delavci obvladati slovenski knjižni jezik, imeti ustrezno izobrazbo, določeno s tem zakonom in drugimi predpisi, ter opravljen strokovni izpit v skladu s tem zakonom.

22. Ker gre v konkretni zadevi za srednjo šolo, je treba ustrezno uporabiti tudi določbe 96. člena ZOFVI, ki določa posebne pogoje za strokovne delavce v javni poklicni oziroma strokovni šoli. V skladu s tretjim odstavkom omenjenega člena mora imeti učitelj strokovnoteoretičnih predmetov izobrazbo ustrezne smeri, pridobljeno najmanj po študijskih programih za pridobitev izobrazbe prve stopnje oziroma raven izobrazbe, pridobljene po študijskih programih, ki v skladu z zakonom ustreza izobrazbi prve stopnje, in pedagoško-andragoško izobrazbo. Na podlagi četrtega odstavka pa mora imeti učitelj praktičnega pouka in veščin najmanj srednjo strokovno izobrazbo ustrezne smeri, najmanj tri leta ustreznih delovnih izkušenj in pedagoško-andragoško izobrazbo ali opravljen mojstrski izpit. 23. Naposled je pri ugotavljanju pogojev, ki jih mora izpolnjevati tožnik na svojem delovnem mestu, treba upoštevati tudi 99. člen ZOFVI, ki določa pogoje za strokovne delavce v šolah in zavodih za izvajanje programov vzgoje in izobraževanja za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami. V drugem odstavku je določeno, da mora imeti učitelj izobrazbo, predpisano za učitelje in specialno-pedagoško izobrazbo. Nadalje je v četrtem odstavku določeno, da mora imeti učitelj predmetov ali področij v posebnih programih vzgoje in izobraževanja za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami izobrazbo ustrezne smeri, pridobljeno po študijskih programih za pridobitev izobrazbe druge stopnje oziroma raven izobrazbe, pridobljene po študijskih programih, ki v skladu z zakonom ustreza izobrazbi druge stopnje in specialno-pedagoško izobrazbo. V skladu s četrtim odstavkom istega člena pa mora imeti učitelj praktičnega izobraževanja v posebnem programu vzgoje in izobraževanja za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami najmanj srednjo ali srednjo strokovno izobrazbo ustrezne smeri in specialno-pedagoško izobrazbo.

24. Glede na določbe 92. člena, tretjega in četrtega odstavka 96. člena ter drugega odstavka 99. člena ZOFVI sodišče pojasnjuje, da mora imeti tožnik na delovnem mestu »učitelj strokovnih predmetov VII/2 in učitelj praktičnega pouka VII/2« na Srednji šoli Zavoda za gluhe in naglušne Ljubljana tako pedagoško-andragoško kot tudi specialno-pedagoško izobrazbo. To izhaja tudi iz drugega odstavka 9. člena Pravilnika o izobrazbi, ki je bil sprejet na podlagi 96. člena ZOFVI (pogoji za strokovne delavce v javni poklicni oziroma strokovni šoli), v skladu s katerim morajo imeti strokovni delavci v prilagojenih izobraževalnih programih ustrezna specialno-pedagoška znanja, predpisana z zakonom, in sicer v obsegu najmanj 60 kreditnih točk po ECTS.

25. Sodišče tako zaključuje, da utemeljitev toženke v izpodbijanem sklepu, da se za tožnikovo delovno mesto zahteva specialno-pedagoška izobrazba, zaradi česar z vpisom na študijski program pedagoško-andragoškega izpopolnjevanja ne bo izpolnjeval pogojev o izobrazbi za delovno mesto, na katerem opravlja vzgojno-izobraževalno delo, ni pravilna. Za opravljanje dela na tožnikovem delovnem mestu se, kot prej obrazloženo, zahtevata tako pedagoško-andragoška, kot tudi specialno-pedagoška izobrazba, zato tožnik niti z vpisom na študijski program specialno-pedagoškega izobraževanja ne bi izpolnjeval razpisnih pogojev, določenih v drugi alineji točke B. pogojev za prijavo na Javni razpis.

26. V zvezi s tožbenim ugovorom, ki se nanaša na sprejem odločitve v obliki sklepa, sodišče pojasnjuje, da se s sklepom res odloča predvsem o vprašanjih, ki se tičejo postopka2, ki niso sestavni del odločitve o upravni zadevi. Za presojo, ali gre za odločbo, je pomembno samo to, ali je bilo z upravnim aktom odločeno o kakšni pravici ali obveznosti stranke v kakšni upravni zadevi. Kljub dejstvu, da je bil v konkretni zadevi izpodbijani upravni akt izdan v obliki sklepa, predstavlja po vsebini odločbo, saj je bilo z njim odločeno o tožnikovi pravici. Nepravilno poimenovanje upravnega akta po presoji sodišča ni v ničemer vplivalo na odločitev, zato je bilo treba ta ugovor zavrniti.

27. Iz vsega povedanega izhaja, da je odločitev toženke o zavrnitvi tožnikove vloge na Javni razpis pravilna, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v izpodbijanem sklepu, zato je na podlagi tretje alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka

28. V skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 Tako med drugim UPRS sodba II U 125/2011 z dne 15. 5. 2012. 2 Prvi odstavek 226. člena ZUP.