Jedro

Razrešitev upravitelja je mogoča le zaradi hujše obliko kršitve njegovih obveznosti. Namen zakonske določbe namreč ni kaznovati upravitelja za (vsako) kršitev njegovih obveznosti, saj so za kršitve določene ustrezne prekrškovne sankcije, nadzor nad upravitelji pa izvaja minister za pravosodje in zbornica upraviteljev, ki odloča o disciplinski odgovornosti upraviteljev. Institut razrešitve upravitelja je smiselno uporabiti, kadar je mogoče z njim zagotoviti nemoten tek postopka zaradi insolventnosti in uresničitev interesa upnikov za plačilo njihovih terjatev v ustreznem (največjem možnem ) deležu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo v uvodu navedenih upnikov za razrešitev upravitelja.

2. Zoper navedeni sklep se pritožujejo upniki iz vseh pritožbenih razlogov ter višjemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba opozarja, da sodišče v odločbi omenja izjavo upravitelja o predlogu za razrešitev, ta izjava pa upnikom ni bila vročena niti ni bila objavljena na portalu Ajpes. Upnikom je bila tako kršena pravica do pritožbe, saj se ne morejo izjasniti o vseh dejstvih in gradivu, ki ga je sodišče upoštevalo pri sprejemu odločitve. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi povzelo izjavo upravitelja in na tak način utemeljevalo svojo odločitev, zato s tem, ko upnikom izjava upravitelja ni bila vročena, ni bila kršena njihova pravica do izjave.

5. Ni utemeljena pritožba v delu, v katerem so upniki upravitelju očitali sklenitev pogodbe s slamnatim kupcem, družbo D d.o.o., ki naj bi bila z upraviteljem povezana oseba. 18. člen ZFPPIPP določa, kdo so ožje povezane osebe, 337. člen ZFPPIPP pa. s kom stečajni dolžnik ne sme skleniti pogodbe o prodaji svojega premoženja. Iz trditev pritožnikov ne izhaja, da družba D d.o.o. , s katero je bila sklenjena prodajna pogodba, v katerikoli točki ustreza definiciji osebe, s katero stečajni dolžnik ne sme skleniti prodajne pogodbe. Zato višje sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, ki je ugotovilo, da je stečajni upravitelj, s tem ko je sodišču podal predlog za sklenitev prodajne pogodbe z najugodnejšim ponudnikom, ravnal pravilno. Prav tako se višje sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da je neutemeljen tudi očitek pritožnikov o fiktivni prodaji informacijskega sistema družbi E. d.o.o., saj je bila prodaja premoženja stečajnega dolžnika opravljena v skladu s sklepom o prodaji.

6. Nima prav pritožba, ko pravi, da stečajni upravitelj ni nikoli pristopil k prodaji poslovne celote in ni ravnal v skladu z določili ZFPPIPP, ki opredeljujejo način ravnanja pri prodaji poslovne celote. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je stečajni upravitelj pristopil k prodaji glavnega informacijskega sistema kot celote s potrebno skrbnostjo in je pri tem upošteval tudi mnenje upniškega odbora ter ločitvenega upnika. Pri tem je ravnal v skladu s sklepi sodišča. Zaradi navedenega ni mogoče pritrditi očitkom upnikov, da (potem, ko prodaja sistema kot celote ni bila uspešna), prodaja sistema po delih ni bila v korist čim boljšemu poplačilu upnikov. Iz stečajnega spisa St 1264/2008 je dobro razvidno, s kakšnimi problemi in ovirami se je v zvezi s delovanjem informacijskega sistema kot celote in poskusi prodaje le-tega srečeval upravitelj, iz spisa pa tudi jasno izhajajo utemeljeni razlogi, zakaj ni prišlo do (prvotno načrtovane) prodaje.

7. Nikakor ne drži pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da ponudba albanskih poslovnežev ni bila dovolj resna. Edini dokaz resnosti ponudbe, ki jo je mogoče upoštevati v stečajnem postopku, je plačilo varščine in nato plačilo kupnine. Do tega pa pri albanskih ponudnikih ni prišlo, zato je razpravljanje o tem, kaj bi se zgodilo, če bi do realizacije pogodbe z njimi prišlo, povsem brezplodno. Seveda imajo pritožniki prav, da bi bili v primeru prodaje celotnega sistema upniki občutno bolje poplačani. Da pa bi do tega prišlo, bi se moral najti kupec, ki bi bil pripravljen za celoten sistem skleniti kupoprodajno pogodbo in tudi plačati kupnino. To pa se, kljub več poskusom in prizadevanju stečajnega upravitelja, ni zgodilo.

8. Neutemeljeni so očitki pritožnikov, da upravitelj prodaj premoženja ni vodil transparentno in pri prodajah ni zasledoval interesa upnikov za čim boljše poplačilo. Višje sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je upravitelj postopke prodaje vodil v skladu s sklepi in mnenji upniškega odbora ter v skladu z določili ZFPPIPP, v katerem so za prodajo dolžnikovega premoženja predvideni postopki, ki ščitijo interese upnikov in vodijo k čim večjemu iztržku pri prodaji premoženja.

9. V zvezi z očitano spremembo načrta stečajnega postopka višje sodišče soglaša s pojasnilom sodišča prve stopnje, da je po tem, ko je upravitelj v skladu z ZFPPIPP predlagal spremembo načrta stečajnega postopka, odobrilo predlagani spremenjeni načrt. 10. Sodišče prve stopnje je potrdilo, da je upravitelj pri sodišču po elektronski pošti le opravil poizvedbe za dolžnika glede plačila predujma, ki ga je moral plačati dolžnik. Kot je navedlo sodišče prve stopnje pa iz navedenega nikakor ni mogoče zaključiti, da gre za dogovor med sodiščem in upraviteljem o njegovem imenovanju za upravitelja v tem stečaju.

11. Prav ima sodišče prve stopnje, da je mogoča razrešitev upravitelja le zaradi hujše obliko kršitve njegovih (1. točka 118. člena ZFPPIPP) obveznosti. Namen navedene zakonske določbe namreč ni kaznovati upravitelja za (vsako) kršitev njegovih obveznosti, saj so za kršitve določene ustrezne prekrškovne sankcije, nadzor nad upravitelji pa izvaja minister za pravosodje in zbornica upraviteljev, ki odloča o disciplinski odgovornosti upraviteljev. Institut razrešitve upravitelja je smiselno uporabiti, kadar je mogoče z njim zagotoviti nemoten tek postopka zaradi insolventnosti in uresničitev interesa upnikov za plačilo njihovih terjatev v ustreznem (največjem možnem ) deležu. Višje sodišče ugotavlja, da so trditve pritožnikov o tem, da upravitelj s prodajami premoženja ni zasledoval interesa upnikov o najboljšem poplačilu, večinoma pavšalne. Konkretiziran je le očitek v zvezi z albanskimi kupci, za katerega pa je višje sodišče že pojasnilo, da ni upošteven.

12. Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker jih je kot neutemeljene zavrnilo in ker ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), je materialnopravno pravilen sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).