Jedro

Presoja, ali zavrnitev dokaznega predloga pomeni kršitev pravice obrambe (2. odstavek 371. člena ZKP).

Izrek

Zahteva obsojenkinega zagovornika za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenka je dolžna plačati kot strošek postopka, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom, na 80.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Celju je obs. I.Š.M. spoznalo za krivo kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo ji je pogojno obsodbo in v njej določilo kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. V plačilo ji je naložilo stroške kazenskega postopka, od tega 45.000,00 SIT povprečnine. Oškodovanka je bila s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo. Višje sodišče v Celju je zavrnilo obsojenkino pritožbo, potrdilo sodbo sodi-šča prve stopnje ter jo oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obsojenkin zagovornik je 3.1.2002 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej izpodbija sodbi sodišč prve in druge stopnje zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), torej iz razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče spremeni pravnomočno sodbo ter obdolženko oprosti obtožbe, podrejeno pa, da zaradi precejšnjega dvoma o resničnosti odlo-čilnih dejstev razveljavi odločbi sodišča prve in druge stopnje in odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred sodiščem prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 423. člena ZKP) meni, da je ta neutemeljena. Navedbe, da so zaključki in razlogi sodišča prve in druge stopnje glede vprašanja obsojenkinega goljufivega namena ob sklenitvi kreditne pogodbe napačni, ne pomenijo kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 371. člena ZKP ampak uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zatrjevana nasprotja glede obsojenkinega goljufivega namena v razlogih sodbe in naspro-tje med tem, kar se navaja v razlogih in vsebino listin in zapisnikov o izpovedbah, pa niti niso obrazložena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po zagovornikovem mnenju sta sodišči v izpodbijanih sodbah bistveno prekršili določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj so zaključki glede obstoja obsojenkinega goljufivega namena napačni, razlogi v sodbah v precejšnji meri med seboj v nasprotju, obstoji pa tudi nasprotje o tem, kar se navaja v razlogih obeh sodb o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah z vsebino teh listin in zapisnikov.

V zvezi s tem zagovornik navaja, da so bili razlogi za najetje kredita od oškodovanke nedvomno v neposredni zvezi s poslovanjem njenega družinskega podjetja M. S d.o.o. (edina družbenika sta bila obsojenka in njen mož), ki pa v nasprotju z ugotovitvami sodišča ob sklenitvi kreditne pogodbe še ni bilo v takšnih težavah, da zaradi finančnega stanja družbe ne bi bilo mogoče pričakovati poplačila oškodovanki iz sredstev družbe, če kredita res ne bi zmogla povrniti že sama obsojenka. Iz spisovne dokumentaci-je tudi ne izhaja, da bi bila obsojenka od leta 1994 brez sredstev za preživljanje oz. brez redne zaposlitve, izhaja pa, da sta bila z možem v letu 1994 lastnika stanovanja, kar je nedvomno predstavljalo določeno obsojenkino premoženje. Zagovornik poudarja večjo vlogo obsojenkinega moža pri poslovanju družinskega podjetja in s tem vpliv na poteze, ki so imele za posledico finančne težave podjetja. Poleg tega je podjetje, ker sta bila kredita namenjena njegovemu poslovanju, z oškodovanko sklenilo garancijs-ki pogodbi, oškodovanka pa je od obsojenke in njenega moža prejela akceptna naloga. Garancijski pogodbi sta bili res predloženi šele pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, a je obsojenka za to navedla upravičene razloge. Kljub temu ju sodišče prve (verjetno mišljeno: druge) stopnje ni štelo kot pomembni za ugotavljanje obstoja ali neobstoja obsojenkinega goljufivega namena ob sklenitvi kreditnih pogodb v letih 1994 in 1996. Prav na podlagi garancijskih pogodb bi moralo sodišče priti do zaključka, da sta se -v osnovna kreditna posla vključila tako obsojenkin zakonec kot podjetje M. S d.o.o., slednje z izročitvijo akceptnih nalogov za zavarovanje oškodovankine terjatve, da pa oškodovanka akceptnih nalogov ni predložila na vnovčenje. Le njihovo neuspešno vnovčenje ob prvi zamudi vračila posojila in neuspešna sodna izterjava terjatev iz obsojenkinega premoženja bi bila lahko podlaga za očitek, da je imela obsojenka že ob sklenitvi kreditne pogodbe 24.6.1996 namen ogoljufati oškodovanko. Ne glede na to pa obst-oji precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, in sicer da naj bi obsojenka vrnila oškodovanki vsega skupaj le 3000 DEM, pa ji je slednja poleg kredita 10000 DEM v letu 1994 leta 1996 ponovno posodila enak znesek.

Iz zgornjih navedb je v prvi vrsti očitno, da se zagovornik ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem oziroma z oceno izvedenih dokazov, sprejetih v izpodbijanih sodbah. Iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Kljub temu da zagovornik uveljavlja precejšnje nasprotje med razlogi v izpodbijanih sodbah ter nasprotje v razlogih glede vsebine listin in zapisnikov o izpovedbah ter njimi samimi, teh nasprotij ne konkretizira. Ni pa mogoče šteti za kršit-ev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, če sodišče na podlagi pravilno povzete vsebine listin in zapisnikov sprejme - tudi v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi - določen sklep o (ne)obstoju določenega dejstva (primer: pravilno povzeta vsebina poročila APP - podružnice Celje z dne 27.5.1998 o poslovanju podjetja M. S d.o.o. ter na podlagi tega sprejeta ocena o njegovem finančnem stanju na sedmi strani prvostopenjske sodbe ter na drugi strani sodbe višjega sodišča).

Obsojenka je v pritožbi predlagala izvedbo dokaza z garancijsko pogodbo z dne 24.6.1996, na podlagi katere bi sodišče lahko zaključilo, da ob sklenitvi posojilne in garancijske pogodbe ni imela goljufivega namena. Iz navedene pogodbe je namreč razvidno, da je podjetje M. S d.o.o., ki je v času sklenitve posojilne pogodbe v redu poslovalo, garantiralo za posojeni znesek z izdajo dveh akceptnih nalogov. Oškodovanka bi lahko prišla do poplačila z njunim vnovčenjem pri pristojni APP, a tega niti ni poskuš-ala storiti. Višje sodišče je menilo, da garancijska pogodba - ugotovljeno je bilo, da je priložena fotokopija in ne original - ne more omajati zaključkov o obdolženkinem goljufivem namenu. Obsojenka je namreč že na prvem zaslišanju povedala, da je bila ob najemu posojila v letu 1996 v finančnih težavah, enako njeno in moževo podjetje M. S d.o.o., ki je slabo poslovalo, pri čemer višje sodišče navaja podatke o njegovem poslovanju. Poleg tega je priznala, da je bil izposojeni denar porabljen za poravnav-o starih dolgov.

V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je treba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče torej sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev (drugi odstavek 329. člena ZKP), -bodisi da niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, bodisi da ni verjetno, da bodo izključili ali potrdili obstoj pravnopomembnih dejstev. V nasprotnem primeru je kršena pravica do obrambe, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

Zagovornik se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje na dve garancijski pogodbi, vendar je Vrhovno sodišče presojalo dokazni predlog v obsegu, kot je bil naveden v pritožbi - torej garancijsko pogodbo z dne 24.6.1996, sklenjeno v zvezi s posojilom, ki je predmet obravnavanega kaznivega dejanja goljufije. Glede na trditve v zahtevi bi moralo drugostopenjsko sodišče na podlagi navedene pogodbe (zahtevi je bila priložena listina z originalnimi podpisi - l. št. 127, ki se od pritožbi priložene fotokopije - l. št. 103 razlikuje: med drugim ima prva žig podjetja M. S d.o.o., druga pa ne) priti do zaključka, da je bil v osnovni kreditni posel vključen tako obsojenkin zakonec kot tudi podjetje M. S d.o.o., slednje na podlagi izročenih akceptnih nalogov. Kako naj bi to poseglo v ugotovitev o obsojenkini krivdi, torej da je že ob sklenitvi kreditne pogodbe vedela, da posojila ne bo vrnila, pa zagovornik ni obrazložil. Zgolj dejstvo, da bi bil v kreditni posel vključen še nekdo drug, pa samo po sebi ne ra-zbremenjuje ostalih udeležencev. Pri tem ne gre prezreti, da je tudi garancijsko pogodbo sklenila obsojenka (res sicer kot zastopnica podjetja M. S d.o.o.) in da je v 1. členu le-te izrecno navedeno, da se garancija z dvema akceptnima nalogoma nanaša na kreditno pogodbo med posojilodajalko B.P. in posojilojemalko I.Š.M. (obsojenko), kar prej potrjuje njeno vlogo pri sprejetem posojilu kot pa udeležbo tretjih.

Glede na to je treba reči, da zagovornik pravne relevantnosti predlaganega dokaza, to je, da bi povzročil dvom v ugotovitev, da je obsojenka ravnala z goljufivim namenom, ni izkazal s potrebno stopnjo verjetnosti. Z zavrnitvijo dokaznega predloga pravica obrambe iz 3. alineje 29. člena URS in tretjega odstavka 16. člena ZKP ni bila kršena.

Precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev ni razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti (v zvezi z drugim odstavkom 420. člena ZKP). V 427. členu ZKP je zgolj določeno ravnanje Vrhovnega sodišča, če se mu ob siceršnjem odločanju o zahtevi, vloženi zaradi razlogov, iz katerih jo je mogoče vložiti (prvi odstavek 420. člena ZKP), pojavi tak dvom. Če tak dvom ne nastane, se sodišče kljub predlogu strank o tem ni dolžno posebej izrekati.

Kršitve kazenskega zakona zagovornik ni obrazložil, zato je ni bilo mogoče preizkusiti (prvi odstavek 424. člena ZKP).

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Obsojenka ni uspela z zahtevo za varstvo zakonitosti, zato je dolžna plačati stroške postopka, ki so nastali s tem izrednim pravnim sredstvom (prvi odstavek 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP). Pri odmeri povprečnine je sodišče v skladu s tretjim odstavkom 92. člena ZKP upoštevalo, da postopek ni bil zamotan in njene premoženjske razmere, ugotovljene v sodbi sodišča prve stopnje (mesečna plača v višini 80.000,00 SIT, preživlja dva otroka).