Jedro

Kot stranka v denacionalizacijskem postopku je po ZDen opredeljena tudi fizična oseba, ki je do uveljavitve ZDen vlagala v podržavljene nepremičnine, če se v postopku odloča o njenih pravicah, ki izvirajo iz teh vlaganj. Tožnik v postopku izdaje odločbe, katere ničnost uveljavlja, ni imel položaja stranke in skladno z določbami 1. odstavka 280. člena ZUP (1986) v obravnavani zadevi torej nima aktivne legitimacije za vložitev predloga, da se delna odločba izreče za nično. Dejstvo, da se na ničnost upravnega akta lahko sklicuje vsakdo, ne pomeni, da je vsakdo tudi upravičen predlagati, da se upravni akt izreče za ničen. Kdo lahko tak predlog poda, ZUP (1986) taksativno našteva v že navedenem 1. odstavku 280. člena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 17.6.2002, s katero je le-ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper delno odločbo Upravne enote Celje z dne 15.4.2002. Z navedeno odločbo je prvostopni upravni organ pod točko 3. odločil, da se zavrne tožnikov predlog, da se delna odločba Upravne enote Celje z dne 30.5.1997, izreče za nično. Z delno odločbo z dne 30.5.1997, ki je postala pravnomočna dne 24.6.1997, je Upravna enota Celje na zahtevo B.B. in A.A. v postopku denacionalizacije v korist denacionalizacijskih upravičencev B.B., D.D. in C.C. vzpostavila lastninsko pravico na delu poslovno stanovanjske stavbe (prostori navedeni v točki a, b in c 1. odstavka izreka) v ..., stoječe na parc. št..., vl. št... k.o... ter na pripadajočem delu skupnih prostorov, skupnih delov in naprav in na pripadajočem delu funkcionalnega zemljišča, parc. št..., k.o..., ter kot zavezanca za vračilo teh nepremičnin določila Mestno občino ... V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopno sodišče navaja, da je v obravnavani zadevi izrek ničnosti prvostopne delne odločbe z dne 30.5.1997, predlagala stranka (tožnik), ki ji je bil položaj stranke priznan šele v denacionalizacijskem postopku (končanem z pravnomočno delno odločbo prvostopnega organa z dne 30.5.1997) in sicer samo v delu, ki se nanaša na njegova vlaganja v poslovne prostore, katerih najemnik je bil (2. odstavek 60. člena ZDen). To pomeni, da tožnik ne more biti predlagatelj ničnosti pravnomočne odločbe prvostopnega organa z dne 30.5.1997, ker se je s to odločbo odločalo samo o vrnitvi nepremičnin denacionalizacijskim upravičencem (lahko bi bil predlagatelj samo glede delne odločbe Upravne enote Celje z dne 15.4.2002, s katero je bil tožniku priznan znesek povečane vrednosti v denacionalizacijskem postopku vrnjene nepremičnine). Nadalje prvostopno sodišče navaja, da je prvostopni organ v nadaljevanju po uradni dolžnosti ugotovil, da ne obstojijo ničnostni razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Tožena stranka se je v obrazložitvi izpodbijane odločbe sicer spuščala v vsebinsko presojo pritožbenih ugovorov, ki se nanašajo na ničnostne razloge po 279. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986), kar po mnenju sodišča, glede na to, da se tožniku ne more kljub zatrjevanju, da gre za "branjenje" javne koristi, priznati statusa stranke v tem postopku, ni bilo potrebno, vendar pa takšna zavrnilna odločitev tožene stranke ne vpliva na siceršnjo pravilnost izpodbijanega upravnega akta. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe v obravnavanem primeru pravilen in odločba na zakonu utemeljena.

V pritožbi zoper sodbo prvostopnega sodišča tožnik navaja, da je izpodbijana sodba nezakonita. Meni, da že samo dejstvo, da se upravna odločba lahko izreče za nično po uradni dolžnosti, predpostavlja, da se na ničnost odločbe lahko sklicuje vsakdo. Smiselno ponovi tožbene navedbe: da je ugotovitev ničnosti posamezne odločbe v javnem interesu in interesu posameznika, ki se nanjo sklicuje in ni potrebno izkazovati "parcialnega" pravnega interesa; da je v konkretnem denacionalizacijskem postopku prišlo do vrnitve nepremičnin, za katere so denacionalizacijski upravičenci pred tem prejeli odškodnino oziroma so jim bile te v pretežnem delu vrnjene po nacionalizaciji, ko so z vrnjenim delom tudi odplačno razpolagali; da je v konkretnem denacionalizacijskem postopku šlo za očitne nepravilnosti, ki so posledica nedovoljenih ravnanj, pritiska in koruptivnosti, to pa je ničnostni razlog iz 5. točke 1. odstavka 279. člena ZUP. Poudarja, da ima dejanski in pravni interes za ugotovitev ničnosti, saj je bil s strani denacionalizacijskih upravičencev enostavno deložiran iz poslovnih prostorov, v katerih je opravljal svojo dejavnost. V primeru vzpostavitve prejšnjega stanja, bi v istih prostorih lahko opravljal svojo dejavnost na podlagi dogovora z Občino. Predlaga, da Vrhovno sodišče RS izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča in odločbo tožene stranke z dne 17.6.2002, spremeni in ju odpravi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z razlogi, ki jih je prvostopno sodišče navedlo za svojo odločitev.

ZUP (1986) v 1. odstavku 280. člena, na katerega se je pravilno oprlo prvostopno sodišče in pred njim oba upravna organa, določa, da se odločba lahko vsak čas izreče za nično po uradni dolžnosti, ali pa na predlog stranke ali državnega tožilca ali državnega pravobranilca. Kot stranka v denacionalizacijskem postopku je po ZDen (2. odstavek 60. člena) opredeljena tudi fizična oseba, ki je do uveljavitve ZDen vlagala v podržavljene nepremičnine, če se v postopku odloča o njenih pravicah, ki izvirajo iz teh vlaganj. V obravnavani zadevi je bila tožniku, kot najemniku podržavljene nepremičnine, po določbah 2. odstavka 60. člena ZDen, v denacionalizacijskem postopku, končanem z odločbo prvostopnega organa z dne 30.5.1997 (za katero tožnik predlaga, da se izreče za nično) priznan status stranke v postopku samo v delu, ki se nanaša na njegova vlaganja v poslovne prostore, ki so bili denacionalizacijskim upravičencem z navedeno odločbo vrnjeni v last. S to odločbo (z dne 30.5.1997) pa se ni odločalo o tožnikovih pravicah, ki izvirajo iz teh vlaganj. O tožnikovih vlaganjih v podržavljene nepremičnine se je odločalo z delno odločbo Upravne enote Celje z dne 15.4.2002 (na katero pa se predlog za izrek ničnosti ne nanaša) in samo v tem postopku, v katerem se je, kot že navedeno, odločalo o tožnikovih pravicah, ki izvirajo iz vlaganj v podržavljeno nepremičnino, je tožnik imel položaj stranke. Glede na navedeno tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnik v postopku izdaje odločbe, katere ničnost uveljavlja, ni imel položaja stranke in skladno z določbami 1. odstavka 280. člena ZUP (1986) v obravnavani zadevi torej nima aktivne legitimacije za vložitev predloga, da se delna odločba Upravne enote Celje z dne 30.5.1997, izreče za nično.

Dejstvo, da se na ničnost upravnega akta lahko sklicuje vsakdo, pa po presoji pritožbenega sodišča ne pomeni, da je vsakdo tudi upravičen predlagati, da se upravni akt izreče za ničen, kot v pritožbi zmotno razloguje tožnik. Kdo lahko tak predlog poda, ZUP (1986) taksativno našteva v že navedenem 1. odstavku 280. člena.

Ker gre v obravnavani zadevi za presojo pravilnosti procesne odločitve, pritožbeno sodišče ni presojalo ugovorov, ki se nanašajo na pravilnost oziroma zakonitost denacionalizacijske odločbe, katere ničnost tožnik uveljavlja.

Glede na navedeno in ker niso podani pritožbeni razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.