Jedro

Tožnica, ki v izvršilnem postopku nastopa kot dolžnica, ni upravičena do oprostitve plačila stroškov, ki so v sklepu o izvršbi priznani upniku, saj ti niso namenjeni uresničevanju njene pravice do sodnega varstva.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je predsednik Okrožnega sodišča v Kopru (v nadaljevanju tožena stranka) zavrnil prošnjo A.A. (v nadaljevanju tožnica) za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki oprostitve stroškov v izvršilni zadevi Okrajnega sodišča v Kopru opr. št. I 463/2008. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka na podlagi podatkov v spisu Bpp 601/2011 in tožničine prošnje ugotovila, da je tožnica v izvršilni zadevi, za katero želi oprostitev sodnih (izvršilnih) stroškov, dolžnica in da njena obveznost temelji na pravnomočnem izvršilnem naslovu (sodba Okrajnega sodišča v Kopru opr. št. P 11/2005 z dne 12. 1. 2006 z datumom pravnomočnosti 11. 12. 2007). Sklep o izvršbi v navedeni izvršilni zadevi, s katerim je dovoljena izvršba zaradi izterjave pravdnih stroškov in stroškov izvršilnega postopka, je postal pravnomočen dne 13. 10. 2009. Po citiranju določbe prvega odstavka 1. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), tožena stranka ugotavlja, da izvršilni postopek, v katerem želi tožnica brezplačno pravno pomoč, ni namenjen zagotovitvi uresničevanja njene pravice, ampak zagotoviti, da ona izpolni svoje obveznost. Tožnici je pojasnjeno, da mora pravnomočno ugotovljeno obveznost izpolniti, saj če tega ne stori prostovoljno, je zoper njo dopustna izvršba. Stroške izvršilnega postopka pa je po petem odstavku 38. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) upniku dolžan povrniti dolžnik. Ker prosilka v postopku za katerega želi brezplačno pravno pomoč v obliki plačila stroškov izvršilnega postopka, nima možnosti za uspeh, tožena stranka ugotavlja, da ni izpolnjen pogoj določen v 24. členu ZBPP in da je bila zato tožničina prošnja zavrnjena.

Tožnica s tožbo izpodbija navedeno odločbo in zahteva plačilo odškodnine v višini 3.000,00 EUR in se pri tem sklicuje na določbe 32. člena (pravilno 64. člena ZUS-1) in 30. člena ZUS-1. V njej navaja, da je dejansko stanje v izpodbijani odločbi nepravilno ugotovljeno. Zatrjuje, da je prošnjo podala dne 29. 8. 2011. Izpodbijana odločba pa ni bila izdana niti v zakonitem in niti v razumnem roku. V nadaljevanju navaja razloge zaradi katerih meni, da pravnomočna sodna odločba P 11/2006 ni niti zakonita in niti izvršljiva. V zvezi z izvršilnima zadevama I 463/2008 in In 162/2011 zatrjuje, da je odvetnik priznal prejem plačila dolga, in sicer dne 4. 10. 2010, a je kljub preplačilu podal nov izvršilni predlog pod In 162/2011. Zato se ne strinja z navedbami tožene stranke, da kot dolžnica nima možnosti za uspeh. Ne strinja se s tolmačenjem tožene stranke, po katerem je namen izvršbe samo poplačilo upnikov. Meni, da so z Zakonom o izvršbi in zavarovanju določene tudi pravice dolžnikov in da je tudi dolžnik v izvršilnem postopku upravičen zavarovati svoje pravice. Zato bi morala tožena stranka dejansko ugotoviti, da tožnica izpolnjuje tako pogoje za odobritev zaprošene pomoči iz drugega odstavka 12. člena, kot tudi pogoje iz 24. člena ZBPP. S tem v zvezi se sklicuje tudi na sklep In 162/2011 z dne 8. 1. 2013 Okrajnega sodišča v Kopru. Tudi iz odločbe tožene stranke opr. št. Bpp 438/2012 z dne 13. 3. 2013 po mnenju tožnice izhaja, da stroški sodnega postopka spadajo v sfero odločanja po ZBPP.

Toženi stranki očita, da s tem ko njeni prošnji ni ugodila, ni upoštevala stališča ESČP v zadevah 46185/08 in 3494/05, po katerem mora biti osebam, ki zaradi finančnega položaja nimajo sredstev za poplačilo odvetnika in ostalih sodnih stroškov, ki so potrebni za enakost in enak dostop do sodišča, zagotovljena pravna pomoč. S sklicevanjem na sodbi ESČP v zadevi 40245/10 z dne 20. 6. 2012 in 3494/05 z dne 15. 2. 2011 pa utemeljuje odškodninski zahtevek v višini 3.000,00 EUR za škodo zaradi kršitve pravic do pritožbe, ki je bila tožnici povzročena z izpodbijano odločbo.

Sodišču zato predlaga, naj ugotovi, da ji je bilo z izpodbijano odločbo poseženo v temeljno človekovo pravico in naj toženi stranki naloži plačilo odškodnine v višini 3.000,00 EUR, zaradi kršitve člena 6 Evropske konvencije o človekovih pravicah.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da tožba, s katero zahteva tožnica ugotovitev posega v človekove pravice in temeljne svoboščine, glede na to, da ji je sodno varstvo zoper izpodbijano odločbo, zagotovljeno v tem upravnem sporu, ne izpolnjuje procesnih predpostavk določenih v prvem odstavku 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Zato je sodišče na podlagi tožbe lahko opravilo le presojo zakonitosti izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Na podlagi podatkov v izpodbijani odločbi in podatkov v spisu Bpp 601/2011, na katerih temelji tudi odločba, sodišče ugotavlja, da je bilo z izpodbijano odločbo odločeno le o tožničini prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki oprostitve plačila izvršilnih stroškov v zadevi I 463/2008 in da je tožničina prošnja v zadevi In 162/2011 vodena pod opr. št. Bpp 602/2011. Iz podatkov v spisu Bpp 601/2011 in niti iz navedb v tožbi, pa ne izhaja, da je tožnica zaprosila za oprostitev stroškov, ki so ali bi lahko njej kot dolžnici v izvršilni zadevi I 463/2008 nastali zaradi uveljavljanja pravic, ki jih dolžnikom zagotavlja Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Po oceni sodišča bi bila tožnica kot dolžnica v izvršilni zadevi I 463/2008 ob upoštevanju določb ZBPP in glede na navedeno upravičena do uveljavljanja oprostitve plačila tistih stroškov, ki nastanejo lahko dolžniku v izvršilnem postopku. Iz tožničine prošnje in iz drugih podatkov spisa in navedb, pa izhaja le, da tožnica zahteva oprostitev plačila stroškov, ki so v že navedeni izvršilni zadevi nastali upniku in ne njej.

Po določbi 1. člena ZBPP je namen tega zakona uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti tudi osebi (upravičencu), ki glede na socialni položaj osebe, brez škode za svoje preživljanje, te pravice ne bi mogla zagotoviti. V pravico do sodnega varstva pa ne sodijo tudi obveznosti, ki so s pravnomočnimi sodnimi odločbami, naložene osebam s slabim socialnim položajem. Ker tožnica v prošnji v obravnavani zadevi zahteva oprostitev plačila stroškov izvršbe, ki so v sklepu o izvršbi priznani upniku, to pomeni da tožnica v prošnji zahteva oprostitev plačila stroškov, ki niso namenjeni uresničevanju njene pravice do sodnega varstva.

Sodišče glede na navedeno ugotavlja, da stroški, katerih oprostitev tožnica zahteva ne sodijo med stroške postopka pred sodišči, ki so našteti v petem odstavku 26. člena ZBPP. Zato v določbah ZBPP tožena stranka sploh ni imela podlage, da bi tožnico oprostila plačila obveznosti, ki ji je naložena s sklepom I 463/2008. Po presoji sodišča je zato tudi izpodbijana odločitev pravilna.

Ob upoštevanju navedenih razlogov tožnica s tožbenimi navedbami in očitki v tem upravnem sporu na drugačno odločitev ne more vplivati. Stališča evropskega sodišča, sprejeta v sodbah na katere se sklicuje, se nanašajo na drugačno dejansko in pravno podlago. Iz navedenih sodb namreč ne izhaja, da se v zadevah zagotavljanja brezplačne pravne pomoči, upravičencem mora odpustiti tudi dolg priznan s sodno odločbo. To pa ne izhaja niti iz EKČP in niti iz ZBPP.

Po vsem navedenem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Zato je brez pravne podlage v ZUS-1 tudi tožničin odškodninski zahtevek. Sodišče je tožbo zato zavrnilo po prvem odstavku 63. člena ZUS-1.