Jedro

Ni pomembno ali je tožena stranka zagotovila običajne varnostne ukrepe (ravnala z ustrezno skrbnostjo), ampak ali je bil vlom dejstvo, ki ga ni mogla preprečiti, odpraviti in se mu izogniti. Glede na to, da je tožnik trdil, da bi tožena stranka morala vedeti, da so slike I. G. še posebej zaželene in da je bilo v preteklem času vlomljeno tudi v rojstno hišo I. G., bi tožena stranka morala trditi in dokazati, da vloma ni mogla predvideti, namesto tega pa je konkretizirano zatrjevala razbremenilne razloge, kot da bi šlo za subjektivno odgovornost, glede pogojev iz 240. člena OZ pa le prepisovala zakonsko besedilo.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se v delu, ki se nanaša na odločitev, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen, zavrne in se v tem obsegu izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke se v delu, ki se nanaša na odločitev o višini prisojene odškodnine in stroških postopkih ugodi in se izpodbijana sodba v tem delu razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki v 15 dneh plačati odškodnino v znesku 27.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 3. 2012 do plačila in ji v istem roku povrniti stroške postopka v znesku 1.556,21 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila. Zavrnilo je tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožene stranke zahteval, da mu vrne oljno sliko na platnu I. G., poimenovane tudi "X.", dimenzij 31x25cm. S sklepom je zavrnilo predlog za ponovno otvoritev obravnave.

2. Proti obsodilnemu delu navedene sodbe (sklep ni izpodbijan) se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Vztraja, da je zagotovila ustrezno zavarovanje slike in varnostne ukrepe, ki so običajni in potrebni za muzejsko - galerijsko dejavnost. Z družbo R. d. o. o. je imela sklenjeno Pogodbo o varnostni, interventni in obhodni službi in zagotovljeno fizično obhodno varovanje objektov grajskega dvorišča, grajskega parka in drugega premoženja pred poškodovanjem, uničenjem, tatvinami in drugimi oblikami škodljivega delovanja. Tudi generalna direktorica Direktorata za kulturno dediščino je 10. 1. 2012 zapisala, da je tožena stranka v času kraje delovala strokovno in skladno z vsemi zakonskimi predpisi s področja varovanja kulturne dediščine in drugimi pravnimi predpisi. Zagotavljala je vsa razumna in strokovno utemeljena sredstva zavarovanja v skladu s Pravilnikom o varovanju in hranjenju nacionalnega bogastva in muzejskega gradiva, o vpisu v razvid muzejev in o podelitvi pooblastila za opravljanje državne javne službe muzejev (Uradni list RS, št. 47/12). Protipravnega ravnanja toženi stranki ni mogoče očitati. Dejstvo, da se alarm ni sprožil, priča lahko tudi o organiziranosti in premišljenosti kriminalnega podviga neznanih storilcev kaznivega dejanja. Še tako dobre alarmne sisteme je mogoče zaobiti, če so storilci dovolj dobro organizirani, usklajeni in usposobljeni in tega ni mogoče prepisati slabemu varovanju tožene stranke, kot je utemeljilo prvostopenjsko sodišče. Tožena stranka je predlagala izvedenca s področja varovanja oseb in premoženja, da bi potrdil, da so bili varnostni ukrepi v celoti upoštevani. Ker sodišče zaradi zavrnitve tega dokaza ni ugotavljalo pravno relevantnih dejstev, je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Toženi stranki ni mogoče očitati kršitve kakršnih koli zakonskih določb, drugih predpisov oziroma vzpostavljene strokovne prakse, tožniku je škoda nastala zaradi dogodka, ki ga tožena stranka ni mogla preprečiti, ne odpraviti in se mu ne izogniti. Napačen je tudi zaključek sodišča, da je bilo neustrezno zavarovanje odgovornosti pri zavarovalnici, saj je bilo sklenjeno v okviru razpoložljivih sredstev. Ukradena slika je bila obravnavana in zavarovana enako kot druge umetnine oziroma stalna zbirka. Tožena stranka zagotavlja obseg zavarovanja, kakršen je bil med strankama dogovorjen in je običajen za vse umetnine v njeni hrambi. Tožnik uveljavljala navadno škodo, kar je v predmetnem primeru enako vrednosti ukradene umetnine. Oškodovancu pripada poštena tržna vrednost stvari, ki se odmerja po cenah na dan izdaje sodne odločbe s tekom zamudnih obresti od izdaje prvostopenjske sodbe dalje. Navedenega sodišče ni upoštevalo in je sledilo izvedenskemu mnenju J. M., ki je določil vrednost slike na 30.000 EUR, tržno vrednost pa na 9.000 EUR. Pripombe tožene stranke niso bile nerelevantne, saj so utemeljeno opozarjale, da vrednost ukradene slike ni ugotovljena objektivno, realno in predvsem ne kot poštena vrednost stvari. Izvedenec vrednosti ni ugotovil tako, da bi ugotovljeno vrednost utemeljil s cenami na relevantnem trgu, ampak glede na pomembnost avtorja v zgodovini slovenske moderne umetnosti. Ceno konkretne umetnine je treba določiti glede na to, kakšno vrednost bi ta umetnina s konkretnimi lastnostmi in pomanjkljivostmi dosegla na relevantnem trgu v času cenitve, česar pa izvedenec sploh ni ugotavljal. Izvedeniško mnenje je treba zato dopolniti tako, da se ugotovi prava tržna vrednost umetnine. Že izdelano izvedeniško mnenje je kontradiktorno in nasprotujoče, enako velja za ustno dopolnitev. Izvedenec je ocenil vrednost slike 30.000 EUR po načelu pacta sunt servanda, kar naj bi se ujemalo z prvotnimi vrednostmi slike. Tožena stranka s tožnikom nikoli ni sklenila nobene pogodbe, s katero bi zagotavljala ali potrdila takšno vrednost slike. Izpodbijana sodba izhaja iz ugotovitve, da je bila ukradena slika ob sami posodbi in podpisu reverza vredna 30.000 EUR, kar pa z ničemer ni izkazano niti utemeljeno na tržni način. Sodišče je zmotno uporabilo določbo 169. člena OZ. Če kraje slike ne bi bilo, ta danes v nobenem primeru ne bi bila vredna 27.000 EUR, ampak, kot je to ugotovil tudi izvedenec, le 9.000 EUR. S prisojo odškodnine v višini 27.000 EUR tožeči stranki ni zagotovljen takšen premoženjski položaj kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dogodka, ampak bistveno boljši, saj je izvedenec povedal, da je bilo na trgu umetnin zaznati drastičen padec vrednosti slik. Napačno je stališče prvostopenjskega sodišča da bi v bil primeru prisoje odškodnine po drugem odstavku 168. člena OZ položaj stranke slabši, kot če škoda ne bi nastala. Tožnik je sliko ves čas prodajal, a je ni mogel prodati za želeno vrednost, še posebej pa ni z ničemer dokazano, da bi jo lahko prodal za 30.000 EUR. Tožena stranka je vztrajala, da se postavi drug izvedenec, sodišče pa je napačno zaključilo, da je mnenje izvedenca J. M. strokovno in prepričljivo, s tem pa zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe pritožnika in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

Glede temelja zahtevka

5. Naslednje dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje pritožbeno niso sporne: - tožnik je dne 23. 12. 2010 toženi stranki izročil sliko I. G. z naslovom X., in sicer za predstavitev v javni zbirki in v drugih razstavah v okviru muzeja Y., za katere muzej preceni, da je pomembna, tudi za razstav Portreti I. G. ob stoletnici smrti I. G., ki je bila v muzeju Y. leta 2011; - ob izročitvi slike sta stranki podpisali reverz 003/10, iz katerega izhaja, da v primeru, da če želi lastnik sliko nazaj, o tem obvesti muzej 15 dni pred prevzemom; - v noči z 22. na 23. december 2011 je prišlo do vloma v muzejske prostore tožene stranke in kraje treh slik, med drugim tudi prej omenjenega portreta.

6. Tožnik v tem postopku primarno od tožene stranke zahteva, da mu v 15 dneh vrne sliko, podrejeno in za primer, če tožena stranka do zaključka glavne obravnave ni znova postala posestnica ukradene slike in zato ne more izpolniti obveznosti vračila slike, pa plačilo odškodnine v višini 36.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 20121 do plačila. Tožnik torej primarno zahteva izpolnitev obveznosti iz posodbene pogodbe (579. člen Obligacijskega zakonika - OZ), podrejeno pa povrnitev škode (drugi odstavek 239. člena OZ).

7. Sodišče prve stopnje je primarni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožena stranka slike nima, podrejenemu zahtevku za plačilo odškodnine pa delno2 ugodilo. Ugotovilo je, da vzrok za kršitev oziroma neizpolnitev posodbene pogodbe izvira iz sfere tožene stranke in da tožena stranka ni uspela dokazati nobenega izmed ekskulpacijskih razlogov iz 240. člena OZ3. Pritožbeno sodišče se s takim zaključkom strinja.

8. Določba 240. člena OZ v teoriji in praksi odpira vprašanje, ali se lahko dolžnik razbremeni svoje odškodninske odgovornosti za kršitev pogodbe, če dokaže, da je do škode prišlo kljub njegovemu skrbnemu ravnanju, ali je razlog za razbremenitev strožji in se približuje višji sili iz 153. člena OZ. Stališča teorije so deljena4, novejša sodna praksa pa se je že večkrat izrekla, da krivda ni predpostavka poslovne odškodninske odgovornosti, kar pomeni, da se dolžnik ne more razbremeniti odgovornosti le z dokazovanjem ustrezne skrbnosti. Tožena stranka s trditvami (ki jih sedaj ponavlja v pritožbi), da je storila vse, kar je bilo potrebo za zavarovanje slike; da je je imela organizirano ustrezno varovanje5; da je ravnala pravilno, zakonito in skrbno ni uspela izkazati obstoja razbremenilnih pogojev iz 240. člena OZ, saj so vse usmerjene k dokazovanju skrbnosti. Zaradi navedenega tudi ne more biti utemeljen pritožbeni očitek kršitve določb postopka zaradi neizvedbe predlaganega dokaza z izvedencem s področja varovanja oseb in premoženja. Zmotno je tudi stališče tožene stranke, da njeno ravnanje (ker je zagotovila ustrezne varnostne ukrepe) ni bilo protipravno, saj je pri poslovni odškodninski odgovornosti nedopustnost ravnanja podana že, če stranka pogodbe ne izpolni6. 9. Odločilno je le vprašanje ali je bilo dejstvo, zaradi katere tožena stranka ne more izpolniti pogodbe zanjo nepremagljivo oziroma neodvrnljivo, odgovor nanj pa odvisen predvsem od tega, ali vzrok kršitve izvira iz njene sfere. Že sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da bi se lahko tožena stranka razbremenila odgovornosti le če bi dokazala, da je vzrok za kršitev pogodbe zunaj njene sfere in tveganja ni bila dolžna obvladovati. V konkretnem primeru to terja oceno, v čigavo sfero sodi tveganje vloma v muzej in tatvina slike, zaradi česar tožena stranka ne more izpolniti svoje obveznosti. Pritožbeno sodišče meni, da ne gre za zunanje tveganje, ampak izvira iz sfere profesionalne dejavnosti tožene stranke, ki bi ga morala obvladovati. To ne pomeni, da bi morala vedno dobesedno preprečiti negativne posledice, saj je negativne posledice mogoče preprečiti tudi z drugimi oblikami porazdelitve teh tveganj kot na primer sklenitvijo ustreznega zavarovanja7. V tem delu se pritožbeno sodišče pridružuje razlogom sodišča prve stopnje iz 20. točke obrazložitve o tem, da bi morala biti slika glede na vse okoliščine primera (zlasti pomembnost slike in zanimanje javnosti) zavarovana posebej, s samostojno zavarovalno pogodbo, ne pa v okviru celotne stalne zbirke in se ne more sklicevati na to, da tožnik posebnega zavarovanja ni zahteval. 10. Ni pomembno ali je tožena stranka zagotovila običajne varnostne ukrepe (ravnala z ustrezno skrbnostjo), ampak ali je bil vlom dejstvo, ki ga ni mogla preprečiti, odpraviti in se mu izogniti. Glede na to, da je tožnik trdil, da bi tožena stranka morala vedeti, da so slike I. G. še posebej zaželene in da je bilo v preteklem času vlomljeno tudi v rojstno hišo I. G., bi tožena stranka morala trditi in dokazati, da vloma ni mogla predvideti, namesto tega pa je konkretizirano zatrjevala razbremenilne razloge, kot da bi šlo za subjektivno odgovornost8, glede pogojev iz 240. člena OZ pa le prepisovala zakonsko besedilo.

11. Dejstvo, da je bila slika posojena v muzej brezplačno, nazadnje pa celo uvrščena v stalno zbirko (kar je bilo glede na zanimanje slovenske javnosti za avtorja gotovo v korist tožene stranke), še dodatno utrjuje pritožbeno sodišče v prepričanju, da mora v okoliščinah konkretnega primera škodo nositi tožena stranka, ne pa tožnik. ki v ničemer ni prispeval k nastanku škode, ni imel nobenega vpliva na varovanje slike pa tudi tveganje za krajo slike, ki je v posesti muzeja, ne sodi v njegovo sfero.

Glede višine zahtevka

12. Utemeljeno pa pritožba opozarja na številne pomanjkljivosti postopka ugotavljanja vrednosti slike. Sodišče je odločitev o višini odškodnine oprlo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca J. M., ki je tudi po presoji pritožbenega sodišča neprepričljivo in mestoma protislovno. Iz izvedenskega mnenja (list. št. 142) izhaja, da se je izvedenec (očitno le) seznanil s cenitvami, ki se nahajajo v spisu, ugotovil, da "prikazujejo izredno širok razpon", se opredelil "predvsem glede na pomembnost avtorja v zgodovini slovenske umetnosti", nato pa ugotovil, "da je njena vrednost bliže prvotni cenitvi kot kasnejšim", vse skupaj pa "podkrepil" s sklicevanjem na načelo "pacta sunt servanda9". Tožena stranka je že v pripombah na mnenje (med drugim) utemeljeno opozarjala, da ni jasno, kakšno pogodbo ima v mislih izvedenec, pa tudi, da pomembnost avtorja v zgodovini slovenske moderne umetnosti ne more biti izključna metoda za cenitev slike10 in se zavzemala za ugotovitev tržne vrednosti konkretne slike (kolikšno vrednost bi dosegla na relevantnem trgu, vse na podlagi primerjave z vrednostjo primerljivih umetnin avtorja oziroma drugih primerljivih avtorjev).

13. Sodišče se mora do pripomb na izvedensko mnenje opredeliti in (obrazloženo, preverljivo) navesti, zakaj niso utemeljene oziroma zakaj odgovori na vprašanja, ki jih zahteva stranka, niso potrebni. Sodišče je navedlo le, da je izvedensko mnenje prepričljivo, strokovno in logično, s tem pa ni v zadostni meri odgovorilo na pripombe tožene stranke, ki niso bile pavšalne in nerazumne. Glede na vsebino pripomb tožene stranke ni mogoče zaključiti, da je izvedensko mnenje prepričljiva podlaga za zanesljivo ugotovitev višine škode. Ker tudi ne gre za situacijo, ko se tožena stranka ne strinja z mnenjem izvedenca samo zato, ker ne ustreza njenim pričakovanjem, je prišlo do bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. Tožena stranka se je v pripombah sklicevala tudi na listinske dokaze, iz katerih izhaja, da so bile vrednosti primerljivih slik nižje, med drugim tudi na cenitev sodne cenilke za umetniška dela - likovno umetnost dipl. um. zg. N. Z. ki je vrednost slike ocenila na 9.000 EUR.

15. Izvedenec se o navedenem ni izjavil, sodišče pa je zaključilo, da se mu ni treba, "saj sodišče tega od njega ni zahtevalo, ne glede na to, pa drugih mnenj pri svoji odločitvi ni upoštevalo, saj so bila pridobljena izven tega postopka". Iz obrazložitve izhaja še, da sodišče cenitve N. Z. ni upoštevalo, "ker seveda ni bila pridobljena za potrebe tega postopka" in da je tudi ni zaslišalo "saj njene cenitve ni zahtevalo sodišče." Tak pristop je zgrešen, saj je treba po ustaljeni sodni praksi izven pravde pridobljena izvedenska mnenja upoštevati (seveda tudi tista ki jih je pridobil tožnik) vsaj kot del trditvene podlage strank11 (s čemer lahko stranka vzbudi dvom v prepričljivost in strokovnost izdelanega izvedenskega mnenja), res pa bi izvedba izvedba dokaza z zaslišanjem izvedenke, ki je tako mnenje izdelala, predstavljala obid prej navedenega procesnega pravila, ker ne more iti hkrati za trditev in dokaz o tej trditvi.

16. Nejasnosti, ki so v zvezi z izvedenskim mnenjem nedvomno ostale, je skladno z določbo tretjega odstavka 254. člena ZPP mogoče odpraviti z dopolnitvijo mnenja, ustno na naroku za glavno obravnavo s postavljenem vprašanj izvedencu, ali s pisno dopolnitvijo mnenja oziroma postavitvijo drugega izvedenca. Ni izključeno, da bo treba v novem postopku postaviti drugega izvedenca, saj iz podatkov v spisu izhaja, da J. M. ni več objavljen v javnem delu imenika izvedencev, ni pa jasno, ali je bil tudi razrešen. Izvedencu bo moralo sodišče predvsem pojasniti, na katero obdobje mora ugotoviti vrednosti, pri odločanju o zapadlosti odškodnine pa ustrezno upoštevati, da gre pogodbeno odškodninsko odgovornost. 17. Zaradi navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in odločitev prvostopenjskega sodišča, kolikor se nanaša na višino prisojene odškodnine iz I.1. točke izreka (27.000,00 EUR z zakonskimi obrestmi od 27. 3. 2012 do plačila) in posledično stroškovni del odločitve I.2 točka izreka), razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. čl. ZPP). V preostalem delu je pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo v 1.1 točki izreka glede odločitve o temelju zahtevka potrdilo (353. člen ZPP).

18. Odločitev o stroških postopka je na podlagi tretjega dostavka 165. čl. ZPP pridržana za končno odločbo.

1 Dne 22. 7. 2012 je pooblaščenka tožene stranka potrdila, da je prejela tožnikov odškodninski zahtevek, zato tožnik zahteva zakonske zamudne obresti od naslednjega dne sklicujoč se na 193. člen OZ. 2 Izrek ne vsebuje zavrnilnega dela. Ker nobena od strank ni predlagala izdaje dopolnilne sodbe, se šteje, da je bila tožba v delu, ki se nanaša na del zahtevka, o katerem sodišče ni odločilo, umaknjeno (prim. sodba VSRS II Ips 177/2015 z dne 10.9.2015). 3 Ki določa, da je dolžnik prost odgovornosti za škodo, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti. 4 Od krivdne odgovornost preko postrožene krivdne odgovornosti do objektivne odgovornosti. 5 V skladu s predpisi in siceršnjimi muzejsko varstvenimi zahtevami 6 Tudi če jo izpolni nepravilno ali nepravočasno. 7 Tako Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 279/2005 z dne 7. 6. 2007. 8 Da so razbremenilni razlogi pri poslovni odškodninski odgovornosti drugačni od tistih pri neposlovni, je ves čas postopka opozarjal tudi tožnik. 9 Tudi zaslišan je ponovil, "da je ocenjeval po pravilu, da je treba pogodbe spoštovati" in je zato "tisto staro ceno oziroma ovrednotenje približno potrdil", sodišču pa prepustil odločitev, ali "bo upoštevalo pogodbo ali trenutno tržno ceno". 10 Tožena stranka je poudarila, da gre za sliko iz zgodnjega (realističnega obdobja) obdobja (brez nastavkov impresionizma), ne pa iz opusa krajin, po katerih I. G. slovi kot znan impresionist, zato tudi ne more dosegati enake vrednosti. 11 Prim. na primer sodba VSRS II Ips 651/2005 z dne 24. 1. 2008 in druge.