Jedro

Pogodbe so lahko podlaga za plačilo le za tiste zneske, ki sodijo v okvir 75 % oz. 40 % dejanske vrednosti programa/tehnologije/publikacije, ne pa tudi za tiste, ki to omejitev morda presegajo. Povedano bolj konkretno: če bi se v dokaznem postopku izkazalo, da določeni stroški, ki jih je uveljavljala toženka, niso nastali ali niso pravno upoštevni, bi bila dejanska vrednost izvedenega programa/tehnologije/publikacije, ki je potrditvah tožnice enaka (priznanim) stroškom, nižja od predvidene, posledično pa sledi zaključek, da je tožnica financiranje izvedla v previsokem %, to razliko, ki presega v pogodbah določen odstotek, pa je toženka prejela, ne da bi za to obstajala podlaga v pogodbi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 20.494,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 4. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi podrejeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala razveljavitev pogodb, ki jih je sklenila s toženo stranko (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 5.177,57 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tudi: tožnica) iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo napotkov pritožbenega sodišča. Zavrnitev dokaznih predlogov (postavitev izvedenca računovodske stroke, zaslišanje računovodje toženke, postavitev izvedenca finančne stroke) v zvezi z dejstvom, da računi, ki so bili podlaga zahtevkov toženke, dejansko niso bili izdani, je nepravilna. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo določilo 228. člena ZPP in je neutemeljeno odklonilo poziv tožnice, naj sodišče pozove tretje osebe k predložitvi določenih listin. Zato je nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje. V tej zadevi je ključno, ali so ugotovitve inšpektorice A. A. resnične ali ne. Če račun ni bil zaveden v poslovne knjige, ne obstaja. Toženka je bila tista, ki bi morala dokazati, da računi niso fiktivni, da so bili zavedeni v poslovnih knjigah izvajalcev in da so bili zavedeni v poslovnem letu, v katerem je morala biti storitev skladno z obdobjem sofinanciranja tudi realizirana. Sodišče prve stopnje bi moralo izvesti vse predlagane dokaze tožnice. Izpostavlja, da račun, ki ni bil knjižen, ne more šteti za račun in ga je potrebno izvzeti iz dejanske izvedene vrednosti programa. Sodišče prve stopnje se do navedb tožnice o dejanski vrednosti programa, ki je bila zaradi fiktivnih računov zmanjšana, ni opredelilo, zato je kršilo pravdni postopek. Da je bil program v celoti izveden, drži. Tožnica je trdila, da so bili določeni računi izstavljeni kot fiktivni računi, ker so bili prikazani zgolj z namenom prikaza izvedbe storitve zaradi pridobivanja sofinancerskih sredstev. Dejansko pa storitev po teh računih ni bila izvedena ali pa je bila izvedena izven poslovnega obdobja. Tožnica se ne strinja z argumentacijo sodišča v 17. točki obrazložitve, prav tako so nesmiselna izvajanja sodišča v 18. točki obrazložitve. Obrazložitev sodišča v točki 20 obrazložitve je napačna, ker sodišče ne upošteva, da je v konkretnem primeru prišlo do očitne preslepitve pri izstavljanju zahtevkov. Sodišče se je v sodbi sklicevalo na eno samo pogodbo, pri čemer je zaključke širilo na vse ostale pogodbe, kar je nedopustno in pomeni, da odločitev dejansko ni obrazložena. Sodišče prve stopnje je pri presoji obstoja neupravičene obogatitve zavzelo napačno stališče, da obstoj odločbe o sofinanciranju pomeni, da je toženka do sofinanciranja upravičena. V primeru, ko gre za izstavitev fiktivnega računa, pogodba ne predstavlja pravnega temelja za izplačilo zneska. Ker je bila tožnica preslepljena, je trditev sodišča, da je tožnica sredstva plačala, čeprav je vedela, da tega ni dolžna storiti, neutemeljena. Poleg tega sodišče sploh ni izvedlo dokazov, s katerimi je tožnica dokazovala, da je prišlo do preslepitve in se sodišče tudi tokrat do teh dokazov ni opredelilo. Da je tožnica privolila v prikrajšanje, ne drži. Sofinanciranja ne bi izvedla, če bi vedela, da so računi izdani fiktivno in v poslovne knjige niso zavedeni ali pa so bili kasneje iz njih izvzeti (odločba VSL II Cp 773/2019, odločba VSM I Cp 233/2018).

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi odločalo drugič. V sodbi je najprej ponovilo večji del razlogov iz odločbe P 1246/2017-II z dne 21. 8. 2018 (to je razloge iz točk 11 do vključno 23). Ker pritožnica zavrnitve zahtevka na pogodbeni podlagi tokrat s pritožbo ne izpodbija, jih pritožbeno sodišče ne povzema, saj so strankama znani. Kot je zapisalo že v svoji odločbi II Cp 490/2019, je bil zahtevek na tej podlagi pravilno zavrnjen. Trditve o nenamensko porabljenih sredstvih so namreč nezadostne (glej razloge v točki 10 sklepa II Cp 490/2019), prav tako pa tožnica na podlagi drugega odstavka 2.1. točke pogodb ne more zahtevati zmanjšanja (in vračila) že izplačanih sredstev (glej razloge v točki 11 istega sklepa).

6. Je pa pritožbeno sodišče v sklepu II Cp 490/2019 (glej točko 12) zavzelo stališče, da bi podlago za vračilo sofinancerskih sredstev lahko predstavljale določbe o neupravičeni obogatitvi v povezavi z določbo prvega odstavka 2.1. točke pogodb. Izrecno je ob tem opozorilo, da ima v mislih položaj, ko je izpolnjena neobstoječa obveznost.1 Po prvem odstavku točke 2.1. pogodb se je namreč tožeča stranka zavezala toženi stranki za izvedbo programa zagotoviti le določen znesek sredstev (opredeljen v EUR), vendar ne več kot 75 % (oz. 40 %) _dejanske vrednosti programa/tehnologije/publikacije_. Sredstva, ki bi bila nasprotni pogodbeni stranki nakazana preko te omejitve, bi bila zato nakazana brez pogodbene podlage in bi jih tožeča stranka, na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi, lahko zahtevala nazaj. Opozorilo je tudi, da je tožnica že v tožbi trdila (točka II tožbe), da nekateri stroški za izvedbo programov, ki jih je uveljavljala tožena stranka, niso nastali oziroma niso upoštevni, in se pri tem sklicevala na ugotovitve inšpekcijskega pregleda. V kolikor bi se to v dokaznem postopku (delno ali v celoti) izkazalo za resnično, bi bila dejanska vrednost izvedenega programa/publikacije/tehnologije, ki je potrditvah tožeče stranke enaka (priznanim) stroškom izvedbe, nižja od predvidene. To pa bi nudilo podlago za sklep, da je tožeča stranka program/tehnologijo/publikacijo financirala v previsokem % oziroma je tožena stranka razliko prejela, ne da bi za to obstajala podlaga v pogodbi. Ker je tožena stranka te trditve prerekala in si tudi določilo 2.1. pogodb drugače razlagala, je pritožbeno sodišče sodišču prve stopnje naložilo, da se najprej opredeli do med strankama sporne pogodbene določbe 2.1., ki govori o „dejanski vrednosti publikacije/tehnologije/programa“ ter nato, ko bo ugotovilo za to relevantna dejstva, presodi, ali je tožnica s posameznimi plačili presegla pogodbeno omejitev sofinanciranja.

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi sicer razložilo sporno pogodbeno določbo in pritrdilo tožnici, da t. i. dejansko vrednost publikacije/tehnologije/programa predstavljajo (priznani) stroški, ki so nastali z izvedbo, ni pa sprejelo materialnopravnega stališča pritožbenega sodišča, da gre, če se trditve tožnice o tem, da je posamezen program/tehnologijo/publikacijo res financirala v previsokem deležu, za položaj neupravičene obogatitve. Zahtevek je, ne da bi v dokaznem postopku preverilo resničnost relevantnih navedb ene in druge stranke, ponovno zavrnilo zato, ker naj bi imela sporna plačila podlago v odločbah in pogodbah. Dodatno pa je presodilo, da je tožnica, saj je pred plačilom razpolagala z enako dokumentacijo kot danes, plačala nekaj, za kar je vedela, da ne dolguje. Po mnenju sodišča prve stopnje so bile tudi trditve tožnice o prikrajšanju in obogatitvi nekonkretizirane in neizkazane. Ker tožnica razpolaga z javnimi sredstvi, tudi ni mogla biti neposredno prikrajšana.

8. Pritožbeno sodišče v zvezi s povzetimi stališči najprej soglaša s pritožnico, da je očitek o pomanjkljivih oziroma premalo konkretiziranih trditvah neutemeljen. Kot bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju, je že v tožbi jasno navedla, do katere višine toženka do sofinanciranja ni bila upravičena. Da so bile trditve tožnice v zvezi z neupravičeno obogatitvijo ustrezne, je pritožbeno sodišče tudi sicer že navedlo v 12. točki obrazložitve sklepa II Cp 490/2019 z dne 27. 11. 2019. 9. Tožnica je tako v tožbi trdila, da je toženka program po vseh pogodbah realizirala v nižjih zneskih, kot so določale pogodbe,2 pri čemer je za vsako izmed pogodb navedla, katere storitve po predloženih računih niso bile opravljene. Tako je tožnica glede Pogodbe Knjiga 2005 2015 (A12) trdila, da račun 8-11-A ni bil realiziran, prav tako je trdila, da je toženka neupravičeno prijavila režijske stroške, zaradi česar znesek realiziranega programa znaša 3.105,00 EUR. Ker je bila tožnica dolžna plačati 75 % realiziranega programa, kar predstavlja 2.328,75 EUR namesto plačanih 2.900,00 EUR, tožnica s tožbo od toženke zahteva vrnitev 571,00 EUR. Glede pogodbe D4-12-341 (A21) Program TV reportaže 2012 tožnica trdi, da storitev po računu 11/12-A ni bila izvedena. Ker je bila tožnica po pogodbi dolžna sofinancirati 40 % realiziranega programa, tožnica od toženke vtožuje vrnitev 6.151,60 EUR. Glede Knjige 2005 2012 Z-12-508 (A24) je tožnica trdila, da račun št. 4080 dobavitelja Z., ki ga je k zahtevku predložila toženka, ni bil realiziran, prav tako ni utemeljen režijski strošek. Glede na odstotek financiranja bi bila toženka upravičena do sofinanciranja v višini 2.020,32 EUR, in ne do plačanega zneska 5.600,00 EUR, zaradi česar od toženke zahteva vračilo zneska 1.479,68 EUR. Glede pogodbe Nakup opreme za merjenje časov in obdelavo rezultatov RR-12-452 (A21) tožnica trdi, da račun P., d. o. o., v znesku 12.000,00 EUR ni bil plačan v obračunskem letu, na katerega se je nanašala pogodba, zato je toženka dolžna navedeni znesek vrniti tožnici. Glede pogodbe Program Knjiga 2013 Z-13-649 (A35) je tožnica trdila, da je bil račun Z. realiziran zgolj do zneska 2. 576,00 EUR, kar pomeni, da je bila toženka upravičena do zneska 1.932,00 EUR in je zato dolžna vrniti znesek 2.595,00 EUR. Povzete navedbe kažejo, da je tožnica za vsako od sklenjenih pogodb navedla, na kakšni podlagi in zakaj je „dejanska vrednost programa/tehnologije /publikacije“ po njenem mnenju manjša in je torej sama del plačanega zneska upravičena zahtevati nazaj. Za svoje trditve je predlagala tudi dokaze.

10. Pritožbeno sodišče se tudi ne more strinjati s (ponovljenim) materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje, da so imela vsa izplačila, tudi, če bi se trditve tožnice (delno ali v celoti) izkazale za resnične, podlago v pogodbi. Sredstva, ki jih je tožnica morda3 nakazala preko omejitve iz 2. 1. člena pogodb (torej sredstva, ki presegajo 75 % oz. 40 % dejanske vrednosti programa/tehnologije/publikacije), so bila brez dvoma plačana brez pogodbene podlage, kar pomeni, da jih tožnica lahko na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi zahteva nazaj. Dejstvo, da pogodbe (in odločbe) niso bile razveljavljene, pri tem ni relevantno. Pogodbe so namreč lahko podlaga za plačilo le za tiste zneske, ki sodijo v okvir 75 % oz. 40 % dejanske vrednosti programa/tehnologije/publikacije, ne pa tudi za tiste, ki to omejitev morda presegajo. Povedano še bolj konkretno: če bi se v dokaznem postopku izkazalo, da določeni stroški, ki jih je uveljavljala toženka, niso nastali ali niso pravno upoštevni, bi bila dejanska vrednost izvedenega programa/tehnologije/publikacije, ki je potrditvah tožnice enaka (priznanim) stroškom, nižja od predvidene, posledično pa sledi zaključek, da je tožnica financiranje izvedla v previsokem %, to razliko, ki presega v pogodbah določen odstotek, pa je toženka prejela, ne da bi za to obstajala podlaga v pogodbi. Materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, ki je štelo, da podlaga za plačilo tudi za takšne stroške obstoji v pogodbah in pravnomočnih odločbah o izplačilu sredstev, je zato nepravilno.

11. Prav tako je (vsaj v večjem delu) materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica privolila v svoje prikrajšanje, ker je plačala nekaj, kar ni bila dolžna, saj se je strinjala, da za izplačilo sredstev zadoščajo fotokopije računov toženke. Kot utemeljeno opozarja v pritožbi, je v konkretnem primeru, če se bodo trditve tožnice o fiktivnih računih izkazale za resnične, prišlo do nepoštenega ravnanja toženke, na katerega tožnica ni bila dolžna računati in zato že pred izplačilom preverjati, ali je bil izdan račun res izdan za opravljeno storitev oziroma, ali je bil s strani tretje osebe izdan zato, da bo tudi v resnici plačan. V sklenjenih pogodbah je ravno zaradi predpostavke, da obe pogodbeni stranki (predvsem pa izvajalec) ravnata pošteno, predvidena možnost zmanjšanja izplačil. Do takega zmanjšanja pa v primeru, če se „dejanska vrednost programa/tehnologije/publikacije“ izkazuje oziroma ugotavlja na podlagi morda fiktivnih računov, seveda ne more priti. O tem, da je tožnica privolila v svoje prikrajšanje, bi eventuelno lahko govorili le v primeru, če je tožnica že na podlagi prejetih računov lahko ugotovila, da gre za strošek, ki je bil neutemeljeno priglašen, pa izplačila, čeprav je imela to možnost,4 ni ustrezno zmanjšala.

12. Tudi okoliščina, da tožnica upravlja in izplačuje „javna sredstva“, sama po sebi ne pomeni, da na podlagi neupravičene obogatitve ni upravičena zahtevati njihovega vračila.

13. Pritožba je glede na obrazloženo utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je zato ugodilo in na podlagi 355. člena ZPP odločitev razveljavilo in vrača zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Za razveljavitev se je odločilo zato, ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča dejanskega stanja v zvezi z neupravičeno obogatitvijo sploh še ni ugotavljalo. V kolikor bi pritožbeno sodišče to prvič storilo samo, bi s tem pravdnima strankama odvzelo ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe.5 S tako odločitvijo pa tudi ne bo huje kršena pravica strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 355. člena ZPP).

14. Ob odločitvi, da zadevo vrne v novo sojenje, pa se je pritožbeno sodišče odločilo še za to, da jo vrne v sojenje pred drugega sodnika (356. člen ZPP). Sodnica, ki je odločala, je namreč že zavzela materialnopravno stališče, ki ga (očitno) ne bo spremenila.

15. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek ponovno presojati tudi na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi. V zvezi s tem bo moralo, ob upoštevanju trditev pravdnih strank, ugotoviti tudi vsa za to relevantna dejstva in na njihovi podlagi narediti zaključek o tem, ali je, ob upoštevanju določila 2.1. pogodb, tožnica s plačili po posamezni pogodbi presegla pogodbeno omejitev sofinanciranja, nato pa o zahtevku ponovno odločiti.

16. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v zadevi niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje ni posebej odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo (165. člen ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in za nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera samo dopolnilo postopek oz. odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Več o tem glej v N. Plavšak, R. Vrenčur, Obligacijsko pravo, splošni del, stran 671 do 673. 2 V pogodbah (A12, A21, A24, A31, A35) je v točki 2.1. določeno, kolikšen delež dejanske vrednosti programa/tehnologije/publikacije bo tožnica sofinancirala. Pogodba o sofinanciranju športne dejavnosti D4-12-341 (A12) v točki 2.1. določa, da bo tožnica sofinancirala program toženke v višini 9.900,00 EUR, vendar ne več kot 40 % dejanske vrednosti programa. Pogodba št. RR-12-452 (A21) v točki 2.1. določa, da bo tožnica za sofinanciranje nakupa tehnologij, potrebnih za spremljanje in razvoj treninga v letu 2012, zagotovila toženki 12.100,00 EUR kot nepovratna sredstva, vendar ne več kot 75 % dejanske vrednosti tehnologij. Pogodba Z-12-508 o sofinanciranju založništva v športu (A24) v točki 2.1. določa, da bo tožnica toženki za sofinanciranje publikacije v letu 2012 zagotovila sredstva v skupni višini 3.500,00 EUR kot nepovratna sredstva, vendar ne več kot 75 % dejanske vrednosti publikacije. Pogodba št. Z 11-573 (A31) v točki 2. 1. določa, da bo tožnica toženki zagotovila nepovratna sredstva v višini 2.900,00 EUR, vendar ne več kot 75 % dejanske vrednosti publikacije. Prav tako Pogodba Z-13-649 o sofinanciranju v športu (A35) določa v točki 2.1., da bo fundacija za sofinanciranje zagotovila v letu 2013 sredstva v višini 4.527,00 EUR kot nepovratna sredstva, vendar ne več kot 75 % dejanske vrednosti publikacije. 3 Ali to drži, sodišče prve stopnje tudi tokrat ni ugotavljalo. 4 Sem bi tako lahko sodili stroški, ki jih ob upoštevanju pogodb, toženec niti ne bi smel vključiti v zahtevek. 5 Glej tudi odločbo VS RS Cp 21/2019.