Jedro

ZPP ne nalaga sodišču, da mora pravdno stranko pozvati, ali želi nadaljevati pravdni postopek, niti tega, da mora upoštevati namen strank glede nadaljevanja postopka. Tudi jezikovna razlaga določbe tretjega odstavka 210. člena ZPP ne dopušča dvoma o tem, da je pravdna stranka tista, ki mora predlagati nadaljevanje postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo pravdni postopek, ker je ugotovilo, da nobena pravdna stranka v roku štirih mesecev od nastanka mirovanja sodišču ni predlagala, naj se postopek nadaljuje.

Tožeča stranka se je zoper sklep o ustavitvi pravdnega postopka pravočasno pritožila. Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo in bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Navaja, da je v tej zadevi nastalo mirovanje postopka na podlagi sporazuma pravdnih strank. Pravdni stranki sta sodišču predlagali mirovanje postopka zato, ker so med njima ves čas intenzivno potekala pogajanja za sporazumno rešitev spora. Namen pravdnih strank je bil, da se predmetni spor reši na sporazumen način, kar sta sodišču večkrat predočili, med drugim tudi na naroku za glavno obravnavo 9. 11. 2012. Sodišče je pravdni postopek ustavilo, ne da bi upoštevalo namen strank. Poleg tega pa tudi ni v okviru materialno-procesnega vodstva pozvalo pravdnih strank k temu, ali želijo nadaljevati predmetni pravdni postopek. S tem je bila tožeči stranki kršena pravica do izjave ter kršeno načelo kontradiktornosti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v povezavi s 366. členom ZPP, ki že sama po sebi terja ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijanega sklepa. S tem ko je sodišče prve stopnje ustavilo pravdni postopek, ne da bi upoštevalo očitni namen pravdnih strank glede sporazumne rešitve spora in ne da bi pravdni stranki pozvalo k nadaljevanju pravdnega postopka, je v posledici napačne ugotovitve dejanskega stanja tudi zmotno uporabilo materialno pravo in bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Tožeča stranka predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v tej zadevi na podlagi sporazuma pravdnih strank nastalo mirovanje postopka dne 22. 11. 2013 in da v roku štirih mesecev od tega dne sodišču nobena stranka ni predlagala, naj nadaljuje postopek. ZPP ne nalaga sodišču, da mora pravdno stranko pozvati, ali želi nadaljevati pravdni postopek, niti tega, da mora upoštevati namen strank glede nadaljevanja postopka. Tudi jezikovna razlaga določbe tretjega odstavka 210. člena ZPP ne dopušča dvoma o tem, da je pravdna stranka tista, ki mora predlagati nadaljevanje postopka. Tožeča stranka je bila s sklepom z dne 22. 11. 2013, s katerim je sodišče ugotovilo, da postopek miruje od 22. 11. 2013, pravilno opozorjena, da se šteje, da je tožba umaknjena, če nobena stranka v štirih mesecih od dneva, ko je nastalo mirovanje postopka, ne predlaga nadaljevanja postopka (tretji odstavek 210. člena ZPP). Zato ni utemeljen niti očitek, da sodišče ni pozvalo tožeče stranke k temu, ali želi nadaljevati predmetni postopek, niti očitek, da je postopek ustavilo, ne da bi upoštevalo očitnega namena pravdnih strank glede sporazumne rešitve spora. Tožeči stranki z izdajo sklepa o ustavitvi postopka ni bila kršena pravica do izjave in torej v postopku ni bilo kršeno načelo kontradiktornosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in pri izdaji sklepa ni kršilo določb ZPP, pač pa je skladno z določbo tretjega odstavka 210. člena ZPP, ki temelji na predpostavki, da neaktivna stranka nima več interesa za vodenje pravde, štelo, da je tožba umaknjena in skladno z določbo tretjega odstavka 188. člena ZPP pravdni postopek ustavilo.

Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (druga točka 365. člena v zvezi s 353. členom in prvim odstavkom 366. člena ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora v skladu z določbo prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama kriti svoje pritožbene stroške.