Jedro

Sodišče mora za vsako (gospodujočo) nepremičnino posebej ugotoviti potek priposestvovalne dobe (začetek in konec) za služnost (hoje in vožnje z vsemi vozili) v breme služečih nepremičnin. Ugotoviti mora, na kakšen način (vrsta služnosti) so lastniki dejansko izvrševali služnost in tudi, v kakšnem obsegu (širina poti) so se služnosti priposestvovale. Pavšalni zaključki, ki zadevajo kar sklope nepremičnin, ki se med seboj posamično razlikujejo, za nastanek takšne pravne posledice ne zadoščajo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izreku izpodbijane sodbe razsodilo, da (1.) v korist vsakokratnega lastnika gospodujočega zemljišča, to je nepremičnine parc. št. 132, 133 in 134, ki so vpisane v vl. št. 20 k.o. XX, parc. št. 128 in 129, ki sta vpisani v vl. št. 389 k. o. XX in so vse v solasti tožnikov U. B. in J., vsakega do ½ ter nepremičnine parc. št. 131, ki je vpisana v vl. št. 494 k. o. XX, ki je v solasti B. in J. U. ter M. in T. M., vsakega do ¼ in v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 321/1 in 322/1, obe vpisani v vl. št. 227 k. o. XX, ki sta v lasti A. Š., obstaja služnostna pravica poti za hojo in vožnjo z vsemi vozili po obstoječi makadamski poti širine 2,5 metra, ki v naravi poteka tako, kot je razvidno iz grafične priloge, ki postane sestavni del sodbe (priloga A17), (2.) toženka je dolžna v roku 15 dni tožnikom izstaviti za vknjižbo v zemljiško knjigo primerno listino, na podlagi katere bo v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 131, 132, 133, 134, 128 in 129, vse k. o. XX kot gospodujočih nepremičnin in v breme nepremičnin parc. št. 321/1 in 322/1 k. o. XX, kot služečih nepremičnin, mogoč zemljiškoknjižni vpis služnostne pravice poti za hojo in vožnjo z vsemi vozili po obstoječi makadamski poti širine 2,5 metra, ki v naravi poteka tako, kot je razvidno iz grafične priloge sodbe, sicer bo takšno listino nadomestila ta sodba, (3.) toženki je naložilo, da tožnikom povrne pravdne stroške v znesku 2.413,40 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe in (4.) zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice glede obsega služnosti, ki presega širino 2,5 metrov.

2. Zoper sodbo se je pritožila toženka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in sodišču druge stopnje predlagala, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, de ne dopusti spremembe tožbe z dne 23. 02. 2009, sicer pa zavrne zahtevek tožnikov, kolikor ta presega ugotovitev obstoja služnostne pravice za vožnjo z osebnimi avtomobili in traktorji po obstoječi makadamski poti širine 2,20 metra v korist vsakokratnega lastnika gospodujočega zemljišča parc. št. 131 in 132 k. o. XX in v breme vsakokratnega lastnika parc. št. 321/1 in 322/1 k. o. XX, oziroma da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico. Navedla je, da nikoli ni oporekala pravici tožnikov dostopa do njihovega doma, zato je že v odgovoru na tožbo priznala pravico vožnje z osebnimi avti in kolesom z motorjem v širini 2,20 metra do parcele št. 131. Nasprotovala pa je razširjanju te služnosti na obseg, ki se je izvajal po letu 1990, ko so lastniki služečih zemljišč pristali, da Občina K. pot razširi po poplavah in so takrat tožniki začeli uporabljati pot za večja vozila. Z obsežnimi pritožbenimi navedbami je izpodbijala ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče ni utemeljilo, zakaj ni izvedlo dokazov glede širine traktorja, brez utemeljitve je zavrnilo poizvedbe pri podjetju za urejanje hudournikov in za opustitev zaslišanja Z.Š., pooblaščenca toženke, navedlo nesprejemljive razloge. Sodišče bi ob skrbni oceni vseh dokazov (tudi tistih, ki jih je neutemeljeno zavrnilo), prišlo do drugačne ugotovitve o širini poti pred letom 1990 in sicer da ta ni bila širša od 2,20 metrov (bistvena kršitev določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje). Sodišče je v obdobje priposestvovanja napačno štelo tudi čas, ko je bila sporna pot kategorizirana kot javna po občinskih odlokih. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, saj na javni poti priposestvovanje ni možno. Odloki so toženko namreč dejansko razlastili in ji tudi odvzeli posest nad zemljiščem. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je tožnikovo spremembo tožbe (navkljub nasprotovanju toženke) dopustilo in je zavrnilo predlog toženke za rok, v katerem bi lahko odgovorila na spremenjeno tožbo (kršitev prvega in petega odstavka 185. člena ZPP). Sodišče ni obravnavalo toženkine nasprotne tožbe, ki jo je ta podala pred zadnjim narokom in izpolnjuje vse pogoje po 183. členu ZPP in s katero je zahtevala ugotovitev nepriposestvovanja in prepoved vznemirjanja lastninske pravice. Sodišče je v sodbi le prepisalo izpovedi tožnikov in njihovih prič ter brez utemeljitve zaključilo, da so prepričljive, zato se sodbe ne da preizkusiti. V sodbi obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov ter med samimi listinami in zapisniki. Sodišče je ob ogledu ugotovilo, da objekti tožnikov ne stojijo zgolj na parc. št. 132 in 133, kar izhaja iz priloge A20, kar je v nasprotju z zapisnikom ogleda z dne 21. 05. 2010, kjer je zapisano, da objekt stoji na parcelah št. 131 in 132. Sodišče je pri povzemanju ugotovitev ogleda nadalje navajalo, da parceli št. 128 in 129 predstavljata v pretežnem delu njivo, delno pa travnik, kar je v nasprotju z zapisnikom ogleda, kjer je zapisano, da parcela št. 128 predstavlja v pretežnem delu njivo, delno pa travnik, parc. št. 129 pa je v celoti travnik. Na podlagi zmotnih ugotovitev je sodišče zaključilo, da so tožniki od leta 1958, ko se je pričela gradnja nove hiše s pripadajočimi gospodarskimi objekti, uporabljali sporno pot za vsakodnevni dostop do njihovih nepremičnin in to za vse potrebe, za parc. št. 128 in 129 pa je ugotovilo, da so se za potrebe teh dveh kmetijskih površin opravljale vožnje s traktorji in obdelovalnimi stroji, namenjeni obdelavi njivskih površin. Sodišče je izpoved priče M. P. povzelo drugače, kot je bila podana, izpovedi drugih prič pa je sodišče povzelo v sodbi tako, da je izpuščalo bistvene okoliščine in je v posledici dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, kar vse pritožba izčrpno opiše. Tožniki dejansko uporabljajo še preostali pešpoti in ne drži zaključek sodišča, da ju imajo le možnost uporabljati. Uporaba sporne poti za namen hoje ne predstavlja potrebe gospodujoče nepremičnine, še posebno ne za kmetijske parcele, saj tožniki niso ne zatrjevali ne dokazali, da bi iz teh prihajali na sprehode in izlete. Dejstva uporabe poti za hojo v gozd tožniki niso nikoli zatrjevali, toženka je pojasnila, da tožniki v bližini gozda sploh nimajo. Sodišče ne obrazloži, zakaj je po sporni poti priznalo pravico hoje tudi za potrebe kmetijskih parcel št. 133, 134, 128 in 129. Sodišče je pri določitvi širine poti 2,50 m storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi sodišča v tem delu med seboj v nasprotju in nejasni, kar pritožba obširno utemelji. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je za kmetijske parcele priznalo enak obseg služnosti kot za stavbne. Za pridobitev služnosti je bistveno, kako se je izvajala, torej če se je po sporni poti nanjo in iz nje vozilo, ne pa, če se je vozilo od hiše in štale tudi za potrebe teh zemljišč. Vse kmetijske parcele obkrožajo stavbi, zato se nanje prihaja iz stavbe. Izrek sodbe je v nasprotju z izvedenimi dokazi, ko se tožnikom za kmetijske parcele priznava pravica voženj z vsemi vozili in pravica hoje, za kar ni ne trditvene podlage ne dokazov. Obstoječa sodna praksa določa, da se služnost lahko priposestvuje v takšnem obsegu in na način, kot se je izvrševala v celotni priposestvovalni dobi. Tožniki želijo povezavo kmetijskih parcel z javnim omrežjem v primeru njihove zazidljivosti, vendar take pravice niso priposestvovali. Sodišče je nepravilno odločilo o stroških postopka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Konkretno so tožniki vtoževali priposestvovanje služnostne pravice poti za hojo in vožnjo z vsemi vozili po sporni poti v korist gospodujočih zemljišč – parc. št. 131, 132, 133, 134, 128 in 129 k. o. XX. Sodišče prve stopnje je na podlagi dokaznega postopka zaključilo, da v korist vsakokratnega lastnika gospodujočih (navedenih) zemljišč in v breme vsakokratnega lastnika služečih zemljišč parc. št. 322/1 in 321/1 k. o. XX, ki sta last toženke, obstaja služnostna pravica poti za hojo in vožnjo z vsemi vozili po obstoječi makadamski poti v širini 2, 5 metra. Sodišče prve stopnje je glede gospodujočih nepremičnin parc. št. 131, 132, 133 in 134 zaključilo, da so tožniki oziroma njihovi pravni predniki najmanj od leta 1958 uporabljali sporno pot za vsakodnevni dostop do njihovih nepremičnin in to za vse potrebe. Glede nepremičnin parc. št. 128 in 129 pa je sodišče prve stopnje navedlo, da sta bili dokupljeni k domačiji s pogodbo z dne 07. 10. 1987 in je priposestvovalna doba pričela teči v mesecu oktobru 1987. 5. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da so v sodbi sodišča prve stopnje podani razlogi preskopi. Utemeljene so navedbe, s katerimi pritožba smiselno uveljavljala kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 in sicer, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in ima sodba sodišča prve stopnje v posledici take pomanjkljivosti, da se ne da preizkusiti. Obseg in vrsta priposestvovanja se namreč presojata in ugotavljata za vsako nepremičnino posebej in pavšalni zaključki, ki zadevajo kar sklope nepremičnin, za katere pritožba utemeljeno opozarja, da se med seboj posamično razlikujejo, za nastanek pravno zavezujočih posledic ne zadoščajo.

6. Pritožba utemeljeno graja, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo nasprotne tožbe, ki jo je v postopku (pred zadnjim narokom) vložila toženka.

7. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker kršitev postopka zaradi njihove narave samo ne more odpraviti ne da bi strankam odvzelo pravico do učinkovite pritožbe (354. člen ZPP). V ponovljenem postopku mora sodišče natančno, v okviru trditvene podlage in predlaganih dokazov, za vsako (gospodujočo) nepremičnino posebej ugotoviti potek (začetek in konec) priposestvovalne dobe za zahtevani služnosti v breme služečih nepremičnin, ugotoviti mora, na kakšen način (vrsta služnosti) so lastniki gospodujočih nepremičnin (oziroma njihovi pravni predniki) dejansko izvrševali služnost v celotnem obdobju, potrebnem za priposestvovanje služnosti v korist posamezne gospodujoče nepremičnine in tudi, v kakšnem obsegu (širina poti) so se služnosti priposestvovale v korist posamične gospodujoče nepremičnine. Stvarna služnost se namreč priposestvuje s tisto vsebino, ki ustreza njenemu dejanskemu izvrševanju v celotnem zahtevanem (upoštevajoč materialno pravo) obdobju. V tem okviru se je potrebno natančno opredeliti (tudi) do navedb toženke, ki jih ponavlja v pritožbi, da se je sporna pot uporabljala zgolj za potrebe dostopa do (stavbnih) parc. št. 131 in 132, na ostala zemljišča pa se je za kmetijske namene dostopalo iz navedenih zemljišč. Če bo presodilo, da je to potrebno, naj sodišče ponovno zasliši priče in ponovno izvaja dokaze, vsekakor pa se mora opredeliti do vseh (pravočasno) predlaganih dokazov in tudi navesti tehtne razloge za njihovo morebitno neizvedbo. Na tem mestu sodišče druge stopnje izpostavlja zgolj, da ne vzdrži presoja sodišča prve stopnje, ki je dokaz z zaslišanjem priče Z. Š. zavrnilo iz razloga, da je tekom postopka nastopal kot pooblaščenec toženke. Sodišče mora obravnavati tudi nasprotno tožbo toženke.

8. V odgovor pritožbenim navedbam, na katere je v tej fazi postopka možno odgovoriti, sodišče druge stopnje dodaja še, da je sodišče prve stopnje utemeljeno in obrazloženo dopustilo spremembo tožbe, obrazložiti pa mora svoj sklep o tem, da toženki ne bo dalo časa, ki je po mnenju toženke potreben, da se lahko pripravi za obravnavanje spremenjene tožbe (peti odstavek 185. člena ZPP), oziroma naj se izjavi glede vloge toženke z dne 01. 10. 2010, s katero je ta podala odgovor na spremembo tožbe. Sicer sodišče druge stopnje ob pogoju, da se v ponovljenem postopku v zvezi z odloki o kategorizaciji občinskih cest v Občini K. ugotovijo ista pravno relevantna dejstva (torej, da lastninska pravica toženke na sporni poti v spornem obdobju ni prešla na Občino K.) strinja s stališči sodišča prve stopnje navedenimi v drugem odstavku na sedmi strani sodbe sodišča prve stopnje. Pritožbeno naziranje, da ima na priposestvovanje služnosti poti vpliv dejstvo, da tožniki za dostop uporabljajo tudi druge poti, ni relevantno, pomembno je dejansko izvrševanje služnosti.

9. Na pritožbene navedbe, ki izpodbijajo s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, sodišče druge stopnje ni odgovarjalo, saj se bodo šele v ponovljenem postopku v polnem obsegu ugotovila vsa pravno relevantna dejstva.