Jedro

K obnovitvenemu razlogu lahko spada tudi dokaz, ki je nastal šele po zaključku postopka, katerega obnova se predlaga.

Izrek

I.Pritožbi druge in četrte toženke se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek pred drugim sodnikom ali sodnico.

II.Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1.Osrednje vprašanje tega pritožbenega sklepa je, ali k obnovitvenemu razlogu lahko spada tudi dokaz, ki je nastal šele po zaključku postopka, katerega obnova se predlaga. Prvostopenjsko sodišče je odgovorilo nikalno, pritožbeno sodišče odgovarja pritrdilno.

2.Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog za obnovo postopka, ki sta ga druga in četrta toženka vložili 15. 5. 2023 zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani XI Pg 1018/2019-248 z dne 20. 12. 2019 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru Cpg 31/2021 z dne 3. 6. 2021. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz stališča sodne prakse, ki naj bi bila ustaljena, in komentarja profesorja Udeta, da so v smislu 10. točke 394. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se glasi: "Postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, se lahko na predlog stranke obnovi[,] če zve stranka za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku[,]" nova dejstva in novi dokazi samo takšni, ki so obstajali že takrat, ko je tekel prejšnji postopek, le da stranka tedaj še ni zanje vedela (t. p. subjektivno nova dejstva in dokazi, objektivno pa stara). Dosledno s svojim stališčem je pogojno sodno poravnavo, ki je bila pred Okrožnim sodiščem v Kranju sklenjena 14. 4. 2023 in na katero sta se predlagateljici obnove sklicevali kot ključen novi dokaz, izločilo iz kroga dokazov, s katerimi je sploh dopustno doseči obnovo. Ob zavrženju njunega predloga za obnovo je vsaki od predlagateljic naložilo plačati po "12.045,975" EUR tožničinih stroškov dotedanjega obnovitvenega postopka.

3.Druga in četrta toženka se pritožujeta, tožnica pa na njuno pritožbo ni odgovorila.

4.Res iz zgoraj navedenega komentarja (L. Ude, A. Galič, urednika: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 593) izhaja zgoraj povzeto stališče, da so morali tako dejstva, na katera se sklicuje predlagatelj obnove, kot dokazi, obstajati že v času prejšnjega sojenja. Ugledni komentator svojega stališča ni utemeljil (enako kot v monografiji Civilno procesno pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2002, str. 349). Enako in ravno tako ne posebej obrazloženo stališče najdemo že pri J. Juhartu (Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije, Univerzitetna založba Ljubljana 1961, str. 521). V navedenem komentarju je sklic na tri odločbe delovno-socialnega oddelka in eno (nerelevantno) upravnega oddelka Vrhovnega oddelka, vseh štirih iz razmeroma kratkega časovnega razpona v letih 2007-2009. Vendar pa so v njih sklici na zgodnejšo enako prakso (tudi civilnega oddelka), toda niti v njej razlogi za takšno omejujoče stališče niso pojasnjeni.

5.Stališče se je dodobra uveljavilo v sodni praksi višjestopenjskih sodišč. Vendar ne popolnoma. Pritožnici utemeljeno opozarjata, da je Vrhovno sodišče drugače sodilo v sklepu VIII Ips 260/2013 z dne 11. 2. 2014. Pritrdilo je namreč revidentu, da je izvedel za dejstvo, na katerem je temeljila sodba (prvostopenjska iz leta 2011, pritožbena iz leta 2012) iz postopka, katerega obnovo je predlagal, šele na podlagi izvedenskega mnenja iz leta 2013 (prim. 7. in 1. točko obrazložitve tistega sklepa). Dejstvo je bilo torej samo subjektivno novo, dokaz zanj pa je bil tudi objektivno nov. Šlo pa je za nekakšen tihi odstop od ustaljene sodne prakse, saj se v navedenem sklepu ta praksa ne omenja.

6.Po oceni pritožbenega sodišča je stališče iz prejšnje točke obrazložitve tudi pravilno. Prvič, do stranke je bolj pravično, saj je ne prisili, da se odreče možnosti uveljaviti povsem nov dokaz, za katerega je prepričana, da je dovolj dober, da bi spreobrnil izid prejšnje pravde. Drugič, stališče je izrecno podprto v krogu še vedno aktualnih nekdanjih pomembnih jugoslovanskih procesualistov (S. Triva, M. Dika: Građansko parnično procesno pravo, 7. izdaja, Narodne novine, Zagreb 2004, str. 746, kjer je tudi poimensko navedeno Udetovo zgoraj navedeno nasprotno stališče, in B. Poznić: Komentar Zakona o parničnom postupku, Službeni glasnik, Beograd 2009, str. 1006-1007; v tem komentarju je med drugim z odobravanjem povzeta odločba Vrhovnega sodišča Slovenije iz leta 1974, da je treba ugotoviti čas, ko je stranka izvedela za možnost izvedenstva - t. p. objektivno novega dokaza - z novo metodo, do katere je prišlo z razvojem znanosti). In tretjič, stališče se dobro ujema z ureditvijo pritožbenih novot, tj. dejstev in dokazov, ki jih stranka prvič uveljavlja šele v pritožbi. Medtem ko pritožnik sme uveljavljati le subjektivno nova, objektivno pa stara dejstva, je z dokazi drugače - zanje je vseeno, kdaj so nastali. Pravnomočnost namreč zajame dejstva, nastala do konca glavne obravnave, ne nanaša pa se na dokaze (J. Zobec v zg. nav. komentarju ZPP, str. 228).

7.Ti razlogi so narekovali razveljavitev izpodbijanega sklepa. Procesno pravo (10. točka 394. člena ZPP) ima v tem delu obnovitvenega postopka značaj materialnega prava, stališče pritožbenega sodišča pa je tu nasprotno stališču sodišča prve stopnje. Podlaga za razveljavitev je zato smiselno (v zvezi s prvim odstavkom 366. člena) uporabljena druga poved prvega odstavka 355. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti pomanjkljivosti izpodbijanega sklepa in dopolniti postopka. Ker zaradi nosilnega stališča sodišča prve stopnje niso bili obravnavani celotni zaključeni vsebinski sklopi in razmeroma obširno procesno gradivo obojih pravdnih strank (zlasti ta, ali pogojna sodna poravnava verjetno lahko vodi do ugodnejše sodbe o tožničinem tožbenem zahtevku za drugo in četrto toženko), bi sedanje dokončanje postopka na drugi stopnji tožnico ter drugo in četrto toženko, ki edine še sodelujejo v tem obnovitvenem postopku, prikrajšalo za pravico do pritožbe.

8.Podlaga za odločitev o predodelitvi zadeve novi sodnici ali sodniku je v 356. členu ZPP. Obnovitveni postopek se je začel pred sodnico, ki je izdala sodbo sodišča prve stopnje, ki je z zavrnitvijo pritožbe postala pravnomočna. Ni pomembno, ali je bila ta zadeva dodeljena njej iz tega razloga ali pa zato, ker je bila kot vodja oddelka z letnim razporedom določena za odločanje v pravnomočno končanih zadevah. Ravno na slednji podlagi pa je po napredovanju tiste sodnice na mesto pritožbene sodnice (in po enakem napredovanju njene naslednice) v zadevi sodila sodnica, ki je izdala izpodbijani sklep. Prvo procesno dejanje v njenem imenu je bil dopis z dne 11. 9. 2024. Razpored sodnikov Okrožnega sodišča v Ljubljani za leto 2024 je takrat v 14. točki glede razporeditve sodnikov Oddelka za gospodarsko sodstvo na vpisnike določal, da je vodja oddelka, v njeni odsotnosti pa njena namestnica, pooblaščena za sprejemanje procesnih odločitev v že odčrtanih zadevah, če sodnik, ki mu je bila zadeva dodeljena, ni več razporejen na delo na tem oddelku. Iz razlogov, ki jih je Vrhovno sodišče pojasnilo v sodbi I Ips 41699/2015 z dne 27. 3. 2025 (gl. zlasti točke obrazložitve 11, 15-18, 22 in 25-27), upokojitev sodnika ne predstavlja njegove nepredvidene odsotnosti in ne gre za "izjemen primer" iz 166. člena Sodnega reda, zato sta bili v tistem primeru kršeni določbi 15. (ta v prvem odstavku v bistvenem določa, da kadar sta na posameznem pravnem področju razporejena dva sodnika ali več, se jim zadeve dodeljujejo naključno) in 16. člena (enako se dodeljujejo zadeve, v katerih je sodnik po prevzemu zadeve izločen ali katerih ne more pravočasno obravnavati zaradi daljše odsotnosti) Zakona o sodiščih oziroma pravica do zakonitega oziroma naravnega sodnika, ki jo zagotavlja določba 23. člena Ustave.

9.Zadeva, ki je zdaj pod presojo, je povsem analogna: napredovanje sodnice ni izjemen in nepredviden primer, zato je treba tudi tu poseči po exceptio illegalis, da se zagotovi sojenje zakonitega sodnika. To naj bo skladno s prvim odstavkom 13. točke aktualnega letnega razporeda, ki se v zadnji verziji glasi (in določa bistveno drugače kot prej): "Vodja oddelka, v njeni odsotnosti pa namestnica vodje oddelka, je pooblaščena za sprejemanje procesnih odločitev v že odčrtanih zadevah, v kolikor sodnik, kateremu so bile zadeve dodeljena, ni več razporejen na delo na tem oddelku, pa zadeve po odhodu sodnika z oddelka niso bile predodeljene drugemu sodniku. V okvir procesnih odločitev spadajo npr. odločbe o sodnih taksah, umiku in zavrženju pravnih sredstev, stroških postopka, odmeri nagrade izvedencev, tolmačev in tudi izdaja obrazložene sodbe po četrtem odstavku 496. člena ZPP, ne sodijo [!!] pa odločitve v zvezi z zavarovanji (s predhodnimi odredbami, začasnimi odredbami in zavarovanji dokazov), predlogi za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti, predlogi za obnovo postopka, predlogi za vrnitev v prejšnje stanje, tožbe zaradi razveljavitve sodne poravnave." Razporeditev naj bo zato takšna, kot je določeno v drugem odstavku 13. točke, ki se v zadevno relevantnem delu glasi: "V kolikor zadeva zaradi odločitve (npr. ugoditve predlogu za obnovo postopka) dobi novo opravilno številko, se zadeva z novo opravilno številko v reševanje dodeli sodniku, ki je takšno odločitev sprejel (npr. ugodil predlogu za obnovo postopka). Če sodnik v času, ko takšna odločitev postane pravnomočna, ni več razporejen na oddelek, se zadeva z novo opravilno številko v reševanje dodeli sodniku, ki je na vrsti za pripad nove zadeve na vpisniku, v katerega je bila zadeva vpisana." Ker na vpisniku XI Pg, kamor je bila vpisana ta zadeva, ni sodnice, ki je izdala izpodbijani sklep, zadnjega dela I. točke izreka današnjega sklepa ni bilo treba formulirati tako, da bi zadeva lahko naključno pripadla tudi prav tej sodnici.

10.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 337, 394, 394-10

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.