Jedro

Toženec je solidarni porok pri leasing pogodbi med leasingodajalcem in leasingojemalcem, pri katerem je tudi bil direktor in edini družbenik. Taka pogodba ni pogodba potrošniškega prava.

Kljub stečaju porok odgovarja za ves znesek svoje obveznosti (drugi odstavek 1022. člena OZ). V primeru, da toženec kot porok o stečaju ne bi bil obveščen, lahko uveljavlja škodo. Vendar sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da toženec škode zaradi neprijave svoje terjatve v stečaj ne uveljavlja. Vsekakor pa je bil kot zakoniti zastopnik kreditojemalca in edini družbenik obveščen o stečaju svoje družbe.

Tožeča stranka ni obvestila leasingojemalca in poroka o ugotavljanju vrednosti vozila, ki ga je nato v skladu s pogodbo prodala. Zato ima tožena stranka ugovore slabe prodaje oziroma višje vrednosti vozila.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in delno vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 3. 3. 2015 in sicer glede zneska 1.866,62 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25. 2. 2015 dalje do plačila. V preostalem delu in sicer za znesek 2.720,73 EUR s pripadki, je sklep razveljavilo in višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Proti sodbi vlagata pritožbo obe pravdni stranki. Tožeča stranka vlaga pritožbo proti zavrnilnemu delu sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena ZPP. Tožena stranka je oporekala vrednosti prodanega vozila, kar je sodišču upoštevalo kot ugovor zmanjšanja odškodnine. Prekoračilo je ugovor z ugotavljanjem dejstev vezanih na skrbnost tožeče stranke, ki jih tožena stranka ni niti podala niti dokazovala. Pomembno je, ali je tožeča stranka ravnala s skrbnostjo in izvedla razumne ukrepe za zmanjšanje škode (pet sodb višjega sodišča v gospodarskih sporih). Zahteva za postavitev sodnega izvedenca še ne pomeni, da je tožena stranka implicirala neskrbnost tožeče stranke. Sodišče v 23. točki obrazložitve očita tožeči stranki, da ni v 30-tih dneh poskušala prodati vozila v tem času. Sodišče v zvezi s tem ugotavlja dejansko stanje, ki ga nobena stranka ni zatrjevala in dokazovala. Tožena stranka ni uveljavljala premajhne skrbnosti. Sodišče zapiše, da ni zanemarljivo, da je tožeča stranka dala vozilo oceniti še pred potekom 30-dnevnega roka od vračila in ne pojasni, v čem je smisel takega ravnanja. Tožena stranka (verjetno tožeča!) meni, da ravnanje ni v nasprotju s pogodbo in splošnimi pogoji in ne neskrbno. Pogodba ne prepoveduje cenitve takoj, ko dobi tožeča stranka vozilo nazaj. Sodišče se pri oceni ocenitve V. K. opre na izpovedbo izvedenca I.Ž. (17. točka sodbe). Ta izpoved ne more strokovno opredeliti, ali se je tožeča stranka pravilno oprla na ocenitev V. K. V. K. je stalni sodni izvedenec za motorna vozila in član Slovenskega združenja sodnih izvedencev in cenilcev. Zato izpolnjuje pogoje iz 13. točke Pogojev, da bo tožeča stranka dala oceniti vozilo zapriseženemu izvedencu. Po dveh cenitvah se je pokazalo, da ne odstopa bistveno od cenitve drugih dveh izvedencev. Sodišče meni, da je vnovčevanje predmetov leasinga del obveznosti oziroma dejavnosti tožeče stranke in da mora biti še posebno skrbna. Sodišče ne obrazloži, na podlagi katerih dejstev to sklepa. Tožeča stranka se ne ukvarja s prodajo vozil kot svojo poslovno dejavnostjo, ampak to opravi zaradi povrnitve škode zaradi kršitve pogodbe. Tožeča stranka je trdila, da se je leasingojemalec upiral prostovoljni izročitvi vozila, tožeča stranka pa ni hotela na silo vzeti vozila, ker bi se tako povzročila škoda na menjalniku. Zato je čakala, da tožena stranka prostovoljno izroči in poravna obveznost. Tožena stranka pa tega ni izkoristila, ampak je čakala, da je šel leasingojemalec v stečaj. Ravnanje tožeče stranke je bilo razumno. Tožena stranka je kršila pogodbo. Zato se ne more sklicevati na ugovor iz 243. člena OZ.

3. Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4. Proti obsodilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Sodišče je postavilo drugega izvedenca, čeprav izvedenec Ž. ni bil v korist tožeči stranki. Meni, da je treba upoštevati za ocenitev vozila račun z dne 5. 5. 2008. Tožeča stranka ni bila pravilno zastopana, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz pooblastila tožeče stranke ni mogoče razbrati, ali je to podpis pooblastitelja M. O., ki je direktor tožeče stranke in ni razvidno, ali je nad žigom odvetnika S. U. podan lastnoročni podpis odvetnika. Zato so vse vloge in zastopanja tožeče stranke brez pooblastilnega razmerja. Po 105. členu ZPP mora biti podpis lastnoročen, da je možno razbrati, kdo je podpisnik. Če na prvi narok ne pride tožena stranka, izpolnjeni pa so pogoji, sodišče izda zamudno sodbo. Zato tožeča stranka utemeljeno meni, da bi bilo v tej zadevi potrebno izdati zamudno sodbo po 318. členu ZPP. Sicer pa ni dolžan nič plačati, saj tožeča stranka ni predložila listine, iz katere bi izhajalo, da je solidarni porok in plačnik obveznosti v predmetni zadevi. Tožeča stranka je v stečaju prijavila svojo terjatev do 3.614,20 EUR, kar dokazuje, da je višina dolga manjša kot zahtevek tožeče stranke. Tako bi tudi ob razlogih sodišča toženi stranki lahko naložili le 893,47 EUR. Sodba nima dokazne ocene. Sodišče ni izvedlo vseh dokazov. Tožeča stranka je precizno in konkretno podala svojo trditveno podlago in predložila dokaze. Sodišče pa ni preverilo, ali v spisu obstajajo dokazi, zlasti pogodba, iz katere izhaja obveznost tožene stranke. Če ni predložena listina, ni doseženo pravilo o dokazih. Tožeča stranka ni pozvala tožene stranke kot solidarnega poroka, da na podlagi 1022. člena OZ prijavi svojo terjatev v stečaj. Zato ni dokazala poroštva. Tožeča stranka ni konkretno dokazala izračuna. Sodišče pa se bolj opre na izvedenca Z. Sodišče ni upoštevalo kopije izračuna nabavne vrednosti vozila, iz katere izhaja dejansko plačana vrednost, česar Z. ni upoševal. Sodišče je v sklepu, da se določi novi izvedenec, zapisalo, da proti temu sklepu ni pritožbe. S tem je kršena pravica do pritožbe po 25. členu Ustave. Tožeča stranka uveljavlja kršitev ustavnih procesnih jamstev in sicer pravice do nepristranskosti sojenja. Sodnica ves čas favorizira toženo stranko kot tudi pooblaščenca.Toženec ni bil zaslišan kot stranka v postopku. Zato predlaga nujno delegacijo po 66. členu ZPP. Delegacija pomeni bolj smotrno in ekonomično izvajanje postopka. Gre za okoliščine, na katere se navezujejo posamezna pravila o krajevni pristojnosti in zagotavljajo bolj smotrno sojenje. Gre za objektivno nepristranskost sodišča, ko so vsi sodniki okuženi in ne odločajo po svoji vesti. Sodišče je napačno zavrnilo dokaze, saj je tožeča stranka prodala vozilo prepoceni glede na takratno tržno vrednost in glede na prijavljeni znesek v stečaju. Sodišče zavrne dokaz z računom iz 2008, kar je absolutna bistvena kršitev določb ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena. Opre se zgolj na trditev izvedenca Z. Sodnica bi morala tožečo stranko opozoriti na pravice iz 12. člena ZPP. Tožeča stranka ni bila opozorjena na pravico grajanja bistvene kršitve določb ZPP iz 286. b člena in zato je sodišče pristransko. Posledično so napačno obračunani pravdni stroški.

5. Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožene stranke:

7. Tožena stranka uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 2. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in to (četrto poglavje pritožbe) naslovi kot očitke pristranskosti sodišča prve stopnje. Meni, da sodišče ves čas favorizira toženo stranko (verjetno misli tožečo stranko!), ker ni zaslišalo toženca. Zato gre za pristransko ravnanje sodnice in bi sodišče moralo ravnati po 66. členu ZPP. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obrazložilo, zakaj je zavrnilo predlagani dokaz z zaslišanjem toženca. Tožena stranka je predlagala ta dokaz v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine in sicer kot dokaz o prerekanih dejstvih, da je bila sklenjena pogodba z upnikom, da ni prejel pogodbe, da je šel dolžnik (družba G. d. o. o.) v stečaj in da je stečajni upravitelj imenoval drugega zakonitega zastopnika. Sodišče je tako pravilno ugotovilo, da je prerekane trditve lahko ugotoviti iz predloženih listin in da zato zaslišanje ni potrebno. Pritožbeno sodišče še dodaja, da tudi v pritožbi toženec ne pojasni, kaj bi v svojem zaslišanju izpovedal, kar ni ugotovilo sodišče prve stopnje v opravljenem dokaznem postopku. Sodišče prve stopnje je vpogledalo v pogodbe in opravilo o tem dokazno oceno, na ostale toženčeve navedbe pa odgovorilo na podlagi opravljenega dokaznega postopka z izvedencem. Tožena stranka še uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena in sicer trdi, da bi izvedenec moral opraviti izračun vrednosti vozila na podlagi računa, ki ga je pripel k pripravljalni vlogi z dne 28. 6. 2017. Višino ocenjene vrednosti vozila v času prodaje je sodišče ugotovilo s pomočjo izvedenca Z. Izvedenec je tudi pojasnil, zakaj ni upošteval vrednosti vozila iz računa iz 2008, ampak je ugotovil izhodišče vrednosti novega vozila v letu 2013, ko je vozilo bilo prodano. Izvedenec je pojasnil, da izvedenci ugotavljajo vrednost vozila ob določenem času (merodajni čas je čas prodaje, leto 2013) tako, da ugotovijo vrednost na tržišču. Vrednost je bila sicer leta 2008 zelo visoka ob prodaji pa je cena padla. Ob prodaji pa se ugotavlja ali z vpogledom na trg, če je časovno možno, oziroma v času sojenja po strokovni tabeli EUROTAX, ki vsebuje cene vozil na trgu z DDV. Ker je sodišče obrazložilo, zakaj ni bil račun iz 2008 podlaga za izračun višine vrednosti ob prodaji, je zadostilo dokaznemu standardu in ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb ZPP. V kolikor pa je želel toženec nasloviti kakšne očitke na vodenje postopka na razpravljajočo sodnico, pa bi moral pravočasno podati predlog za izločitev takoj, ko je izvedel za razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca glavne obravnave (člen 72 ZPP). Nezadovoljstvo z izvajanjem postopka smiselno pomeni predlog za izločitev in ne predlog za delegacijo po 66. členu ZPP. Ker je pritožnik brez odvetnika, pritožbeno sodišče ne upošteva napak, ki jih je v pritožbi navajal toženec, ko meša naslavljanje strank s "tožeča" namesto tožena stranka.

8. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo smiselno očitane relativne bistvene kršitve določb ZPP iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z 12. členom ZPP. Toženec namreč meni, da ker ni imel pooblaščenca, bi ga sodišče moralo opozoriti na pravico grajanja procesnih kršitev po 286. b členu ZPP. Ko je tožena stranka na zadnjem naroku grajala kršitve določb postopka po 286. b členu, je sodišče pozvalo toženo stranko, naj se opredeli, za katero kršitev gre. Nato pa je tožena stranka navajala, da bo konkretizirala, ko bo dobila sodbo. Če je tožena stranka menila, da je bilo v postopku (do izdaje sodbe) kaj je narobe, bi morala, pa čeprav laično navajati, kaj je bilo narobe. Ne more pa sodišče po 12. členu ZPP poučevati stranko tako, da bi vsebinsko navedlo, kaj vse bi lahko tožena stranka grajala. Ker mora biti grajanje konkretizirano, je zato pravilno opozorilo toženca, ki je le na splošno grajal postopek. Tako se izkaže, da ni bila podana očitana absolutna bistvena kršitev določb ZPP. Tudi v tem ravnanju sodišča pritožnik vidi razlog za izločitev sodnice. Vendar tudi za ta pritožbeni razlog velja, da mora podati predlog za izločitev do konca glavne obravnave, saj je v pritožbi prepozen. Očitanje pristranskosti pa ne pomeni predloga za delegacijo po 66. členu ZPP. Če je toženec menil, da so vsi sodniki prve stopnje pristranski, bi moral predlagati delegacijo do konca glavne obravnave.

9. Pritožba še trdi, da tožeča stranka ni bila pravilno zastopana v postopku, saj pooblastilo z dne 25. 2. 2015 ni pravilno izpolnjeno, ker ni moč razbrati, ali je to podpis direktorja M. O. odvetniku S. U. in ta nima lastnoročnega podpisa nad žigom odvetnika. Pritožbeno sodišče je vpogledalo podpisa tako odvetnika S. U. na pooblastilu kot podpis direktorja M. O. (priloga A1). Pooblastilo je pravilno izpolnjeno. Tožena stranka sedaj prvič navaja kot novoto, da naj ne bi šlo za podpis odvetnika in direktorja tožeče stranke. Tudi za pooblastilo oziroma podpise na pooblastilih velja, da mora stranka podati svoje ugovore do konca prvega naroka za glavno obravnavo (286. člen ZPP), vendar kasneje tudi, če jih stranke brez svoje krivde niso mogle navajati prej. Tožena stranka ne pojasni, zakaj ni podvomila v podpise pravočasno in morala bi tedaj predlagati grafologa, če je menila, da podpisi niso pristni. Pritožbeno sodišče pa ne dvomi v pravilno izpolnjeno pooblastilo in zato v veljavnost vseh opravljenih procesnih dejanj pooblaščenca tožeče stranke.

10. Tožena stranka trdi, da ni dolžna plačati obveznosti glavnega dolžnika, saj tožeča stranka ni predložila listine iz katere bi izhajalo, da je tožena stranka solidarni porok. Pri tem spregleda, da je na pogodbi o finančnem leasingu (priloga A2) podpisana kot porok, saj se po 12. členu zavezuje za zavarovanje terjatve po pogodbi kot porok. V prilogah je tudi poroštvena izjava toženca (A4), iz katere izhaja, da je porok in plačnik toženec, in da se obvezuje plačati upniku neplačene obveznosti po pogodbi (priloga A1). To pomeni, da je tožeča stranka izkazala poroštveno obveznost tožene stranke kot solidarnega poroka. Zapisnik na pogodbi "porok in plačnik" je sodišče prve stopnje pravilno razlagalo kot solidarno poroštvo. Tožena stranka nadalje meni, da ne obstaja obveznost poroka, ker je glavni dolžnik prišel v stečaj in je tožeča stranka v stečajni postopek prijavila le 2.720,73 EUR terjatev. Sodišče prve stopnje je nato pravilno odgovorilo v točki 26 in naslednje. Pojasnilo je, da kljub stečaju porok odgovarja za ves znesek svoje obveznosti (drugi odstavek 1022. člena OZ). V primeru, da toženec kot porok ne bi bil obveščen, lahko uveljavlja škodo, ker ni bil o stečaju obveščen. Vendar sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da toženec škode zaradi neprijave svoje terjatve v stečaj ne uveljavlja. Vsekakor pa je bil kot zakoniti zastopnik kreditojemalca in edini družbenik obveščen o stečaju svoje družbe. V tej pravdi je tožeča stranka obračunala vso odškodnino, katera je nastala zaradi odstopa od pogodbe in kar tožeči stranki ni uspelo pokriti s prodajo vozila. To škodo uveljavlja v pravdi in ni omejena le z višino terjatve, katero je priglasila v stečajnem postopku. V trenutku prijave v stečaju je terjatev stečajnega upnika določena do dolžnika; proti poroku pa lahko uveljavlja vso škodo, katera je nastala lesingodajalcu vse do časa vložitve tožbe oziroma obresti celo do plačila. Zato ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo glede terjatve, katero je tožeča stranka prijavila v stečajnem postopku.

11. Tožena stranka se v zvezi s postopkom imenovanih izvedencev pritožuje, da ji je bila odvzeta pravica do pritožbe, ker na sklep o postavitvi drugega izvedenca ni imela možnosti pritožbe. Vztrajala je namreč, da je bil postavljen izvedenec avtomobilske stroke I. Ž. Po določbi 244. člena ZPP lahko sodišče namesto določenega izvedenca vselej določi drugega izvedenca. Gre za sklep procesnega vodstva, proti kateremu ni pritožbe. V ZPP so primeri, ko je dovoljena pritožba in to v zakonu posebej piše. Pri sklepu po četrtem odstavku 244. člena ZPP ni predvidena pritožba (255. čl. ZPP). Zmotno meni pritožba, da vsaka opustitev pravice do pritožbe pomeni kršitev Ustave oziroma 25. člena. ZPP določa pravico do pritožbe; kadar pa le te ni, je mogoče v zvezi s procesom uveljavljati relativno bistveno kršitev določb ZPP, če je opustitev ali kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. V pritožbi toženec meni, da izvedenec ni upošteval cene vozila na dan 5. 5. 2008, ampak je ugotavljal tržno vrednost konkretnega vozila na dan prodaje. Vendar je sodišče prve stopnje sledilo logični in strokovni obrazložitvi izvedenca Z. glede ugotavljanja vrednosti vozila ob prodaji. Dejstvo, da je bil postavljen drugi izvedenec, pa je sodišče pojasnilo tako, da od izvedenca I. Ž. ni dobilo vseh pravnorelevantnih odgovorov glede cene vozila in zato je sledilo določbi 244. člena ZPP.

12. Obe pravdni stranki trdita, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo vrednost vozila ob prodaji: tožena stranka trdi, da je prenizko ocenjena, tožeča stranka pa, da je previsoko ocenjena. Zato velja odgovor glede ugotavljanja vrednosti vozila ob prodaji obema pravdnima strankama.

O pritožbi tožeče stranke:

13. Tožeča stranka uveljavlja odškodnino zaradi kršitve pogodbe zaradi neizpolnitve pogodbe leasingojemalca in za njegovo ravnanje je bil porok toženec. Tožeča stranka je odstopila od pogodbe in šele v stečajnem postopku leasingojemalca je bilo vrnjeno vozilo (29. 4. 2013). Zato je sodišče prve stopnje pri presoji višine s pogodbo dogovorjene škode v primeru odstopa od pogodbe, pravilno oprlo svojo odločitev na 239. člen OZ, 249. člen, četrti odstavek in na splošne pogoje poslovanja. Nobena izmed pravdnih strank ne graja ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da po 13. členu Pogojev v primeru obračuna po odstopu se od vseh ugotovljenih terjatev tožeče stranke odšteje vrednost predmeta leasinga ob njegovi izročitvi leasingodajalcu. To vrednost določita stranki sporazumno. Vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženec o cenitvi in prodaji vozila ni bil obveščen. Tožeča stranka niti ne trdi, da bi se z leasingojemalcem ali s porokom sporazumno določila vrednost vozila. Tožena stranka je v postopku ugovarjala, da je bila ocenjena vrednost vozila prenizka, cenilno poročilo mu ni bilo vročeno. Tako je oceni nasprotoval v celoti in zato je predlagal izvedenca (list. št. 43 in prvi narok na list. št. 44). Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožena stranka ni bila obveščena o cenitvi in prodaji in ima ugovore, da tožeča stranka ni ravnala dovolj skrbno pri ugotavljanju vrednosti vozila in prodaji. Zmotno sicer meni sodišče prve stopnje, da je pogodba o finančnem leasingu med dvema gospodarskima družbama, v kateri je toženec nastopal kot porok, pogodba potrošniškega prava po Zakonu o varstvu potrošnikov. Tožena stranka je nastopala kot fizična oseba, vendar ni sklepala te pogodbe za potrebe svojega gospodinjstva, ampak je bil direktor v družbi, ki je bila leasingojemalec. Po 1. členu zakona je potrošnik fizična oseba, ki pridobiva ali uporablja blago in storitve za namen izven njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti. Vendar je tudi ob uporabi citiranih določb OZ in splošnih pogojev rezultat za toženo stranko v tej pravdi enak. Gre za ugotavljanje pravnorelevantnega dejstva, kolikšna je bila vrednost vozila v času prodaje. Tožeča stranka mora torej dokazati, da je vozilo prodala po tržnih cenah. Pri tem ni pomembno, kot meni tožeča stranka v pritožbi, da je sodišče sicer zmotno štelo, da je prodaja vozil njena dejavnost. Vendar mora storiti vse razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je kršitev pogodbe povzročila, sicer druga stranka zahteva zmanjšanje odškodnine (243. člen OZ). Tako sodišče prve stopnje ni preseglo trditvene podlage tožene stranke.

14. Za tožečo stranko je v pritožbi pomembno, da si je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju, ali je bilo cenilno poročilo V. K. (priloga A21) merodajno, oprlo na izjavo izvedenca I. Ž. o tem, da naj izvedenec V. K. ne bi bil cenilec, ampak je zgolj izvedenec avtomobilske stroke. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožbo, da ko je nekdo izvedenec avtomobilske stroke, pogoji pa določajo, da mora oceniti vozilo izvedenec, stroka izvedenca K. zadostna. Vendar to še ne pomeni, da tožena stranka ne bi imela pravice dokazovati drugačne vrednosti vozila, saj o cenitvi in prodaji vozila ni bila obveščena; v pogodbi je bilo dogovorjeno, da se najprej stranki skušata dogovoriti o vrednosti vozila sporazumno. V primeru, ko ni bila obveščena, ima torej tožena stranka vse ugovore o vrednosti vozila. Med strankama je prišlo tudi do različnih mnenj o tem, ali je bilo izvedeniško mnenje izvedenca I. Ž. ustrezno. Sodišče prve stopnje je glede vrednosti vozila spraševalo izvedenca nekaj relevantnih podatkov (ali gre za prodajno ali odkupno tržno vrednost vozil, kaj upoštevajo tabele EUROTAX, ali je upoštevan DDV). Ker ni dobilo vseh odgovorov, se je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da postavi drugega izvedenca, saj tako narekuje 244. člen ZPP. Izvedenec J. V. pa je nato pojasnil vsa pravno relevantna dejstva in izračunal vrednost novega vozila, 40 % amortizacijo, korekcijo za manj prevožene kilometre, vrednost hladilne komore ter odštel vrednost majhnih poškodb na vozilu. Pojasnil je tudi, kako poteka vrednotenje po sistemu EUROTAX in da vse cene vsebujejo DDV. Le pri tovornih vozilih se pri cenitvah DDV ne upošteva, ker taka vozila pretežno uporabljajo podjetniki, ki so zavezanci za DDV in si ta davek odračuna. To pomeni, da ob nakupu sicer plačajo nakupno vrednost z DDV, vendar ga nato odračunajo. Zato je tudi sodišče prve stopnje v točki 26 obrazložitve pravilno upoštevalo dejansko neto vrednost vozila 14.159,84 EUR in odštelo prejeto neto kupnino 11.434,43 EUR. Pri tem je upoštevalo tudi ostale zahtevke tožeče stranke in obrazložilo dolg tožene stranke.

15. Tožeči stranki je treba še odgovoriti na pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje zmotno upoštevalo posebno skrbnost pri prodaji. Tožeča stranka bi morala obvestiti leasingojemalca in poroka o tem, da je treba ugotoviti vrednost vozila in ga prodati. Če tega ni storila, ima tožena stranka ugovore po 243. členu OZ oziroma da tožeča stranka ni storila vsega, da bi bila škoda čim manjša (compensatio lucri cum damno). Res sta pogodbeni stranki določili način ugotavljanja škode. Vendar mora imeti druga pogodbena stranka možnost sodelovanja pri tem oziroma mora biti obveščena, sicer ima ugovore, da tožeča stranka ni najbolje prodala vozila. Res je, kar pravi pritožnica, da tožena stranka oziroma leasingojemalec ni prostovoljno izročil vozila in da je bilo vozilo vrnjeno šele v postopku stečaja. Vendar to še ne pomeni, da ko je bilo vozilo vrnjeno, tožeča stranka nima določenih obveznosti obveščanja, kot to določa pogodba.

16. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo določbe OZ in pogodbe o leasingu, zato je bilo treba obe pritožbi zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).