Jedro

Ko gre za pogodbeno solidarno obveznost ne pridejo v poštev pri vračunanju plačanega določbe 191. člena OZ. V konkretnem primeru pridejo v poštev določbe 404. člena OZ glede pravice izpolnitelja do povračila, ki določajo, da ima dolžnik, ki je izpolnil obveznost, pravico zahtevati od vsakega sodolžnika, da mu povrne del obveznosti, ki pade nanj.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od toženca zahtevala plačilo 2.554,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2015 dalje.

2. Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi njenemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi tožnica navaja, da je bila 3. 11. 2009 sklenjena kreditna pogodba med banko, pravdnima strankama in očetom tožnice P. E., po kateri so navedeni solidarni dolžniki. Poleg pogodbe pa je bila sklenjena še sodna poravnava. Tožnica se ne sklicuje le na sodno poravnavo, temveč tudi na kreditno pogodbo. Nesporno je toženec enostavno prenehal s plačevanjem kredita, kot bi bil dolžan po pogodbi in sodni poravnavi. Tožnica ni nič pavšalnega navajala, temveč je jasno povedala, kaj bi se zgodilo, če ne bi poplačala dolga toženca. Tožnica meni, da ne pride v poštev člen 191 OZ. Po kreditni pogodbi je bila tožnica solidarni dolžnik in če je plačala obroke toženca, je to storila v skladu s pogodbo in tako sodišče nima prav, ko očita tožnici, da je plačala nekaj kar ni bila dolžna plačati. Pa tudi, če se upošteva člen 191 OZ, je tožnici grozila izvršba, če ne bi plačala. Tožnica je presenečena, da ji sodišče ne verjame, da bi banka zoper njo sprožila izvršbo. Tožnica je še tako bolj začudena, da ji sodišče ne verjame, da ji je oče odstopil terjatev do toženca, da je bil toženec o tem obveščen. Ker toženec ni prišel na glavno obravnavo, bi moralo sodišče upoštevati njeno izjavo, saj ni imelo nobenega razloga, da tožnici ne bi verjelo. V primeru razveljavitve tožnica predlaga dodelitev zadeve drugemu sodniku.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Tožnica terja od toženca plačilo zapadlih obrokov po kreditni pogodbi z dne 3. 11. 2009 in sklenjeni sodni poravnavi, ki določa solidarno odgovornost obeh pravdnih strank in tožničinega očeta, ki jih je poravnala namesto toženca. Ker je tožnica poravnala obveznosti, je ravnala v skladu s pogodbo, saj odgovarja za obveznosti solidarno. Zmotno je zaradi tega stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica plačala nekaj kar ni bila dolžna in bi lahko zahtevala plačilo, če si je to pridržala (člen 191 OZ), saj v konkretni situaciji, ko gre za pogodbeno solidarno obveznost ne pridejo v poštev pri vračunanju plačanega te določbe, na katere je oprlo svojo odločitev sodišče prve stopnje. V konkretnem primeru pridejo v poštev določbe izpolnitelja do povračila (člen 404 OZ), ki določajo, da ima dolžnik, ki je izpolnil obveznost pravico zahtevati od vsakega sodolžnika, da mu povrne del obveznosti, ki pride nanj. Pravilno je stališče tožnice v pritožbi, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica plačala nekaj, kar ni bila dolžna plačati, saj je tožnica solidarni dolžnik in je plačala dolg toženca, ker je bila to dolžna. Nobenega tehtnega razloga tudi ni, da sodišče ni verjelo tožnici, da je bil toženec obveščen o odstopu terjatve tožničinega očeta zlasti glede na pasivnost toženca, ki se ni udeležil glavne obravnave niti ni oporekal izpovedbi in trditvam tožnice.

5. Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno napačna, je bilo pritožbi tožnice ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje (člen 355 ZPP). V novem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje odločiti o višini vtoževanega zneska v zvezi z ugovori toženca o preračunavanju najemnine za stanovanje z obroki, ki jih je plačala tožnica.

6. Izrek o stroških temelji na členu 165 ZPP.