Jedro

Tožnica je bila pred nastopom funkcije poslanke v Državnem zboru zaposlena pri toženi stranki na delovnem mestu „podsekretar za občo upravo“. Tožena stranka je tožnici ob prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki izdala sklep, v katerem je odločila, da se po prenehanju opravljanja funkcije poslanke Državnega zbora javna uslužbenka brez javnega natečaja lahko v roku 3 mesecev po prenehanju poslanskega mandata vrne na konkretno delovno mesto „podsekretar za občo upravo“. V konkretnem sporu je tožnica zahtevala izvršitev tega sklepa, ki ji je bil izdan kot javni uslužbenki v delovnem razmerju pri toženi stranki. V trenutku, ko so nastopili pogoji za prenehanje mirovanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, se je vzpostavilo stanje, kot bi bilo, če mirovanja pravic in obveznosti sploh ne bi bilo. Gre torej za reaktivacijo statusa javnega uslužbenca v status, ki ga je imel pred mirovanjem. Zato je tožničin tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja utemeljen.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožeča stranka v delovnem razmerju pri toženi stranki od 29. 12. 2012 dalje (I. točka izreka). V nadaljevanju je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko od 29. 12. 2012 dalje prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije in jo pozvati nazaj na delo ter ji za čas od 29. 12. 2012 dalje do vrnitve nazaj na delo obračunati pripadajoče nadomestilo plače za delovno mesto "podsekretar za občo upravo", od bruto zneskov nadomestila plače odvesti davke in prispevke za socialno varnost in ji nato izplačati ustrezne neto zneske nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati regres za letni dopust za leto 2013, ob bruto zneska odvesti davek, tožeči stranki pa izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2013 do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (III. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka krije svoje stroške postopka in stroške postopka tožene stranke, ki jih ji je dolžna povrniti v znesku 509,35 EUR, v roku 8 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (IV. točka izreka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi, zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožnici pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov. Izpodbijana sodba ni pravilna in zakonita. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je tožba, ki jo je tožnica vložila dne 1. 3. 2013, vložena pravočasno. Sodišče bi moralo uporabiti določilo 2. odstavka 204. člena ZDR in upoštevati, da po preteku 30 dnevnega prekluzivnega roka za vložitev tožbe, tožba ni dopustna. Iz predložene dokumentacije izhaja, da je tožnica dne 2. 1. 2013 pri vložišču tožene stranke vložila vlogo za vrnitev na delovno mesto podsekretarke za občo upravo v občinski upravi Občine A. po prenehanju mandata poslanke državnega zbora RS. Tožena stranka je tožnici odgovorila z dopisom Odgovor na vlogo za vrnitev na delovno mesto št. ... z dne 4. 1. 2013, ki je bil istega dne tožnici tudi vročen, v katerem je navedla, da njeni prošnji za vrnitev na delovno mesto ne more ugoditi. Tožnica je zoper odločitev dne 11. 1. 2013 vložila pritožbo, v kateri je zahtevala odpravo kršitev in takojšno vrnitev na delovno mesto podsekretarja za občo upravo, vključno s pridobitvijo vseh pravic iz tega delovnega mesta. Na pritožbo je župan tožene stranke v zakonskem 8-dnevnem roku z dopisom z dne 18. 1. 2013, ki je bil vročen toženi stranki, odgovoril. Najkasneje dne 17. 2. 2013 bi torej morala tožnica vložiti tožbo zaradi odprave kršitve delodajalca, upoštevaje 2. odstavek 204. člena ZDR. Sodišče je tožbo prejelo 1. 3. 2013, torej je njena tožba prepozna, zaradi česar bi jo moralo sodišče zavreči. Sodišče je ob tem navedlo, da je tožnica ravnala v skladu s 24. členom ZJU, ki določa postopek pravnega sredstva. Tožnica v času uveljavljanja pravnega sredstva ni bila javna uslužbenka, komisija ni bila pristojna odločati o njeni pravici do vrnitve na delovno mesto iz naslova sklepa z dne 19. 12. 2011, niti na podlagi 37. člena Zakona o poslancih. Zaradi navedenega je odločitev sodišča materialnopravno zmotna. V kolikor bi sodišče kljub vsemu ugotovilo nasprotno, pa tožena stranka izpostavlja še materialnopravno napačno odločitev sodišča v III. točki izreka, iz katerega izhaja, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati regres za leto 2013, od bruto zneska odvesti davek in izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2013 do plačila. Sodišče bi moralo upoštevati določila 176. člena ZUJF in razvrstitve tožnice v 42. plačni razred. V kolikor bi sodišče materialno pravo pravilno uporabilo, bi ugotovilo, da tudi sklep št. ... z dne 19. 12. 2012, ki ga je podpisal župan, daje tožnici več pravic, kot ji gredo po zakonu. Župan ji je torej v nasprotju s 16. členom ZJU priznal več pravic, kot jih daje zakon, to je ugotovila tudi Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja s sklepom št. ... z dne 24. 7. 2013. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožnica podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Tožena stranka šele v pritožbi prilaga sklep za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS, št. ... z dne 24. 7. 2013, torej gre za pritožbene novote. Tožnica je bila pred opravljanjem funkcije poslanke Državnega zbora RS zaposlena pri toženi stranki na delovnem mestu podsekretar za občo upravo. Tožnica navaja, da je tožena stranka s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS št. ... z dne 24. 7. 2013 vložila šele v fazi pritožbe, torej gre za nedopustno pritožbeno novoto v smislu določbe 337. člena ZPP. Javna uslužbenka in župan Občine A. sta se dogovorila o pravicah v skladu s 152.b. členom ZJU o mirovanju vseh pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, na podlagi navedenega pa je predstojnik nato izdal razveljavljeni sklep. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče v odločitvi glede plačila regresa za letni dopust zmotno uporabilo materialno pravo ter posledično nepopolno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in razlogi v sodbi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Ugotoviti je tudi, da ni podana smiselno bistvena kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so po oceni pritožbenega sodišča jasni. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je potrebno tudi pojasniti, da je omenjena kršitev - protispisnost podana zgolj takrat, ko obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisniku o izpovedbah v postopku ter samimi listinami oziroma zapisniki, ne pa, če sodišče vsebino listin oziroma zapisnikov tolmači drugače kot stranka oziroma jim pripiše drugačen dokazni pomen. V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. ZPP v 8. členu določa, katera dejstva se štejejo za dokazana, o tem odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh skupaj pravilno odločilo glede obstoja delovnega razmerja in posledično iz tega izhajajočih pravic iz delovnega razmerja, je pa kot že navedeno, zmotno uporabilo materialno pravo glede odločitve o plačilu regresa za letni dopust za leto 2013. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnica in tožena stranka, ter po zaslišanju prič B.B. in zakonitega zastopnika - župana občine C.C. ter tožnice razsodilo, da je tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki od 29. 12. 2000 dalje, in odločilo, da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter ji od tega dne obračunati pripadajoče nadomestilo plač za delovno mesto "podsekretar za občo upravo", od bruto nadomestil plače odvesti davke in prispevke ter izplačati neto zneske do vrnitve nazaj na delo.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da bi moralo sodišče tožbo zavreči iz razloga, ker je tožnica prepozno vložila tožbo in to iz razloga, ker bi moralo sodišče upoštevati določila 204. člena ZDR. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče navaja, da iz izvedenih dokazov izhaja, da je bila tožnica pred nastopom funkcije poslanke v Državnem zboru zaposlena pri toženi stranki na delovnem mestu "podsekretar za občo upravo" do 20. 12. 2011, pri čemer je z dnem začetka opravljanja funkcije poslanke prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Tožena stranka je tožnici ob prenehanju delovnega razmerja izdala sklep št. ... z dne 19. 12. 2011, s katerim je izrecno odločila, da tožnici, zaposleni na delovnem mestu „podsekretar za občo upravo“, z dnem opravljanja funkcije poslanke Državnega zbora preneha delovno razmerje pri toženi stranki, ter da tožnici v času opravljanja funkcije mirujejo vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja med časom opravljanja funkcije poslanke, pri čemer ji v času mirovanja miruje tudi naziv. V 3. točki citiranega sklepa pa je tožena stranka tudi izrecno odločila, da se po prenehanju opravljanja funkcije poslanke Državnega zbora javna uslužbenka brez javnega natečaja lahko v roku 3 mesecev po prenehanju poslanskega mandata vrne na konkretno delovno delovno mesto „podsekretar za občo upravo“. Po prenehanju mandata poslanke je tožnica podala dne 2. 1. 2013 vlogo za vrnitev na delovno mesto in tožena stranka je zavrnila vlogo za vrnitev na delovno mesto, pri čemer je tožnica podala pritožbo na odgovor na vlogo za vrnitev na delovno mesto in zahtevo za izpolnitev obveznosti, v nadaljevanju pa je sprožila postopek pred Komisijo za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS. Pojasniti je, da je tožnica morala ravnati upoštevaje določila Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 s sprem. - ZJU) in ne po določilih Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - 103/2007 - ZDR), saj je tožnica bila javna uslužbenka in so ji le mirovale pravice in obveznosti iz delovnega razmerja javne uslužbenke po določilih 152.b člena ZJU.

ZJU v 24. členu določa postopek pravnega varstva in arbitražnega reševanja sporov v primeru, če delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od pravic iz delovnega razmerja. ZJU pa v 25. členu ureja uveljavljenje pravnega varstva in določa, da javni uslužbenec lahko vloži pritožbo v 8 dneh od vročitve pisnega sklepa o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja oziroma v 8 dneh po preteku roka iz 2. odstavka 24. člena tega zakona. ZJU v 2. odstavku 25. člena ZJU določa, da sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem lahko javni uslužbenec zahteva v 30 dneh od dneva vročitve sklepa komisije za pritožbe oziroma od dneva, ko poteče rok za izdajo sklepa komisije za pritožbe. Tožnica je tako utemeljeno sprožila postopek v skladu s 24. členom ZJU in v nadaljevanju uveljavljala sodno varstvo v roku 30 dni od prejema sklepa Komisije za pritožbe RS, ki je sicer izdala sklep o zavrženju pritožbe 30. 1. 2013 in ga tožnici osebno tudi vročila. Tožnica pa je s priporočeno pošiljko 28. 2. 2013 vložila tožbo, torej jo je uveljavljala pravočasno. Tožnica je bila javna uslužbenka do prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki in je uveljavljala svoje pravice glede na določila iz 152.b. člena ZJU, ki ureja mirovanje pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer navedeni člen izrecno določa, da se javni uslužbenec po prenehanju delovnega razmerja pri drugem delodajalcu brez javnega natečaja lahko takoj vrne na delovno mesto, ki ga opravlja v nazivu, ki ga je dosegel pred pričetkom mirovanja pravic. V konkretnem sporu pa je tožnica zahtevala izvršitev tega sklepa, ki ji je bil izdan kot javni uslužbenki v delovnem razmerju pri toženi stranki. V trenutku, ko so nastopili pogoji za prenehanje mirovanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, se je vzpostavilo stanje, kot bi bilo, če mirovanja pravic in obveznosti sploh ne bi bilo. Gre torej za reaktivacijo statusa javnega uslužbenca v status, ki ga je imel pred mirovanjem. Delodajalec javnemu uslužbencu res ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva, vendar gre v konkretnem primeru le za enake in ne večje pravice.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da se tožnica ne more vrniti na delovno mesto "podsekretar za občo upravo". Sklep tožene stranke št. ... z dne 19. 12. 2011 v 1. točki izrecno navaja vrnitev tožnice v roku treh mesecev po prenehanju poslanskega mandata na konkretno delovno mesto. Tako ni mogoče upoštevati tudi v pritožbi priloženega sklepa za pritožbe Komisije pri vladi RS št. ... z dne 24. 7. 2013, ker navedeni sklep predstavlja pritožbeno novoto, pri čemer je tudi sklep komisije za pritožbe bil izdan po zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje in je torej za rešitev v predmetni zadevi neupošteven. Pritožbeno sodišče namreč mora reševati zadevo glede na stanje do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje in do konca glavne obravnave do dne 5. 7. 2013 komisija za pritožbe še ni izdala predmetnega sklepa. Hkrati pa pritožbeno sodišče navaja, da sodišče ni odločilo o višji pravici, ki bi tožnici šla, kot to uveljavlja pritožba, pač pa je odločilo le na podlagi veljavnega sklepa tožene stranke z dne 19. 12. 2011, ki sicer tožnici zagotavlja vrnitev na prejšnje delovno mesto. Sklep je tudi skladen z določili 37. člena Zakona o poslancih (Ur. l. RS št. 48/1992 s sprem. - ZPos), ki določa, da se poslanec, ki je bil v do izvolitve v delovnem razmerju, ima pravico, da se v treh mesecih po prenehanju poslanskega mandata vrne na delo, ki ga je opravljal, ali na drugo delo, ki ustreza vrsti in stopnji njegove izobrazbe. Tako ni sprejemljiva navedba tožene stranke, da sklep predstavlja le opcijo in da pravica tožnici ni bila zagotovljena. V kolikor pa tožena stranka tožnico ne potrebuje na konkretnem delovnem mestu podsekretarke za občo upravo, ji bo v skladu z veljavno delovnopravno zakonodajo lahko ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za drugo ustrezno delovno mesto, ali ji lahko celo odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov v primeru, da je ne bo potrebovala.

Glede pravnomočne obsodbe za kaznivo dejanje tožnice pa pritožbeno sodišče navaja, da je navedeno v predmetni zadevi brezpredmetno. Tožnica je sama odstopila s funkcije poslanca. To niti ni bila njena dolžnost, pri čemer ji mandat ni prenehal po 9. členu ZPos, saj v skladu s 3. alineo 1. odstavka 9. člena ZPos določa kot razlog za prenehanje mandata poslanca pravnomočno obsodbo na nepogojno kazen zapora daljšo od 6 mesecev, kar pa za tožnico ne velja, saj je sama odstopila s funkcije poslanke po 6. alinei 1. odstavka 9. člena ZPos. Tako je tožena stranka tožnico dolžna pozvati nazaj na delo na delovno mesto podsekretarja za občo upravo in jo prijaviti v zavarovanje ter ji priznati nadomestilo plače za delovno mesto podsekretar za občo upravo, od bruto zneskov nadomestila plače odvesti davke in prispevke ter ji izplačati ustrezne neto zneske nadomestila za čas od 29. 12. 2012 dalje do vrnitve nazaj na delo.

Utemeljen je pritožbeni ugovor tožene stranke, da je sodišče neutemeljeno tožnici priznalo regres za letni dopust za leto 2013. Zakon o uravnoteženju javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/2012 s sprem. - ZUJF) v 176. členu ureja izplačilo regresa za letni dopust za leti 2012 in 2013, pri čemer določa, da zaposlenim, ki so v letu 2013 v mesecu pred izplačilom regresa za letni dopust uvrščeni v 41. ali višji plačni razred, se ne glede na določbe tega zakona, ki ureja delovna razmerja, Kolektivne pogodbe za javni sektor in Kolektivnih pogodb dejavnosti in poklicev, za leto 2013 ne izplača regres za letni dopust. Sodišče navedene pravne podlage ni upoštevalo, pač pa je svojo odločitev o izplačilu regresa utemeljilo na podlagi določil ZDR. Ker sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo relevantnih dejstev za odločitev, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in odločitev razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče najprej ugotoviti, kateri plačni razred bi tožnici pripadal in v kolikor je njen plačni razred višji od 41. plačnega razreda, tožnica do regresa ni upravičena. Sicer pa bo moralo sodišče upoštevati določilo zakona, ki konkretno določajo, kakšna višina regresa za letni dopust zaposlenim v javnem sektorju v letu 2013 pripada glede na plačne razrede.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.