Jedro

Prenos obveznosti na drugega - sprememba dolžnika ni dopusten, če ni privolitve upnika oz. domneve, da je upnik dal svojo privolitev.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 3.709,30 din in zneska glavnice 119.284,00 din z zamudnimi obrestmi. Zaradi skrčitve tožbenega zahtevka je sklenilo, da se v preostalem delu pravdni postopek konča in sklep o izvršbi v točki 1. in 3. razveljavi ter tožeči stranki naložilo, da povrne toženi pravdne stroške. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje obrazložilo s pomanjkanjem pasivne legitimacije.

Tožeča stranka je zoper zavrnilni del sodbe vložila pritožbo, v kateri uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki 2. odst. 354. člena ZPP ter pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi med drugim trdi, da sodišče ni pooblaščencu tožnika vročilo izvršilnega sklepa in ugovora tožene stranke. Zmotno je tudi ugotovilo, da na strani tožene stranke ne obstoji pasivna legitimacija. Pravno razmerje med pravdnima strankama je nastalo pred 8.5.1991, ko je bilo vpisano v register podjetje A iz Beograda. Tožena stranka je bila dolžna obvestiti tožnika, da je svojo obveznost nasproti tožniku odstopila tretji osebi, kar nikoli ni storila in niso podani pogoji po 446. členu ZOR. Tožena stranka tudi ni prenehala obstajati kot pravna oseba. Podjetje A ni pravni naslednik tožene stranke, kar izhaja tudi iz dokumentacije o ustanovitvi tega podjetja. Ob času vložitve tožbe je bila tožena stranka pasivno legitimirana.

Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 7. točki 2. odst. 354. člena ZPP sicer ni podan, prav tako pa tudi ne ostali, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je tožeča stranka prejela tako sklep o izvršbi, kakor tudi ugovor tožene stranke. Šele na naroku dne 3.4.1992 je pooblaščenec tožeče stranke vložil pooblastilo, zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je navedene odločbe poslalo direktno tožeči stranki, ki je prejem tudi potrdila.

Prav pa ima pritožba, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da tožena stranka ni pasivno legitimirana.

Iz podatkov spisa kakor tudi iz vpisa v sodni register izhaja, da je v tožbi označena tožena stranka kot podjetje B, ki je bilo v sodnem registru vpisano kot podjetje s polno odgovornostjo, kasneje pa je nastala družba z omejeno odgovornostjo in se je tožena stranka tudi sama tako označila. Ta je skupaj še z drugimi ustanovila podjetje A v Beogradu. Ni mogoče govoriti, da je šlo za statusno spremembo tako, kot to navaja v obrazložitvi sodišče prve stopnje. Tožena stranka ni prenehala. Pogodba, ki sta jo sklenili tožena stranka in novo podjetje A d.o.o., (priloga B 3) predvideva, da podjetje A prevzame vse pravice in obveznosti v pravnem porometu, ki se nanašajo na delovno enoto Beograd. Novo nastalo podjetje A torej prevzelo obveznost izpolnitve. V tem primeru gre za prenos obveznosti na drugega, torej za spremembo dolžnika. Po določilih 1., 2. in 3. odst. 446. člena ZOR pa to ni dopustno, če ni privolitve upnika oziroma domneve, da je upnik dal svojo privolitev. Ker v to smer ni trditev pravdnih strank niti predloženi listinski dokazi tega ne izkazujejo, je potrebno spor rešiti med pravdnima strankama.

Ker o utemeljenosti tožbenega zahtevka še ni razlogov v sodbi, je bilo potrebno pritožbi ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti ter vrniti v nov postopek po 3. točki 370. člena ZPP. V ponovnem postopku bo potrebno izvesti tudi dokaze glede temelja in višine tožbenega zahtevka in zahtevati še popravo zahtevka oziroma urediti zadevo tako, da v glavi sodbe ne bodo navedeni SIT-i, zahtevek pa zavrnjen v dinarjih. V ta namen bo potrebno pozvati tožečo stranko, da navede obstoječo valuto.