Jedro

Nedobroverni graditelj je z iztekom roka iz petega odstavka 25. člena ZTLR originarno pridobil lastninsko pravico na zazidanem zemljišču in gradbenem objektu. Revidentka ima zato prav, ko graja pravno stališče nižjih sodišč, po katerem graditeljičina nedobrovernost izključuje pridobitev lastnine z gradnjo na tujem zemljišču.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

_Oris zadeve in dosedanji potek postopka:_

1. Tožnica je zahtevala ugotovitev, da je lastnica parc. št. 958/1, 958/2,1 960 in 961 k. o. ... V tožbi je navedla, da sta pravdni stranki sicer solastnici teh nepremičnin, a je toženka le formalna solastnica, resnična (izvenknjižna) lastnica in posestnica teh nepremičnin pa je v celoti tožnica. Ta je podedovala ½ omenjenih nepremičnin po svoji materi A. A., ki jih je pridobila s prodajno pogodbo, sklenjeno dne 11. 6. 1988 s prodajalko B. B. Tožnica in njena pravna prednica sta ves čas mislili, da je A. A. izključna lastnica nepremičnin, zato je ta leta 1990 na parceli št. 958/2 tudi zgradila zidanico. Tožnica zatrjuje, da je izključna lastnica nepremičnin, ker je le-te priposestvovala oziroma lastninsko pravico pridobila na podlagi pravil o gradnji na tujem svetu.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločitev je oprlo na tedaj veljavne določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) in določbe Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), saj se je zatrjevana priposestvovalna doba iztekla v času njune veljavnosti. Med pravdnima strankama je bila sporna predvsem dobroverna lastniška posest tožničine pravne prednice A. A., kar je predpostavka za pridobitev lastninske pravice tako na podlagi priposestvovanja (28. člen ZTLR, 43. člen SPZ) kot tudi na podlagi pravil o gradnji na tujem svetu (24. člen ZTLR). Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da je dobra vera tožnice oziroma njene pravne prednice izpodbita. Zato je sklenilo, da tudi niso podani pogoji za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravil o gradnji na tujem svetu.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožnici je naložilo, da toženki povrne stroške pritožbenega postopka. Sledilo je prvostopenjskemu sodišču, pri tem pa kot obrobno dodalo, da potrdilo 466-8/89 z dne 22. 2. 1989 nakazuje, da so bile sporne nepremičnine kmetijsko zemljišče ter da na takem zemljišču ni mogoče pridobiti lastninske pravice na originaren način.

_**Dopuščeno revizijsko vprašanje:**_

4. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 390/2022 z dne 07.12.2022 predlogu za dopustitev revizije ugodilo in dopustilo revizijo glede vprašanja: Ali je materialno pravno pravilen zaključek sodišča, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravil o gradnji na tujem svetu (24. – 26. člen ZTLR)? _**Povzetek navedb strank v revizijskem postopku:**_

5. Tožnica je vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo Višjega sodišča v Ljubljani spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, s stroškovno posledico, podrejeno pa, naj jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje. Navaja, da sta nižji sodišči prezrli, da se lahko z gradnjo na tujem svetu pridobi lastninska pravica tudi, če je graditelj nedobroveren (25. člen ZTLR). Ker izpodbijani sodbi o tem nimata razlogov, ju ni mogoče preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Glede tega je tožnica zatrjevala, da se domnevna lastnica C. C. gradnji zidanice na parceli 958/2 ni uprla, sodišče druge stopnje pa se je o tem, kdo je dedič po pok. D. D., zmotno oprlo na sklep o dedovanju, saj je treba lastništvo presojati v času njegove smrti in ne trideset let kasneje. Tožničina pravna prednica je objekt zgradila leta 1990, kar pomeni, da bi moral v skladu s petim odstavkom 25. člena ZTLR lastnik najkasneje leta 1993 uveljavljati enega od predvidenih (treh) zahtevkov iz prvega odstavka tega člena. Ker do tega ni prišlo, je tožničina mati, čeprav nedobroverna, najkasneje takrat pridobila lastninsko pravico na zemljišču. Revidentka se s tem v zvezi sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevah II Ips 7/1993, II Ips 477/2012, II Ips 436/95, II Ips 120/99 in II Ips 38/2017. V reviziji se opredeljuje tudi do dokazne ocene glede (ne)dobrovernosti pravne prednice tožnice. Tukaj očita, da sodišče ni popolno in pravilno ocenilo vseh dokazov, zlasti predloženih kupoprodajnih pogodb.

6. Toženka je na revizijo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. V odgovoru na revizijo je najprej odgovorila na navedbe v zvezi s presojo dobre vere tožničine pravne prednice, nato pa se je opredelila do navedb v zvezi s pridobitvijo lastninske pravice tožnice oziroma njene prednice na podlagi 25. člena ZTLR. Trdi, da je toženka dokazala, da gre za nelegalno postavljen objekt ter da je bila zato tožničina pravna prednica kot graditeljica objekta nedobroverna. V nadaljevanju povzema ugotovitve pritožbenega sodišča, da gre v obravnavanem primeru za kmetijsko zemljišče, na katerem lastninske pravice na izviren način ni mogoče pridobiti. Navaja tudi, da si tožnica z zahtevkom lasti več pravic, kot ji pripada. Na podlagi določil 25. člena ZTLR lahko nedobroverni graditelj pridobi lastninsko pravico na zemljišču, na katerem je zgradil objekt ter na zemljišču, ki je potreben za redno rabo tega gradbenega objekta. Na podlagi zahtevka bi lahko tožnici bila priznana lastninska pravica le na parc. št. 958/2 in delu parc. št. 958/1 k.o. ..., ki je nujno potrebna za dostop in redno rabo objekta, ne pa tudi na preostalem delu parc. št. 958/1 ter na parc. št. 960 in 961, saj se z gradbenimi posegi nanju ni posegalo, prav tako pa nista potrebni za redno rabo gradbenega objekta.

_**Ugotovljeno dejansko stanje:**_

7. Za odločitev o reviziji so pomembna naslednja, v dosedanjem postopku ugotovljena dejstva: – Pravdni stranki sta zemljiškoknjižni solastnici, vsaka do ene polovice, parcel št. 958/1, 958/2, 960 in 961, vse k. o. ...

– Tožničina pravna prednica A. A. je leta 1990 na parceli št. 958/2, vedoč, da ni izključna lastnica tega zemljišča, zgradila zidanico.

– Pravni prednik toženke D. D. je umrl ... 1987; s sklepom o dedovanju Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu št. D 335/2018 z dne 1. 2. 2021 je bila njegova zapuščina na podlagi 9. člena Zakona o dedovanju izročena toženki kot zapuščina brez dedičev.

– Toženka ni zahtevala odstranitve zgrajenega objekta, ni zahtevala, da ji pripade lastninska pravica na zgrajenem objektu, niti ni zahtevala plačila vrednosti njej pripadajočega deleža na zemljišču. – Tožnica je izključna posestnica spornih nepremičnin.

_**Obseg presoje dopuščene revizije:**_

8. Vrhovno sodišče je dopustilo revizijo samo glede vprašanja o izpolnjenosti pogojev za pridobitev lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu (24. – 26. člen ZTLR). Revizijsko sodišče se je zato omejilo le na presojo tistih revizijskih navedb, s katerimi revidentka izpodbija pravno stališče nižjih sodišč, da graditeljica zidanice ni mogla pridobiti lastninske pravice na parceli št. 958/2 in na zemljišču, ki je potrebno za redno rabo zidanice, ker ni bila v dobri veri. Njena nedobrovernost, ki je podlaga ugotovitve nižjih sodišč, da sporna zemljišča niso bila priposestvovana, in glede česar revizija ni bila dopuščena, ostaja tako nedotakljiv gradnik odločitve revizijskega sodišča. Revizijske navedbe, s katerimi tožnica graja ugotovitve, na katerih temelji zaključek sodišč prve in druge stopnje o nedobrovernosti tožničine pravne prednice, in tiste, s katerimi toženka v odgovoru na revizijo te navedbe in stališča izpodbija, ter končno revizijski očitki o bistveni kršitvi določb postopka so zato neupoštevni (371. člen ZPP).

_**Presoja utemeljenosti revizije:**_ _**Nedobrovernost graditeljice:**_

9. Sodišči prve in druge stopnje sta zavrnili obe pravni podlagi, na katerih je temeljil zahtevek. Ti podlagi sta i) pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem in ii) pridobitev lastnine z gradnjo na tujem (v tem primeru solastnem) zemljišču. Obe zavrnitvi temeljita na nedobrovernosti posestnice oziroma graditeljice. Sodišči sta ugotovili, da graditeljica gradbenega objekta na parceli št. 958/2 ni bila dobroverna. Temu ob rob je sodišče druge stopnje še dodalo, »da potrdilo 466-8/89 z dne 22. 2. 1989, ki ga je izdala občina ..., Komite za urejanje prostora in varstvo okolja (priloga A13), nakazuje, da so bile sporne nepremičnine kmetijsko zemljišče, lastninske pravice na kmetijskem zemljišču pa na originaren način ni mogoče pridobiti«.2 Revizijsko sodišče mora zato najprej presoditi pravilnost pravnega stališča, da je bila po prejšnji ureditvi nedobrovernost graditelja vselej ovira za pridobitev lastninske pravice z gradnjo na tujem zemljišču.3

10. Drugače kot veljavna ureditev, ki gradi institut povečanja vrednosti nepremičnine na temeljnem načelu _superficies solo cedit_ (8. in 48. člen SPZ), po katerem je nepremičnina (zemljišče) vedno glavna stvar, je ZTLR razmerja, nastala z gradnjo na tujem zemljišču, reševal predvsem glede na dobrovernost graditelja in lastnika zemljišča, ostale okoliščine, vključno z vrednostjo objekta oziroma zemljišča so drugotne.4 Tako je prvi odstavek 25. člena določal, da če je graditelj vedel, da gradi na tujem zemljišču, ali če tega ni vedel, pa se je lastnik temu takoj uprl, lahko lastnik zemljišča zahteva, naj mu pripade lastninska pravica na gradbenem objektu, ali naj graditelj poruši gradbeni objekt in mu zemljišče vrne v prvotno stanje, ali pa naj mu graditelj izplača prometno ceno zemljišča. A pravico lastnika zemljišča do izbire je peti odstavek 25. člena časovno omejeval s triletnim objektivnim rokom, ki je začel teči od dneva, ko je bila gradnja končana. Po preteku tega roka je lastnik zemljišča lahko zahteval le še izplačilo prometne cene za zemljišče. 11. To pomeni, da je tudi nedobroverni graditelj z iztekom roka iz petega odstavka 25. člena ZTLR originarno pridobil lastninsko pravico na zazidanem zemljišču in gradbenem objektu. Tako je to določbo ZTLR razlagala sodna praksa, ki jo primeroma potrjujeta sodbi Vrhovnega sodišča št. II Ips 7/935 in II Ips 617/2009,6 in tako je določbe 25. člena ZTLR razlagala tudi takratna doktrina.7 Revidentka ima zato prav, ko graja pravno stališče nižjih sodišč, po katerem graditeljičina nedobrovernost izključuje pridobitev lastnine z gradnjo na tujem zemljišču. A. A. sicer ni gradila na tujem, pač pa na solastnem zemljišču. Ker lahko nelastnik z gradnjo na tujem zemljišču izvirno pridobi lastninsko pravico, po sklepanju iz manjšega na večje (a minore ad maius) to še tem bolj (a fortiori) velja za solastnika. Zato dejstvo, da je bil graditelj solastnik, ne izključuje uporabe pravil o pridobitvi lastninske pravice z gradnjo na tujem zemljišču. Tak življenjski položaj tudi ni nezdružljiv z naravo in notranjim ustrojem instituta solastnine.8 Gradnja enega od solastnikov na solastnem zemljišču pomeni tako enega od načinov delitve solastnine. S pridobitvijo izključne lastnine na zemljišču, na katerem gradbeni objekt stoji in zemljišču, potrebnem za njegovo redno rabo, je v tem delu solastnina prenehala – prenehala s pridobitvijo izključne lastnine enega od solastnikov.

_**Originarna pridobitev lastninske pravice na kmetijskem zemljišču:**_

12. Kot oviro za originarno pridobitev lastnine je sodišče druge stopnje povsem obrobno dodalo, da potrdilo Komiteja za urejanje prostora in varstvo okolja občine ... »nakazuje, da so bile sporne nepremičnine kmetijsko zemljišče, lastninske pravice na kmetijskem zemljišču pa na originaren način ni mogoče pridobiti«. Pritožbeno sodišče se tu sklicuje na sodbo VS RS št. II Ips 201/2001, ki v jedru res sporoča, da »na originaren način lastninske pravice na kmetijskem zemljišču z gradnjo ni mogoče pridobiti«.9 Vendar kaj več od tega sodba o tem vprašanju ne pove. Zato je mogoče samo ugibati, da gre najbrž za nadaljnjo izpeljavo stališča, po katerem »veljajo določbe ZTLR o gradnji na tujem zemljišču le za osebe, ki so lahko imetniki lastninske pravice«.10 Pridobivanje lastninske pravice na kmetijskih zemljiščih je bilo namreč v prejšnji družbeni ureditvi in tudi še v letu 1990, ko je A. A. na parceli št. 958/2 zgradila objekt, omejeno. Lastninska pravica na kmetijskih zemljiščih se je po svojem obsegu in vsebini razlikovala od lastninske pravice na drugih stvareh.11 To je veljalo za t. i. prednostna kmetijska zemljišča, katerih promet je bil, ob upoštevanju določbe 21. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (Ur. l. SR Slovenije št. 1-5/79 in nasl. - ZKZ), omejen med subjekti, ki imajo status kmeta, ter med temi in takratnimi družbenopravnimi osebami.12 Tisti, ki niso imeli statusa kmeta, ter društva in takratne civilnopravne osebe, pa so lahko menjali med seboj le kmetijska zemljišča, ki niso bila prednostna.13 Občani, ki niso bili kmetje, prednostnih kmetijskih zemljišč niso mogli imeti.14

13. Kot ovira za pridobitev lastnine z gradnjo na tujem zemljišču bi zato morala hkrati nastopiti dva pogoja: i) parcela št. 958/2 bi morala biti t.i. prednostno kmetijsko zemljišče in ii) graditeljica ne bi smela imeti statusa kmeta. Pritožbeno sodišče pa ničesar od tega ni ugotovilo.

14. Ne glede na to je bila graditeljica A. A. in nato tožnica kot njena pravna naslednica solastnica spornega zemljišča ter drugih zemljišč, ki so predmet tega spora. In ko gre pri gradnji enega od solastnikov na solastnem zemljišču, kot je pojasnjeno v tč. 11, v svojem bistvu za modaliteto delitve solastnine, je vprašanje sposobnosti pridobitve lastnine, ko je ta že pridobljena, odveč.

**Odgovor na revizijsko vprašanje in odločitev o reviziji:**

15. Sodišči prve in druge stopnje sta glede presoje izpolnjenosti pogojev za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravil o gradnji na tujem svetu (24. – 26. člen ZTLR) zmotno uporabili materialno pravo. Spregledali sta določbo petega odstavka 25. člena ZTLR, po kateri je nedobroverni graditelj z iztekom roka iz petega odstavka 25. člena ZTLR originarno pridobil lastninsko pravico na zazidanem zemljišču in gradbenem objektu ter na zemljišču, ki je potrebno za redno rabo tega gradbenega objekta. Ker bo šele nadaljnji postopek pokazal, katero zemljišče je potrebno za redno rabo zidanice, ki jo je tožničina pravna prednica zgradila na parceli 958/2 (hipotetično lahko gre za zemljišče na katerikoli od parcel, ki so predmet zahtevka), je revizijsko sodišče reviziji v celoti ugodilo, sodbi nižjih sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

_**Vprašanje prostorskega obsega pridobljene lastninske pravice - problem »funkcionalnega zemljišča«:**_

16. Graditeljica A. A. je torej z gradnjo na solastnem zemljišču pridobila lastninsko pravico na zemljišču, na katerem je zgradila gradbeni objekt, in na zemljišču, ki je potrebno za njegovo redno rabo. Medtem ko je bil obseg zemljišča, na katerem je zgrajen objekt nesporen, gre namreč za zemljišče, ki ga pokriva stavba (stavbišče), je ostal obseg zemljišča, ki je potrebno za redno rabo dotičnega gradbenega objekta (funkcionalno zemljišče), odprt. Določitev tega zemljišča je bila tako dogmatsko kot v svoji praktični izvedbi nedoločena in raztegljiva.15 Funkcionalno zemljišče za obstoječe objekte na območjih, kjer ni bil sprejet prostorski izvedbeni načrt, je v skladu s tretjim odstavkom 46. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Ur. L. SRS, št. 18/84 in nasl. - ZUN) na zahtevo lastnika oziroma uporabnika na podlagi prostorskih ureditvenih pogojev sicer lahko določil pristojni občinski organ.16 Ta določba je funkcionalno zemljišče opredeljevala kot stavbno zemljišče, potrebno za njegovo redno rabo, torej z istim odprtim in širokim standardom kot prvi odstavek 24. člena ZTLR. Kasneje je Stanovanjski zakon (Ur. l. RS, št. 18/91-I - SZ/91) funkcionalno zemljišče opredelil kot tisto zemljišče, ki je neposredno namenjeno redni rabi stanovanjske hiše in brez katerega ne more funkcionirati, kot so na primer dostopne poti, dovozi, parkirni prostori, prostori za smetnjake, prostori za igro, počitek itd. 17. Ker je ostal obseg z gradnjo na solastnem zemljišču pridobljene (izključne) lastnine odprt, bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti njegove prostorske meje. Te se bodo lahko pokrivale z mejami parcele št. 958/2 ali parcelami 958/1, 960 in 961, ki so tudi predmet zahtevka, a ne nujno. Vse bo odvisno od odgovora na vprašanje, koliko zemljišča je potrebnega za redno rabo zgrajenega objekta in kje potekajo meje tako opredeljene lastnine na parceli št. 958/2. _**Odločitev o stroških postopka:**_

18. Odločitev o stroških revizijskega postopka se na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

19. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Sodišče prve stopnje je v izreku sicer zahtevek zavrnilo glede parcel 985/1, 985/2, 960 in 960, vse k. o. ..., a gre pri parcelah 985/1 in 985/2 za očitno pomoto. Pravilni parcelni številki sta namreč 958/1 in 958/2, tako izhaja iz obrazložitve nižjih sodišč, navedb strank, kot tudi iz tožbenega zahtevka tožnice. 2 Tč. 21 sodbe pritožbenega sodišča. 3 Ker je tožničina pravna prednica A. A. zidanico na parceli št. 958/2 zgradila leta 1990, je treba nastalo razmerje presojati po takrat veljavnem ZTLR. 4 Gl. N. Gavella, Stjecanje prava vlastništva izgradnjom zgrade na tuđem zemljištu, Privreda i pravo, št. 2. , l. 1981, str. 32. 5 Gl. sodbo z dne 3. 6. 1993, v kateri je med nosilnimi razlogi navedeno: »Določilo 5. odst. 25. čl. ZTLR uvaja 3-letni prekluzivni rok, v katerem ima lastnik zazidanega zemljišča možnost izbirati, ali bo zahteval vzpostavitev v prejšnje stanje, ali naj mu pripade lastninska pravica na gradbenem objektu, ali naj mu graditelj povrne prometno ceno zemljišča. Ta rok začne teči, ko je gradnja končana. Po preteku tega roka pridobi nepošteni graditelj po sili zakona lastninsko pravico na zazidanem zemljišču (in zgrajenem objektu), saj ima bivši lastnik zemljišča odtlej le še pravico do izplačila prometne vrednosti zemljišča (zadnji stavek 5. odst. 25. čl. ZTLR).« 6 Gl. sodbo z dne 10. 1. 2013, v kateri je v tč. 9 navedeno: »V sodni praksi Vrhovnega sodišča je že sprejeto stališče, da je lahko v času gradnje po uveljavitvi ZTLR nedobroverni graditelj z gradnjo na tujem zemljišču originarno pridobil lastninsko pravico le izjemoma pod pogoji iz 25. člena navedenega zakona«. Vrhovno sodišče se tu sklicuje na načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča SRS, ki je bilo sprejeto na zasedanju 21. in 22. 12. 1987 (Poročilo o sodni praksi VS SR Slovenije, št. II/1987, str. 19-20). 7 Gl. A. Finžgar, Temeljna lastninskopravna razmerja, Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1980, str. 37; N. Gavella, v op. 3 nav. delo, str. 46. 8 Stališče, da so pravila o gradnji na tujem svetu uporabna tudi za gradnjo na zemljišču v solastnini, je zastopala tudi doktrina v bivši državi. Gl. M. Žuvela, Zakon o osnovnim vlasničkopravnim odnosima, komentar, sudska praksa i drugi odgovarajući propisi, Narodne novine, Zagreb1990, str. 131; N. Gavella, v op. 3 nav. delo, str. 37, kjer avtor to stališče utemeljuje z namenom in smislom določb o gradnji na tujem zemljišču. Ta je namreč v razrešitvi kolizije interesov različnih oseb. Če gre za gradnjo na lastnem zemljišču, pa take kolizije ni – in zato tudi ni razloga za stvarnopravno regulativo. Gavella se sklicuje še na odločitev Vrhovnega sodišča Jugoslavije št. Rev-2812/63 z dne 19. 3. 1964, kjer se je to sodišče jasno izreklo, da se o lastninski pravici na stavbi, ki je bila zgrajena na zemljišču v solastnini, odloča na podlagi pravih pravil o pridobitvi lastninske pravice z gradnjo na tujem zemljišču. Enako sodba Vrhovnega sodišče Bosne in Hercegovine št. Rev-323/80 z dne 29. 7. 1980. 9 Sodba z dne 13. 12. 2001. 10 Gl. sodbo II Ips 259/92 z dne 14. 10. 1992, povzeto po T. Frantar, Stvarno pravo Gospodarski vestnik, Ljubljana 1993, str. 81; enako M. Žuvela, v op. 7 nav. delo, str. 127. 11 Gl. T. Frantar, prav tam, str. 499. 12 ZKZ je prednostna kmetijska zemljišča opredelil v 1. alineji drugega odstavka 10. člena kot tista, ki so po svojih naravnih lastnostih, primernosti za uporabo sodobne tehnologije in možnosti za oblikovanje kompleksov za družbeno ali družbeno organizirano kmetijsko proizvodnjo temelj proizvodnje hrane v Sloveniji. 13 Prav tam, str. 501. 14 S. Kocjan, Kmetijska zemljišča, ČZ Uradni list, Ljubljana 1979, str. 58. Avtor se tu opira na drugi odstavek 21. člena in na četrti odstavek 58. člena ZKZ. Ta določba občanom, ki se po ZKZ ne štejejo za kmeta, izrecno odreka sposobnost imeti kmetijska zemljišča na območju iz 1. alineje drugega odstavka 10. člena tega zakona. 15 Prim. M. Juhart, Funkcionalno zemljišče skozi čas in predpise; Pravna praksa, l. 2008, št. 3, str. 22. 16 Gl. sodbo II Ips 173/2018 z dne 28. 2. 2018, tč. 20.