Jedro

Pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe se presoja le njena utemeljenost glede na navedene zakonsko določene pogoje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevi tožeče stranke za izdajo začasne odredbe in odločilo, da se do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu zadrži izvršitev sklepa Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, št. 060-6/2014/22 z dne 10. 6. 2014 in akta, št. 4300-159/2014/9 z dne 16. 7. 2014. Z navedenim sklepom je tožena stranka na podlagi 2. točke prvega odstavka 71. člena Zakona o javnih financah (ZJF) v zvezi z 12. in 14. členom Pravilnika o usmeritvah za usklajeno delovanje sistema notranjega nadzora javnih financ, 79. člena Zakona o visokem šolstvu (ZVis) in 53. člena Uredbe o javnem financiranju visokošolskih zavodov in drugih zavodov uvedla nadzor nad poslovanjem tožeče stranke v obliki notranje revizije, opredelila obseg nadzora, z navedenim aktom dne 16. 7. 2014 pa je določila kot zunanjega izvajalca notranjega revidiranja družbo A, d. o. o., Ljubljana.

2. Po presoji sodišča prve stopnje je glede na stališče Vrhovnega sodišča v sklepu I Up 535/2013, tožeča stranka z navedbami v predlogu izkazala verjeten nastanek težko popravljive škode, javna korist in korist nasprotne stranke pa ne bosta prizadeti.

3. Tožena stranka s pritožbo izpodbija navedeni sklep iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da ga Vrhovno sodišče razveljavi, zavrne zahtevo za izdajo začasne odredbe, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. Navaja, da je nadzor nad zakonitostjo dela tožeče stranke obveznost tožene stranke, v konkretnem primeru v obliki notranje revizije z zunanjim izvajalcem. Avtonomija ne pomeni, da univerze oziroma visoke šole niso dolžne spoštovati Ustave in zakonov.

4. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške postopka.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo zahtevi tožeče stranke za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Po tej določbi ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča glede na njegovo stališče v sklepu I Up 535/2013 z dne 30. 6. 2014, ki se nanaša na iste stranke in istovrstno zadevo (revizija poslovanja univerze), na katerega se sodišče prve stopnje sklicuje v izpodbijanem sklepu, po katerem je s sklepom o uvedbi revizije poslovanja tožeče stranke lahko poseženo v njen pravni položaj, npr. v njeno avtonomijo, je tožeča stranka z navedbami v predlogu in s priloženo dokumentacijo izkazala verjeten nastanek težko popravljive škode. Če bi bilo z izvršitvijo izpodbijanega sklepa dejansko poseženo v avtonomijo tožeče stranke (58. člen Ustave), kar zatrjuje v tožbi in v zahtevi za izdajo začasne odredbe, posledic posega z odpravo sklepa, če bi se izkazalo, da je nezakonit, ne bi bilo več mogoče odpraviti. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča pa z izdajo začasne odredbe v tej zadevi ne bosta prizadeti javna korist in korist tožene stranke.

8. Ker gre le za začasno zadržanje izvršitve sklepa tožeče stranke do pravnomočne odločitve o zadevi v upravnem sporu, izdaja začasne odredbe ne pomeni odločitve o glavni stvari. Zato se Vrhovno sodišče do pritožbenih ugovorov, ki se predvsem nanašajo na vsebino spora pri odločanju o glavni stvari, ni opredelilo. S postopkom za izdajo začasne odredbe namreč ni mogoče odločati o zakonitosti odločbe, ki je izpodbijana v upravnem sporu. Pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe se presoja le njena utemeljenost glede na navedene zakonsko določene pogoje. Zato Vrhovno sodišče ni presojalo niti ugovorov, ki se nanašajo na z začasno odredbo zadržani akt o zunanjem izvajalcu notranje revizije v tej zadevi. O tem se bo presojalo pri odločanju o glavni stvari.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča tožeča stranka v svojem odgovoru na pritožbo ni navedla nič takega, kar bi vplivalo na odločitev Vrhovnega sodišča, zato tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).