Jedro

Kot izhaja iz pravilnih prvostopenjskih ugotovitev je obsojeni kaznivo dejanje velike tatvine, v zvezi s katerim je bil v zadevi III Kpd 5581/2023 (kasneje opr. št. III K 5581/2023, v kateri je sodba postala pravnomočna 14. 12. 2023) najprej v priporu, nato v zaporu, izvršil v časovnem obdobju od 23. 1. 2023 do 24. 1. 2023, torej v času, ko bi moral opravljati delo v splošno korist v sedaj obravnavani zadevi. Torej je sam, s storitvijo novega, celo težjega kaznivega dejanja kot v predmetni zadevi, in kljub temu, da mu je bilo omogočeno alternativno izvrševanje kazni zapora ob zaupanju, da dela v splošno korist ne bo zlorabil za ponavljanje kaznivih dejanj, ustvaril okoliščine, v katerih dela v splošno korist v sedanji zadevi ni mogel opravljati. Sam, s svojim ravnanjem je torej onemogočil določen mu alternativni način izvršitve kazni zapora. In po ustavljeni sodni praksi to predstavlja razlog za neizvršitev dela v splošno korist v njegovi krivdni sferi in ne objektivnih okoliščin, ki bi mu brez njegovega doprinosa onemogočile izvršitev dela v splošno korist v postavljenem roku (in bi narekovale podaljšanje roka za izpolnitev obveznosti) kot zmotno navaja pritožnica.

Izrek

I.Pritožba zagovornice obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II.Obsojenega se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Mariboru (prvostopenjsko sodišče) sklenilo, da se obsojenemu A. A. na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Mariboru II K 499/2022 z dne 5. 1. 2022 v obsegu neopravljenega dela v splošno korist izvrši kazen devet mesecev zapora.

2.Takšni odločitvi z vloženo pritožbo nasprotuje odvetniška družba, ki zagovarja obsojenega. Pritožbo vlagajo iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter s pritožbenim predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožnica pritožbeno grajo gradi na očitku, da je prvostopenjsko sodišče zmotno ugotovilo, da je neizvršitev dela v splošno korist izključno posledica obsojenčevega krivdnega ravnanja. To namreč ne drži. Obsojeni v času, ko bi moral izvršiti delo v splošno korist le-tega ni mogel izvršiti saj je bil na prestajanju pripora. Tako je obstajala objektivna ovira in nikakor ni šlo za zavestno opustitev ali izmikanje delu. Odvzema prostosti v drugi zadevi po oceni pritožnice ni mogoče uporabiti kot argument proti obsojencu. Zakon namreč ne postavlja avtomatičnega pravila, da vsaka kasnejša zaporna situacija sama po sebi pomeni izmikanje delu v splošno korist, temveč je treba opraviti konkretno presojo vzročne zveze med ravnanjem obsojenca in neizvršitvijo dela ter predvsem presojo ali je v relevantnem času obstajala realna možnost izvrševanja obveznosti iz naslova dela v splošno korist. Te prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu po njeni oceni ni naredilo, saj sklep ne vsebuje prepričljive časovne analize časovnih obdobij, ko je bil obsojeni na prostosti in v priporu oziroma bi lahko opravljal delo. Ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja, pri čemer ponuja lasten zaključek, da so obstajale objektivne ovire za izvršitev dela v splošno korist, bi tako prvostopenjsko sodišče glede na sodno prakso (ki je ne citira) moralo rok za opravo dela podaljšati. Nima prav.

5.Pri odločanju o izvršitvi kazni po enajstem odstavku 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) je relevantno ali je obsojeni v časovnem obdobju, ki mu ga je določilo sodišče opravil naloženo delo v splošno korist ali ne, ter če ga ni, kaj je razlog neizpolnitve. V konkretni zadevi, glede na poročila Uprave za probacijo in podatke v spisu, ki jih je prvostopenjsko sodišče korektno povzelo v izpodbijanem sklepu, obsojeni dela v splošno korist v času dveh let od pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe (pravnomočna in izvršljiva 8. 3. 2022), torej do 8. 3. 2024 ni opravil. Prvostopenjsko sodišče je zato ugotavljalo razloge neizvršitve dela v splošno korist. Svoje ugotovitve v tej zvezi je jasno in argumentirano povzelo v izpodbijani odločbi, na podlagi teh, pravno relevantnih, pravilnih ugotovitev pa je naredilo tudi pravilen materialnopravni zaključek, da so podani pogoji za izvršitev kazni zapora v obsegu neopravljenega dela.

6.Iz pravilnih prvostopenjskih ugotovitev (točka 3 razlogov) tako izhaja, da je bil obsojeni od izvršljivosti sodbe, torej od 8. 3. 2022 do 25. 1. 2023 (torej je bila opravljena časovna razmejitev) na prostosti, pa brez opravičljivih razlogov v tem času ni opravil niti ene ure dela v splošno korist, niti se v tem času ni oglasil pri izvajalcu sankcij, ki mu je bil določen in h kateremu je bil vabljen. Izgovarjal se je, da mora na prestajanje nadomestnega zapora, ki pa ga po podatkih spisa v tem času ni nastopil. Njegovo ravnanje je tako prvostopenjsko sodišče povsem pravilno opredelilo kot krivdno ravnanje, usmerjeno v izmikanje izvršitvi dela v splošno korist. Za to obdobje obsojeni ni ponudil nobenega objektivno opravičljivega razloga za neizvršitev dela v splošno korist, čemur sicer niti pritožnik v pritožbi ne nasprotuje.

7.Kot pravilno omenja pritožnica v pritožbi, je bil obsojeni nato od 25. 1. 2023 ko mu je bil odrejen pripor v drugi kazenski zadevi (III Kpd 5581/2023) najprej na prestajanju pripora nato, od dne 22. 1. 2024, na prestajanju kazni zapora, kjer je še sedaj. V tem času seveda ni mogel opravljati dela v splošno korist. Pritožnica pa si to okoliščino zmotno razlaga kot objektivne okoliščine, ki niso v krivdni sferi obsojenega. Kot izhaja iz pravilnih prvostopenjskih ugotovitev je obsojeni kaznivo dejanje velike tatvine, v zvezi s katerim je bil v zadevi III Kpd 5581/2023 (kasneje opr. št. III K 5581/2023, v kateri je sodba postala pravnomočna 14. 12. 2023) najprej v priporu, nato v zaporu, izvršil v časovnem obdobju od 23. 1. 2023 do 24. 1. 2023, torej v času, ko bi moral opravljati delo v splošno korist v sedaj obravnavani zadevi. Torej je sam, s storitvijo novega, celo težjega kaznivega dejanja kot v predmetni zadevi, in kljub temu, da mu je bilo omogočeno alternativno izvrševanje kazni zapora ob zaupanju, da dela v splošno korist ne bo zlorabil za ponavljanje kaznivih dejanj, ustvaril okoliščine, v katerih dela v splošno korist v sedanji zadevi ni mogel opravljati. Sam, s svojim ravnanjem je torej onemogočil določen mu alternativni način izvršitve kazni zapora. In po ustavljeni sodni praksi

1Odločbe VS RS I Ips 56973/2017 z dne 24. 2. 2022 ter I Ips 27479/2013 z dne 25. 5. 2017 in odločba VSL I Kp 20965/2020 z dne 8. 10. 2025.

to predstavlja razlog za neizvršitev dela v splošno korist v njegovi krivdni sferi in ne objektivnih okoliščin, ki bi mu brez njegovega doprinosa onemogočile izvršitev dela v splošno korist v postavljenem roku (in bi narekovale podaljšanje roka za izpolnitev obveznosti) kot zmotno navaja pritožnica. Tako tudi v obdobju od 25. 1. 2023 do 8. 3. 2024 kot je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, niso obstajale nobene objektivne okoliščine, ki bi obsojenemu onemogočale izvršitev dela v splošno korist in bi bile izven njegove krivde. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da obsojeni v celotnem časovnem obdobju, ko bi ga moral izvršiti, dela v splošno korist ni izvršil zaradi svojega krivdnega ravnanja in je tako tudi naredilo pravilen materialnopravni zaključek, da so podani pogoji za izvršitev kazni zapora v obsegu neopravljenega dela.

8.Glede na navedeno in ker tudi uradni preizkus izpodbijanega sklepa ni pokazal kršitev, na katere je dolžno paziti sodišče po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena Zakona o kazenskem postopku - v nadaljevanju ZKP) in se tako odločitev prvostopenjskega sodišča pokaže kot pravilna in v skladu z enajstim odstavkom 86. člena KZ-1, je bilo potrebno pritožbo zagovornice obsojenega zavrniti kot neutemeljeno.

9.Pritožnica s pritožbo ni uspela, a je obsojeni brez rednih prihodkov in premoženja, zato ga je pritožbeno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

-------------------------------