Jedro

ZVEtL-1 v skladu z namenom, da osebam, ki s pravnim poslom izkazujejo upravičenje do pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe, omogoči vpis lastninske pravice na tem delu stavbe, čeprav niso izpolnjeni pogoji, ki jih za vpis lastninske pravice na posameznem delu določa zakon, ki ureja zemljiško knjigo, olajšuje dokazovanje lastninske pravice na podlagi dokaznih pravil in domnev, predpisanih v tem zakonu, razen če med udeleženci ni spora o drugačnem stanju ali če je drugače izkazano s pravnomočno odločbo sodišča ali drugega pristojnega državnega organa

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Predlagatelj D., d. d. - v stečaju sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje vzpostavilo etažno lastnino v stavbi na naslovu I., ident. št. 0000-497, ugotovilo imetnike lastninske pravice na posameznih delih stavbe, določilo splošne skupne dele stavbe in idealne deleže solastnine vsakokratnih lastnikov posameznih delov stavbe na splošnih skupnih delih in določilo posebni skupni del stavbe v solasti vsakokratnih lastnikov dela št. 12 in 15. 2. Pritožuje se udeleženec A. A. (v nadaljevanju pritožnik), uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj višje sodišče razveljavi sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrne v nov postopek. Navaja, da ima del nepremičnine št. 25 v izmeri 6,7 m² v svoji dobroverni lastniški posesti. Dejanska posest je dokaz o obstoju lastninske pravice na tem delu. Nobena od strank v postopku namreč ne zatrjuje, da je imela na tem delu posest. Samo on ima dostop do nepremičnine, in sicer iz zunanje strani stavbe, iz sosednje nepremičnine, last njegove partnerke B. B., ki mu lastninsko pravico na tem delu priznava. Sporni del je priposestoval, ker je nepremičnino podedoval po svoji mami C. C. Družba D., d. d., ni bila nikoli lastnik in posestnik tega dela nepremičnine.

3. Deveti predlagatelj, družba D., d. d. - v stečaju, ki je skladno z izpodbijanim sklepom etažni lastnik dela stavbe št. 25, je na pritožbo odgovoril. Strinja se z razlogi izpodbijanega sklepa. Ponavlja navedbe, ki jih je podal tekom postopka, in opozarja na navedbe predlagatelja E. E., da je pritožnik sporni prostor uzurpiral. Pritožnik ni več etažni lastnik, ker je svojo etažno lastnino prodal, spor glede obsega prodajne pogodbe je pravnomočno izgubil. Ker so nasprotovali uzurpaciji spornega prostora, niso izpolnjeni pogoji za priposestvovanje.

4. Drugi udeleženci postopka na pritožbo niso odgovorili.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1) v skladu z namenom, da osebam, ki s pravnim poslom izkazujejo upravičenje do pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe, omogoči vpis lastninske pravice na tem delu stavbe, čeprav niso izpolnjeni pogoji, ki jih za vpis lastninske pravice na posameznem delu določa zakon, ki ureja zemljiško knjigo, olajšuje dokazovanje lastninske pravice na podlagi dokaznih pravil in domnev, predpisanih v tem zakonu, razen če med udeleženci ni spora o drugačnem stanju ali če je drugače izkazano s pravnomočno odločbo sodišča ali drugega pristojnega državnega organa (18. člen ZVEtL-1). Sodišče med udeleženci postopka spornih dejstev v postopku ne rešuje, niti postopka ne prekinja, temveč odloči v skladu z dokaznimi pravili in domnevami iz ZVEtL-1, če se te ne nanašajo na sporna vprašanja, pa v korist tistega udeleženca, katerega pravico šteje za bolj verjetno (24. člen ZVEtL-1). V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo navedena pravila.

7. Gola posest določenega prostora niti po ZVEtL-1 ne zadostuje za priposestvovanje posameznega dela stavbe. Skladno z drugim odstavkom 20. člena ZVEtL-1 je za priposestvovanje treba izkazati vsaj deset let trajajočo lastniško posest na posameznem delu stavbe. Posest je lastniška, če temelji na pravnem naslovu (tretji odstavek 20. člena ZVEtL-1). Pravnega naslova za posest dela stavbe št. 25 pritožnik ni izkazal. Iz sklepa o dedovanju po pokojni mami I D 2341/2010, na katerega se sklicuje, ne izhaja, da je bila pokojna lastnica spornega dela št. 25, ki naj bi potrditvah pritožnika v naravi predstavljal arhiv njegove mame. D. d. d., je ves čas postopka zatrjeval, da je bil sporni prostor vse do stečaja del prodajalne, služil je kot skladišče in dostop v prostor je bil možen le skozi prodajalno. Tem trditvam so pritrdili tudi drugi udeleženci postopka, ki že vrsto let oziroma desetletij živijo v stavbi, ki se je etažirala v tem postopku: F. F., G. G., E. E. Da si je tožnik sporni prostor prilastil brez ustreznih dovoljenj, izhaja tudi iz dopisov in prijav o nedovoljenih posegih v prilogah A51 do A55, v prijavi nedovoljenih gradbenih del, stavba I., Inšpektoratu RS za okolje in prostor (priloga A55) je poseg tudi fotografsko dokumentiran. Tudi v prodajni pogodbi, s katero je pritožnik 29. 2. 2016 prodal celoten solastninski delež na nepremičnini, ki se etažira v tem postopku, H. H. (četrta nasprotna udeleženka) ni omenjen prostor, ki bi po opisu ustrezal spornemu delu stavbe št. 25. Iz prodajne pogodbe (priloga D83) izhaja, da sta bili predmet prodaje dve stanovanji, eno v izmeri 19 m², drugo v izmeri 15 m² ter predsoba cca. 5 m², vse v prvem nadstropju stavbe, sporni del pa je v medetaži in meri 6,7 m².

8. Nihče niti ne zatrjuje, da je B. B. etažna lasnica v stavbi na I., ali da ima v tej stavbi kakršnokoli pravico in ni udeleženka tega postopka, zato njeno priznavanje lastninske pravice pritožniku nima nobenega pomena. Ker je deveti predlagatelj izkazal lastniško posest spornega dela nepremičnine v preteklosti, pritožnik pa za posest ni izkazal pravnega naslova, za odločitev ni pomembno, da ima pritožnik trenutno možnost dostopa do spornega prostora. Izkazano je, da je posest pridobil s samovoljnim ravnanjem. Tako nedopustno ravnanje ne more biti podlaga za uveljavitev lastninske pravice.

9. V pritožbi uveljavljani razlogi niso utemeljeni, sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, pa tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ni. Višje sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP, v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 in 42. členom Zakona o nepravdnem postopku – ZNP-1).

10. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 in 42. členom ZNP-1. Postopki po ZVEtL-1 so nepravdni postopki, v njih pa vsak udeleženec krije svoje stroške, razen če zakon določa drugače (prvi odstavek 40. člena ZNP-1). V zvezi s stroški pritožbenega postopka v postopkih za vzpostavitev etažne lastnine ni posebnih zakonskih določb, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da deveti predlagatelj sam nosi stroške, ki jih je imel z odgovorom na pritožbo. Pritožnik stroškov pritožbenega postopka ni priglasil.