Jedro

S povišanjem tožbenega zahtevka je tožnik spremenil tožbo, zahteva za pravno varstvo glede zahtevanega višjega zneska pa je bila upoštevajoč pravila o zastaranju prepozna.

Sodišče mora v vsakem primeru posebej presoditi vse okoliščine primera in pretehtati, ali narava mandatnega razmerja med pooblaščencem in pooblastiteljem opravičuje, da se presežek stroškov naloži v plačilo nasprotni stranki. V konkretnem primeru je tožnikova odločitev glede izbire odvetnika, čigar sedež je zunaj območja sodišča, pri katerem teče postopek, na podlagi navedenega (bližina tožnikovega bivališča in sedeža odvetnika, poznanstvo in tožnikovo zaupanje odvetniku glede na poznanstvo) upravičena in razumna.

Med stroške, ki bremenijo stranko, spadajo tudi njeni potni stroški.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 2.460,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.10.2003 dalje do plačila (1. točka izreka izpodbijane sodbe), kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače, pa je zavrnilo (2. točka izreka izpodbijane sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 2.495,04 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (3. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožena stranka se pritožuje zoper 1. in 3. točko izreka prvostopenjske sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 73/2007 in nadaljnji; ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov tožene stranke. Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje izven trditvenih navedb izpostavilo dejstva, ki naj bi upravičila odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče se je oprlo na izpovedbo tožnika na naroku, ki ne more nadomestiti ustrezne trditvene podlage. Tako je sodišče povzelo tožnikove izpovedbe, da je še sedaj nemiren kadar vidi oboroženo osebo, da zaupa le osebam, ki jih pozna, da v zaprtem prostoru ne zdrži dolgo, kar ne potrjuje navedb v vlogah. Sodišče tudi ne bi smelo slediti mnenju izvedenca T., saj tožeča stranka ni postavila ustreznih trditev glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Psihične težave, ki jih je imel tožnik neposredno po dogodku, obiskovanje psihologinje in bolniški dopust pa tudi ne morejo šteti kot duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, za to obliko škode je potrebno trajno prikrajšanje. Pritožba nadalje meni, da sodišče ne bi smelo priznati stroškov odvetnika tožnika za odsotnost iz pisarne vsakokrat po 80 točk ter za kilometrino. Tožeča stranka ni izkazala, da bi bilo potrebno angažiranje odvetnika iz oddaljenega kraja zaradi potrebe po posebnem ali večjem strokovnem znanju in zato navedeni izdatki niso bili objektivno potrebni, saj bi si tožeča stranka lahko poiskala odvetnika iz seznama odvetnikov na sedežu sodišča v Ljubljani. Prav tako niso bili potrebni stroški, ki jih je sodišče priznalo za prihod tožnika na naroke v znesku 100,00 EUR, saj odvetniška tarifa takšnih stroškov ne priznava. Sodišče je neutemeljeno priznalo tudi stroške tožeče stranke za tretjo pripravljalno vlogo v višini 150 točk. Tretja pripravljalna vloga je samo modifikacija tožbenega zahtevka, v kateri tožeča stranka praktično brez obrazložitve zvišuje tožbeni zahtevek. V skladu z odvetniško tarifo ji za takšno vlogo pripada kvečjemu 50 točk za procesno dejanje. Nadalje pritožba graja odločitev sodišča, ko ni upoštevalo zvišanja tožbenega zahtevka na znesek 4.504,75 EUR s tretjo pripravljalno vlogo pri odmeri stroškov. V skladu s sodno prakso in komentarjem ZPP bi moralo sodišče uspeh tožeče stranke po višini ugotoviti glede na zvišan tožbeni zahtevek in ugotoviti, da je njen uspeh po višini le 54,6%.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del prvostopenjske sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo v tem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je neutemeljeno zavrnilo zvišani zahtevek iz naslova pretrpljenega in bodočega strahu zaradi zastaranja. Pri vtoževanju odškodnine za negmotno škodo sme tožnik glede na podano izvedensko mnenje zviševati zahtevek, ne da bi tvegal ugovor zastaranja. Zastaralni rok je pretrgan oziroma varovan, če tožnik vloži tožbo znotraj triletnega zastaralnega roka, kar je tožnik storil, s tem pa je bilo zastaranje pretrgano. Tožnik od tožene stranke ne uveljavlja kakšne nove terjatve, pač pa le nominalno viša odškodninsko terjatev, ki temelji na dejanski in pravni podlagi, ki je zatrjevana že v tožbi. Ker je zastaranje vezano na obveznost in ne na nominalni znesek, ki ga tožnik uveljavlja za poravnavo te obveznosti, za preoblikovani oziroma zvišani tožbeni zahtevek ne veljajo posebna pravila o zastaranju. Po prepričanju tožnika je njegov zahtevek iz naslova strahu v višini 2.000,00 EUR v celoti utemeljen. Pritožba nadalje graja zavrnitev tožbenega zahtevka iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem nad zneskom 1.000,00 EUR. Sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe sicer omenja ugotovitve izvedenca T., vendar jih ne upošteva pri določitvi višine odškodnine. Navedeni izvedenec je potrdil vse trditve tožnika o psihičnih in drugih problemih, ki jih je tožnik imel daljši čas po dogodku. Tožnik je po napadu obiskoval psihologinjo na V., približno tri tedne je imel bolniški stalež, nato pa večkrat nekajdnevno domačo, hišno nego. V prvi polovici naslednjega leta po napadu se je tožnik slabo počutil in se je pogosto spominjal mučnega dogajanja. Ponoči je težko zaspal, med spanjem se je prebujal, ima mučne sanje in nočne more. Pri tožniku je izražena anksioznost, ki je povezana s travmatskim dogodkom v preteklosti. Izvedenec je ugotovil, da je pri tožniku celokupen posttravmatski stres močno izražen. Izvedenec je tudi ugotovil, da je imel tožnik v intenzivnejši obliki prve mesece po kritičnem dogodku težave s spanjem, pretirano vzburljivost, tesnobnost, jezo, razdražljivost, težave s koncentracijo, odtujenost od drugih, zmanjšanje življenjske aktivnosti. Glede na vse navedeno je po mnenju pritožbe tožnikov zahtevek iz tega naslova utemeljen v celotni višini, to je 2.086,46 EUR.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo tožeče stranke prerekala pritožbene navedbe tožeče stranke. Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno graja prisojo odškodnine tožeči stranki iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V tožbi je tožeča stranka postavila trditve, ki v povezavi z izvedenimi dokazi, in sicer zaslišanjem tožnika ter izvedenskim mnenjem izvedenca kliničnega psihologa, upravičujejo tožnika do odškodnine iz tega naslova. Drži pritožbena navedba, da je tožnik podal trditveno podlago za začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti, ko je navajal, da je bil en mesec in pol na hišni negi, predvsem zaradi psihičnih težav in da je bil v tem času praktično nesposoben za vsako delo. Denarna odškodnina se sicer lahko prisodi tudi, kadar je zmanjšanje življenjske aktivnosti začasno, če je močnejše intenzivnosti in dalj traja, ali če to opravičujejo posebne okoliščine, v obravnavanem primeru pa zatrjevano začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti ne izpolnjuje navedenih predpostavk. Vendar je tožnik v tožbi med drugim navajal, da ga je izredno strah vsake hoje in gibanja po temi, tako zunaj kakor tudi po objektih ter da se mu dostikrat zazdi, da bo ponovno doživel grob napad. Te trditve je sodišče pravilno upoštevalo, ko je odločalo o utemeljenosti zahtevka iz naslova strahu, obenem pa je te iste trditve potrebno upoštevati kot osnovo za ugotovljeno trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Tožnikova izpoved na naroku dne 1.6.2010, da je težko v sobi z neznanimi osebami ter da zaupa le osebam, ki jih pozna, postavljene trditve samo dodatno pojasnjuje. Tožnikovo nezaupanje do neznanih ljudi lahko izvira le iz zatrjevanega strahu pred napadom. Logično je, da lahko tožnik napad pričakuje le od neznanih ljudi, zato jim ne zaupa. Tožnik je izpovedal, da zaradi same rane posledic nima, ima pa jih zaradi samega napada. Te posledice, za katere je, sicer res skopo, vendar po prepričanju pritožbenega sodišča zadostno trditveno podlago podal že v tožbi, je potrdil izvedenec klinične psihologije, ki je med drugim ugotovil, da se je pri tožniku razvila posttravmatska stresna motnja. Izvedenec je še bolj detajlno obrazložil, kakšne so posledice preživelega travmatskega stresa in da zaradi te motnje tožnik doživlja več težav kot poprej, zlasti v odnosih z drugimi ljudmi. Ugotovitve izvedenca pa utemeljujejo prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v prisojeni višini, pri čemer tožena stranka same višine odškodnine iz tega naslova v pritožbi konkretizirano ne napada.

Pritožbena graja odločitve o stroških ni utemeljena. Tožnik je doma iz Loke pri Zidanem mostu, odvetnik pa ima svoj sedež v bližnjem kraju Sevnici. Tožnik je izpovedal, da je izbral tega odvetnika glede na to, da ga pozna in mu zaupa, saj po lastni izpovedi zaupa le osebam, ki jih pozna. Iz pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami; URS) izhajata tudi pravica do zastopanja po odvetniku in pravica do svobodne izbire odvetnika. To sicer še ne pomeni, da je nasprotni stranki v postopku treba naložiti breme stroškov, ki nastanejo, če si stranka za zastopanje izbere odvetnika v kraju zunaj območja sodišča, pri katerem teče postopek. Sodišče mora v vsakem primeru posebej presoditi vse okoliščine primera in pretehtati, ali narava mandatnega razmerja med pooblaščencem in pooblastiteljem opravičuje, da se presežek stroškov naloži v plačilo nasprotni stranki. V konkretnem primeru je tožnikova odločitev glede izbire odvetnika, čigar sedež je zunaj območja sodišča, pri katerem teče postopek, na podlagi zgoraj navedenega (bližina tožnikovega bivališča in sedeža odvetnika, poznanstvo in tožnikovo zaupanje odvetniku glede na poznanstvo) upravičena in razumna. Stroški odvetnika tožnika za odsotnost iz pisarne ter za kilometrino so torej potrebni stroški. Prav tako je med potrebne stroške šteti izdatke tožnika za prihod na sodišče. Pravdni stroški so izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka (1. odstavek 151. člena ZPP). Med stroške, ki bremenijo stranko, spadajo tudi njeni potni stroški, ki pa se seveda ne odmerjajo po odvetniški tarifi. Pritožbeni očitek v tej smeri je tako neutemeljen, sama višina tožniku priznanih potnih stroškov pa ni bila predmet konkretne pritožbene graje. Utemeljeno so bili priznani tudi stroški tožeče stranke za tretjo pripravljalno vlogo v višini 150 točk, saj je z njo tožeča stranka spremenila tožbeni zahtevek in to spremembo, v nasprotju s pritožbenimi navedbami, tudi obrazložila. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede porazdelitve stroškov glede na uspeh pravdnih strank, saj posebni stroški po zvišanju in zaradi zvišanja tožbenega zahtevka niso nastali.

6. Pritožbeni očitek tožeče stranke glede zavrnitve zahtevka nad 1.000,00 EUR za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine iz tega naslova v obširni obrazložitvi (stran 6 in 7 izpodbijane sodbe) v zadostni meri upoštevalo vse okoliščine, ugotovljene na podlagi tožnikove izpovedi ter mnenja sodnega izvedenca travmatološke stroke in sodnega izvedenca psihološke stroke. Pravilno pa ni upoštevalo ugotovitev izvedenca psihološke stroke, ki jih našteva pritožba, in se nanašajo na psihični pretres tožnika ter psihične posledice tega pretresa. Težave s spanjem, pretirana vzburljivost, tesnobnost, jeza, razdražljivost, težave s koncentracijo, odtujenost od drugih in zmanjšanje življenjske aktivnosti ne predstavljajo telesnih bolečin in tudi ne nevšečnosti med zdravljenjem. Za nevšečnosti med zdravljenjem štejemo nevšečnosti, ki jim je podvržen oškodovanec v teku zdravljenja in zaradi načina zdravljenja (npr. hospitalizacija, vezanost na posteljo, imobilizacije, fiksacije, rentgensko slikanje, operacije, infuzije, transfuzije, bolniški stalež, fizioterapija itd.), pritožba pa ne izpostavlja nobene take nevšečnosti, ki je ne bi upoštevalo že sodišče prve stopnje.

7. Neutemeljena je pritožbena graja odločitve prvostopenjskega sodišča glede zastaranja dela zahtevka, ki se nanaša na odškodnino zaradi strahu. Tožnik je s pripravljalno vlogo z dne 1.6.2011 za 956,77 EUR zvišal tožbeni zahtevek iz naslova strahu, ki po njegovem temelji na isti dejanski in pravni podlagi, ki jo je zatrjeval že v tožbi. Sodišče prve stopnje je tako povišan tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo zaradi zastaranja, saj je tožnik za škodo in tistega, ki jo je povzročil, vedel najkasneje na dan vložitve tožbe, to je 7.11.2005, zato sta potekla tako subjektivni kot objektivni rok za postavitev zahtevka. Ni mogoče slediti pritožbi, da je šlo le za nominalno zvišanje odškodninske terjatve, ter da je zastaranje vezano na obveznost in ne na nominalni znesek, ki ga tožnik uveljavlja za poravnavo te obveznosti. Drži, da je bilo zastaranje odškodninske terjatve z vložitvijo tožbe pretrgano, vendar je bilo pretrgano le glede postavljenega zahtevka. Tožbeni zahtevek je zahteva za pravno varstvo, ki naj ga sodišče zagotovi z izdajo odločbe določene vsebine. Sestavni del tožnikove zahteve za pravno varstvo je zato nujno zahteva določenega pravovarstvenega cilja, najsi bo to dajatev, ugotovitev ali oblikovanje. Tožnik je vložil dajatveno tožbo, ki pomeni zahtevo za obsodbo na določeno dajatev, v konkretnem primeru na plačilo 1.043,23 EUR zaradi prestanega in bodočega strahu. S povišanjem tožbenega zahtevka je tožnik spremenil tožbo, zahteva za pravno varstvo glede zahtevanega višjega zneska pa je bila po pravilnem stališču prvostopenjskega sodišča upoštevajoč pravila o zastaranju prepozna. Tožnik tudi ni trdil, da gre pri povečanju tožbenega zahtevka za prilagoditev tožbenega zahtevka razmeram, ki so se spremenile zaradi poteka časa, pač pa ravno nasprotno, da povišani znesek zahteva glede na enako dejansko podlago.

8. Ker glede na navedeno pritožbeni razlogi niso utemeljeni, poleg tega pa pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (350. člen ZPP).

9. Ker nobena od pravdnih strank s svojo pritožbo ni uspela, vsaka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).