Jedro

Vložnik zahteve mora že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje vsebinsko, z argumenti uveljavljati kršitev zakona (procesnega ali materialnega), ki jo uveljavlja kasneje v zahtevi za varstvo zakonitosti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 500 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je obsojenega R. Š. spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije po drugem odstavku 217. člena in dveh kaznivih dejanju ponarejanja listin po tretjem odstavku 256. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Določilo mu je kazni eno leto zapora ter dvakrat po dva meseca zapora in mu nato po določbah o steku izreklo enotno kazen eno leto in tri mesece zapora, v katero je vštelo čas odvzema prostosti od 30. 8. do 1. 9. 2006. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter, da je obsojenec dolžan plačati potrebne izdatke in nagrado postavljenega zagovornika. Oškodovanki V. T. je dosodilo premoženjskopravni zahtevek in ga naložilo obsojencu v plačilo. Na podlagi določbe 1. točke 357. člena ZKP je zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ ter o stroških postopka odločilo skladno z določbo prvega odstavka 96. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je zavrnilo pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika kot neutemeljeni ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenec dne 8. 7. 2013 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Dne 10. 7. 2013 je vložil še dopolnitev zahteve.

3. Vrhovna državna tožilka je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, navedla, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Kršitve, ki jih obsojenec navaja niso obrazložene tako, da bi se bilo mogoče do njih opredeliti. Obsojenec pa uveljavlja tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

4. O odgovoru državne tožilke se je obsojenec pisno izjavil. 5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene. Po določbi petega odstavka 420. člena ZKP pa se sme na kršitve iz prvega odstavka vložnik zahteve sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo.

7. Vložnik zahteve mora že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje vsebinsko, z argumenti uveljavljati kršitev zakona (procesnega ali materialnega), ki jo uveljavlja kasneje v zahtevi za varstvo zakonitosti. Pregled pritožbe in sodbe sodišča druge stopnje je pokazal, da sta obsojenec in njegov zagovornik v pritožbenem postopku vsebinsko uveljavljala in obrazložila pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, to je razlog po 3. točki 370. člena ZKP. Oba sta zatrjevala tudi, da uveljavljata pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, vendar je pritožbeno sodišče (točka 9 sodbe) ugotovilo, da nobene izmed kršitev naštetih v 372. členu ZKP vsebinsko ne zatrjujeta in ne uveljavljata ampak sodišču očitata zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Enake so ugotovitve pritožbenega sodišča v zvezi z uveljavljanjem pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki jo je zatrjeval v pritožbi obsojenec.

8. Obsojenec v zahtevi zatrjuje, da je sodišče v pravnomočni sodbi kršilo kazenski zakon ter da so bile storjene številne druge kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP, oziroma kršitve, ki sodijo med tako imenovane relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP). Ker pa vložnik že v pritožbi zoper sodišče prve stopnje teh kršitev ni pravilno uveljavljal, jih tako v zahtevi za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati in Vrhovno sodišče tega dela zahteve ni obravnavalo.

9. Obsojenec zatrjuje, da je bila storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, saj sodišče ni pojasnilo in obrazložilo, zakaj sprejema izpovedbo oškodovanke. Trditev je zavrnilo že sodišče druge stopnje v točki 5 na straneh 3 in 4 sodbe. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje navedlo obširne razloge, zakaj šteje, da je izpovedba oškodovanke verodostojna, ko jo je presodilo in ocenilo, da izpovedbo potrjujejo tudi zaslišane priče. Tako vložnik zahteve neutemeljeno zatrjuje, da v sodbi sodišča prve stopnje nima razlogov o presoji izvedenih dokazov. Obsojenec zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tudi z navedbami, da so razlogi sodbe popolnoma nejasni, da je izrek sodbe nerazumljiv, da obstaja nasprotje med navedbami v sodbi in vsebino izvedenih dokazov. V navedbah pa ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak trdi, da je sodišče zmotno presodilo izpovedbe prič ter izvedensko mnenje izvedenca grafologa. Uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati.

10. Obsojenec še trdi, da je tudi drugostopenjsko sodišče kršilo kazenski postopek. Navaja, da je v pritožbi na podlagi določbo prvega odstavka 378. člena ZKP zahteval, da prisostvuje seji senata višjega sodišča, pa o seji senata ni bil obveščen in nanjo kot to določa drugi odstavek 380. člena ZKP ni bil povabljen. V skladu z določbo tretjega odstavka 381. člena ZKP bi senatu obrazložil pritožbo ter obrazložil nova dejstva in nove dokaze, ki jih je navedel v dodatku k pritožbi.

11. Po pregledu pritožbe in njenega dodatka Vrhovno sodišče ugotavlja, da obsojenec ni zahteval, da se ga obvesti o seji senata. Višje sodišče ni kršilo določbe prvega odstavka 378. člena ZKP, ker ga o seji senata ni obvestilo. Zato tudi niso relevantne obsojenčeve navedbe v obrazložitvi pritožbe in navedbe v dodatku k pritožbi. Določbi 380. in 381. člena ZKP, na kateri se sklicuje obsojenec, se nanašata na obravnavo pred sodiščem druge stopnje, ne pa na sejo senata po 378. členu ZKP, ki jo je opravilo višje sodišče. 12. Obsojenec sicer v okviru navedb, da je bil kršen kazenski zakon, navaja, da je k pritožbi priložil še dodatne ključne dokaze, ki jih našteva. Katero izmed kršitev zakona uveljavlja, pa vložnik ne pojasni.

13. Po navedenem je Vrhovno sodišče obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

14. Odločba o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na 98.a členu v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo po tarifni številki 7113 v zvezi s tarifno številko 7152 Zakona o sodnih taksah ter v upoštevanju trajanja in zamotanosti te zadeve in obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v pravnomočni sodbi.