Jedro

Z listino, ki sicer izkazuje, da je imel dolžnik tri leta pred vloženim predlogom dolg tudi do drugega upnika, pri čemer pa iz nje sploh ni razvidna nadaljnja usoda te terjatve, ni mogoče niti s stopnjo verjetnosti izkazati obstoja še drugih upnikov kot procesne predpostavke za uvedbo stečajnega postopka.

Izrek

Pritožba upnika se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za začetek stečajnega postopka, ki ga je nad dolžnikom - družbo C. d.o.o., predlagal upnik odvetniška družba U.in V..

Proti navedenemu sklepu se je pritožil upnik zaradi napačne uporabe materialnega prava in nepravilne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je okoliščino, da ima dolžnik poleg predlagatelja še druge upnike, v zadostni meri izkazal. Svojemu predlogu je namreč kot dokaz priložil tudi sklep o prisilni izterjavi sredstev dolžnika na njegovem računu z dne 30.8.2001. To je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, pri čemer pa je v svojih navedbah samo s seboj v nasprotju, saj na eni strani zatrjuje, da predlagatelj ni dokazal obstoja še drugih upnikov, na drugi strani pa trdi, da je iz že omenjenega sklepa z dne 30.8.2001 moč sklepati, da je upnik tudi R.S.. Dejansko to pomeni, da je predlagatelj dokazal tudi procesno predpostavko po 2. čl. ZPPSL. Napačni pa so tudi zaključki sodišča prve stopnje, da upnik ni izkazal pravnega interesa za vodenje stečajnega postopka po 3. odst. 90. čl. ZPPSL. Obstoj svoje terjatve je izkazal s predložitvijo verodostojne listine. Ker dolžnik pri nobeni poslovni banki ni nikoli odprl transakcijskega računa, račun, ki je imel odprtega pri Agenciji za plačilni promet, pa je imel že od leta 2001 dalje blokiran, je v zadovoljivi meri izkazal tudi obstoj dejstva, da dolžnik nima zadosti denarnih sredstev za poravnavo njegovih terjatev. V tem kontekstu je zmotno stališče prvostopnega sodišča, da bi upnik moral izkazati trenutno stanje denarnih sredstev dolžnika ter na ta način dokazati njegovo nelikvidnost. Pritožba predlagatelja ni utemeljena.

Po določbi 3.odst.90.čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL) lahko predlaga začetek stečajnega postopka upnik, če z verodostojno listino izkaže obstoj dospele terjatve in če dokaže, da dolžnik nima zadosti denarnih sredstev za poravnavo te terjatve. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi predloga upnika utemeljilo s tem, da je ta sicer dokazal obstoj dospele terjatve, ni pa dokazal, da dolžnik nima zadosti denarnih sredstev za poravnavo te terjatve, poleg tega pa tudi ni dokazal, da ima dolžnik poleg njega še druge upnike.

Pritožbeno sodišče se sicer ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru upnik naj ne bi dokazal, da dolžnik nima denarnih sredstev, potrebnih za izplačilo upnikove dospele terjatve. V tem pogledu ima prav upnik, ko poudarja, da je te predpostavke dokazal, s tem, ko je povedal, da je imel dolžnik že od leta 2001 neprekinjeno blokiran žiro račun pri Agenciji za plačilni promet (za to trditev dokaza niti ne more več predložiti) in da transakcijskega računa družba sploh ni odprla (zatrjevanje negativnega dejstva, ki pa je preverljivo na spletni strani Vrhovnega sodišča - register transakcijskih računov - pravne osebe in fizične osebe, ki so zasebniki). Blokada žiro računa je bila posledica dejstva, da na žiro računu ni bilo sredstev za poplačilo dospelih terjatev. To pa seveda pomeni, da dolžnik zaradi blokade ni imel sredstev za poravnavo upnikove terjatve. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa naveden razlog, da na podlagi sklepa z dne 30.8.2001 o prisilni izterjavi sredstev ni mogoče ugotoviti, kakšno je (dolžnikovo finančno) stanje na dan odločanja (26.10.2005), sicer načeloma drži, ne more pa sprejemljivo odgovoriti na upnikovo trditev, da dolžnik transakcijskega računa sploh ni odprl in s to trditvijo povezane posledice. Ker pravne osebe lahko poravnavajo svoje terjatve v poslovnem prometu le preko transakcijskih računov upnikova decidirana trditev, da dolžnik takega računa (pred tem pa je bil njegov žiro račun blokiran), sploh ni odprl implicitno vsebuje tudi trditev, da dolžnik nima zadosti denarnih sredstev za poravnavo njegove terjatve (če bi denarna sredstva imel, bi jih moral imeti na transakcijskem računu). Zato se tudi pritožbeno sodišče strinja z upnikovim stališčem, da je že z navedbami, kot ji je podal, v zadostni meri dokazal obstoj dejstva, da dolžnik nima zadosti denarnih sredstev za poravnavo njegove terjatve. Ob tako postavljeni celo preverljivi trditvi (negativnega dejstva), bi bilo tudi po mnenju pritožbenega sodišča nesmiselno zahtevati od upnika, da izkazuje trenutno stanje denarnih sredstev dolžnika, ko pa ta transakcijskega računa sploh ni odprl, saj v takem primeru tak način dokazovanja seveda ni mogoč.

Po določbi 2. odst. 2. čl. ZPPSL pa se stečajni postopek ne opravi, če ima dolžnik enega samega upnika. V primeru, ko obstaja le en upnik se sme stečajni postopek začeti le pod dodatnimi, v 100.čl. ZPPSL navedenimi pogoji, kar pa glede na trditveno podlago ni primer obravnavane zadeve. Obstoj večjega števila upnikov je torej procesna predpostavka za vodenje stečajnega postopka, ki pa jo mora (ker gre za procesno predpostavko) s stopnjo verjetnosti izkazati upnik - predlagatelj. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je v tej zadevi upnik zatrjeval, da poleg njega obstajajo še drugi upniki. V dokaz te trditve je predložil sklep o prisilni izterjavi sredstev dolžnika z dne 30.8.2001, ki ga je izdala Davčna uprava RS. V tem kontekstu pa ima tudi po mnenju pritožbenega sodišča prav sodišče prve stopnje, ko ugotavlja, da pa predložitev te listine dejansko izkazuje zgolj dejstvo, da je dne 30.8.2001 dolžnik Ministrstvu za finance dolgoval v sklepu o prisilni izterjavi določen znesek; da je torej res obstajal dne 30.8.2001 tudi ta upnik in da je bila v zvezi s tem dolgom odrejena prisilna izterjava pri dolžniku. To pa je tudi vse, kar ta listina dokazuje. Ne omogoča pa ta listina prav nobenih zaključkov niti o tem, da je bila prisilna izterjava neuspešna, kar bi utemeljevalo nadaljnje potrebne zaključke, da je ta terjatev obstajala tudi kasneje - ob odločanju o začetku stečajnega postopka, ker ni bila poplačana ali da ni ugasnila na kakšni drugi podlagi. Pri tem namreč ni mogoče spregledati dejstva, da je upnikova dospela terjatev (ki jo v znesku 55.000,00 SIT uveljavlja kot podlago tega postopka) zapadla šele 5.9.2003 in zlasti, da je bil predlog upnika za začetek stečajnega postopka vložen dne 8.7.2004. To pa pomeni, da na podlagi predložene listine tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče niti z zahtevano stopnjo verjetnosti zaključiti, da je imel dolžnik ob odločanju o predlogu poleg upnika - predlagatelja še druge upnike. Z listino, ki sicer izkazuje, da je imel dolžnik tri leta pred vloženim predlogom dolg tudi do drugega upnika, pri čemer pa iz nje sploh ni razvidna nadaljnja usoda te terjatve (drugih dokazov niti navedb v tej smeri pa upnik ni predložil, naroka, na katerem bi lahko svoj predlog dopolnil oziroma dodatno utemeljil pa se tudi ni udeležil) pač ni mogoče niti s stopnjo verjetnosti izkazati obstoja še drugih upnikov kot procesne predpostavke za uvedbo stečajnega postopka. Zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo upnika zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.