Jedro

Določba 352. čl. ZPP velja sicer tudi za pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predloga za obnovo postopka, vendar se morajo nova dejstva in novi dokazi nanašati na obnovitvene razloge, ki jih vsebuje predlog za obnovo postopka. Ni pa mogoče v pritožbi navajati dejstev in dokazov, ki predstavljajo nove obnovitvene razloge, ki niso bili navedeni v predlogu, o katerem se odloča.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s pravnomočno sodbo II P 406/92 z dne 1.10.1992 ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženki, da izprazni garsonijero in jo izroči tožnici. Ugotovilo je, da je tožnica kot dedinja po pok. L.H. pridobila v last sporno garsonijero, ki jo zaseda od leta 1975 dalje toženka. S sodbo, po kateri je tožnica dedinja garsonijere, je toženka seznanjena. Toženkina posest ni več dobroverna od 28.10.1977 dalje, ko je tožnica vložila tožbo zaradi uveljavitve svoje dedne pravice.

V predlogu za obnovo postopka z dne 19.3.1993 navaja toženka kot nova dejstva in nove dokaze, da se je začasno prijavila za bivanje v garsonijeri oktobra 1974, da je nato tam prebivala in se 19.7.1982 stalno prijavila, da je v imenu svoje matere A.G. dne 21.4.1978 sklenila s Staninvestom pogodbo o investicijskih stroških in stroških tekočega vzdrževanja in da je njena mati postala lastnica garsonijere s poravnavo opr.št. Rnp .../75 z dne 15.9.1975. Garsonijero je uporabljala z dovoljenjem matere in v dobri veri, zato je po enem letu pridobila stanovanjsko pravico. Tožnica pa je postala lastnica garsonijere šele s sodbo dne 6.11.1987. Nadalje je še navedla, da je živčno bolna, da zadeve težko razume in bi jo zato moralo sodišče opozoriti po 11. čl. ZPP (zakona o pravdnem postopku) na njene pravice.

Sodišče prve stopnje predlogu za obnovo postopka ni ugodilo. Ugotovilo je, da se toženka sklicuje na okoliščine, ki so bile znane že v času postopka. Te okoliščine je sodišče upoštevalo. Pogodba s Stanivestom pa ni dokaz, zaradi katerega bi bila lahko izdana za toženko ugodnejša odločba.

V pritožbi zoper ta sklep se je toženka sklicevala na svojo neukost in na dolžnost sodišča po 11. čl. ZPP, česar sodišče ni upoštevalo. Zatrjevala je svojo dobrovernost, ki je trajala do pravnomočne odločitve Višjega sodišča v Mariboru opr.št. Cp .../85. Uveljavljala je, da je tožba prepozna. Glede na določbe zakona o stanovanjskih razmerjih bi tožnica mogla tožiti le eno leto po smrti A.G., ta pa je umrla 22.12.1985. Sodišče ni upoštevalo dvoletnega prekluzivnega roka po 50. čl. zakona o stanovanjskih razmerjih. Toženka je naknadno priložila pritožbi še potrdilo o državljanstvu, izjavo priče o podaritvi garsonijere in sklep o dedovanju.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženkino pritožbo in potrdilo sklep prve stopnje. Potrdilo je prvostopne ugotovitve, da ne gre za nove dokaze in da pogodba s Staninvestom ne bi mogla vplivati na odločitev sodišča. Sklicevanje na 11. čl. ZPP je razumelo kot uveljavljanje obnovitvenega razloga po 2. tč. 421. čl. ZPP; predlog za obnovo postopka iz tega razloga pa je bil vložen prepozno.

Zoper ta sklep vlaga toženka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Kot bistveno kršitev določb postopka in sicer 352. čl. v zvezi s 354. čl. ZPP navaja stališče drugostopnega sklepa, da sodišče ni moglo upoštevati novih dokazov, priloženih pritožbi, in sicer potrdila o državljanstvu, izjave priče in sklepa o dedovanju. Pritožbene novote so namreč izrečno dovoljene. Kršitev določb postopka predstavlja tudi stališče glede roka za vložitev predloga za obnovo po 2. tč. 421. čl. ZPP. Ker gre za neuko stranko, ki ni bila poučena, začne rok teči šele tedaj, ko jo odvetnik ali kdo drug ustrezno pouči. Kršitev je tudi neupoštevanje potrdila o plačilu obveznosti za maj 1993, priloženega pritožbi. Zmotna uporaba materialnega prava pa je v tem, da sodišče ni upoštevalo toženkine dobrovernosti in da dolgotrajno izvrševanje pravice nadomesti obliko. Toženka je pridobila stanovanjsko pravico. Prezrt je bil rok iz 50. čl. zakona o stanovanjskih razmerjih. Podrobno navaja zaporedje dogodkov, iz katerega izhaja, da je pridobila pravico uporabe stanovanja, ki je enakovredna stanovanjski pravici, prej, kot je tožnica iztožila svojo lastninsko pravico. Opozarja na moralno plat zadeve in se sklicuje na svoj težak zdravstveni in socialni položaj. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi oba sklepa, oziroma ju tako spremeni, da dovoli obnovo.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani, ki se o njej ni izjavilo (390. čl. in 4. odst. 401. čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka zmotno meni, da se v razveljavitveni fazi obnovitvenega postopka znova presoja vsa sporna vprašanja ne glede na obseg in vsebino uveljavljanih obnovitvenih razlogov. To namreč ni mogoče. Sodišče obravnava samo tiste obnovitvene razloge, ki jih vsebuje predlog. Stranke ne morejo novih razlogov poljubno dodajati tistim, ki so jih navedle v predlogu za obnovo. To tudi ne spada v okvir uveljavljanja pritožbenih novot. Določba 352. čl. ZPP velja sicer tudi za pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predloga za obnovo postopka, vendar se morajo nova dejstva in novi dokazi nanašati na obnovitvene razloge, ki jih vsebuje predlog za obnovo postopka. Ni pa mogoče v pritožbi navajati dejstev in dokazov, ki predstavljajo nove obnovitvene razloge, ki niso bili navedeni v predlogu, o katerem se odloča. Potrdilo o plačilu obveznosti za maj 1993, potrdilo o državljanstvu, izjava priče in sklep o dedovanju so dokazi, ki jih tožena stranka ni navedla v predlogu za obnovo postopka, vloženem dne 19.3.1993. Ko se tožena stranka sklicuje nanje v pritožbi, širi obnovitvene razloge. To pa niso pritožbeni razlogi, ki se tičejo pravilnosti odločitve o predlogu za obnovo postopka. Pritožbeno sodišče je moralo odločati o pravilnosti prvostopne odločitve, ne pa o morebitnih nadaljnjih obnovitvenih razlogih. V zvezi s tem je treba poudariti še, da obnove postopka ni mogoče dovoliti na podlagi navedb, da je bilo v prejšnjem sojenju napačno uporabljeno materialno pravo. Zato revizijskih navedb, ki očitajo izpodbijanemu sklepu napačno uporabo materialnega prava, ni mogoče upoštevati.

Tridesetdnevni rok za vložitev predloga za obnovo postopka, je prekluziven in ga ni mogoče podaljšati. Za obnovitveni razlog iz 2. točke 421. člena ZPP začne teči rok od dneva, ko je bila odločba vročena stranki. Te določbe sodišče ne more spreminjati.

Predmet revizijskega preizkusa je pravilnost in zakonitost sklepa, s katerim je odločeno o predlogu za obnovo postopka. S tem se revizija ukvarja v zvezi z zatrjevanimi kršitvami postopka in v zvezi s pravočasnostjo uveljavljanja obnovitvenega razloga po 2. točki 421. čl. ZPP, vse ostale revizijske navedbe pa se nanašajo na materialnopravno pravilnost sodbe, kar ni stvar obnove in o čemer se v razveljavitveni fazi obnovitvenega postopka ne odloča. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).