Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS Sodba Pdp 608/2022

ECLI:SI:VDSS:2023:PDP.608.2022 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

odmor med delovnim časom odškodnina za neizkoriščen odmor policist dežurstvo in straža
Višje delovno in socialno sodišče
6. april 2023
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Intenzivnost tožnikovega dela je bila v nočni izmeni, čez vikende in dela proste dneve občutno nižja kot v času dnevne izmene med delovnikom, ko jim je bila za čas odmora zagotovljena zamenjava. V tem času je bilo manj telefonskih klicev, tožniku in ostalim ni bilo treba ves čas spremljati monitorjev, na voljo je bila kuhinja, prostor za počitek, lahko so opravili osebni klic ali pogledali kaj na internetu, saj narava in intenzivnost dela v nočni izmeni oziroma na praznik ali dela prosti dan ni bila takšna, da bi tožniku in ostalim, ki so objekt varovali, preprečila koriščenja odmora. Tožnikov delovni proces tako ni potekal nepretrgano in ni zahteval stalnega vsiljenega ritma dela. Zato mu, četudi je med odmorom ostal na delovnem mestu, odmora ni bilo treba posebej zagotavljati, saj si ga je lahko sam določil in ga tudi koristil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je toženka dolžna obračunati znesek v višini 2.726,67 EUR bruto po mesečnih zneskih, navedenih v točki I izreka za obdobje od avgusta 2014 do septembra 2018, od navedenih zneskov plačati pripadajoče prispevke in davke ter mu izplačati vsakokratni mesečni neto znesek skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih mesečnih zneskov od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženki pa je dolžan v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 459,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku izpolnitvenega roka do plačila (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožnika in toženki naloži v plačilo vse stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da mora delavec imeti zagotovljen odmor, ki se glede na Direktivo 2003/88/ES (v nadaljevanju: Direktiva) in Razlagalno sporočilo o Direktivi 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa z dne 24. 5. 2017 (v nadaljevanju: Razlagalno sporočilo) enači s "počitkom" in ne z "delovnim časom", kot takšnega so ga dolžna upoštevati tudi slovenska sodišča. Iz stališč Sodišča EU (v nadaljevanju: SEU) in Razlagalnega sporočila izhaja, da sta to pojma prava skupnosti, ki ju je v vseh članicah potrebno tolmačiti glede na objektivne značilnosti, ob upoštevanju sistema in namena Direktive, da se zagotovi njena enotna uporaba (ta odstopanj od njune ureditve v 2. členu ne dopušča). Med seboj se izključujeta. Vmesne kategorije ni (sodba SEU C-344/19). Dejstvo, da se odmor všteva v delovni čas in je plačan, ne vpliva na s tem povezane pravice delavcev do regeneracije in počitka. Pojem "efektivni delovni čas" je enak pojmu "delovni čas" po Direktivi. Dejstvo, da ZDR-1 čas odmora všteva v delovni čas, ne pomeni, da je njegova opredelitev drugačna od tiste po Direktivi. Tozadevna stališča Vrhovnega sodišča RS (sklep VIII Ips 54/2021) niso pravilna. Vrhovno sodišče RS ne sme tolmačiti pojmov prava skupnosti, ampak bi moralo glede na primarnost prava EU postaviti predhodno vprašanje. Stališče Vrhovnega sodišča RS, da je odmor vmesna kategorija med delovnim časom in počitkom, je v nasprotju s stališči SEU v zadevi C-107/19. Sodišče napačno povzema, da nadrejeni tožniku nikoli niso odredili nepretrganega spremljanja ekranov, kljub drugačni izpovedi tožnikovega nadrejenega, da so morali monitorje ves čas spremljati, enako je izpovedala tudi priča, ki je bila njegova sodelavka. Tožnik je imel pri sebi ves čas mobilni telefon, zato se ni mogel popolnoma izklopiti od službenih obveznosti. Zaradi spremljanja ekranov in mobilnega telefona si ni mogel sam organizirati časa odmora. Odsotnost z delovnega mesta je bila kratka (zadovoljevanje bioloških potreb) in tudi po stališču VSRS v zadevi VIII Ips 54/2021 z dne 1. 2. 2022 prekratka, ker ne omogoča zagotovitve osnovnega namena odmora med delovnim časom. Bistvo odmora je namreč v tem, da delavec v tem času doseže namen odmora. Tožnik je moral v primeru klica takoj reagirati, ves čas opazovati in nadzorovati tajni objekt, zato je bil ves čas prisotnosti na delovnem mestu efektivni delovni čas. Napačno je tudi stališče sodišča, da tožnik ni uspel izkazati nastanka premoženjske škode. V obravnavanem primeru je bila kršena tožnikova pravica do odmora med delovnim časom, zato tožnik dejansko zahteva plačilo odškodnine za vsak dan, ko ni mogel koristiti odmora med delom, in je na ta način opravil več dela. Sodišče prve stopnje je tako napačno ugotovilo dejansko stanje, nepravilno uporabilo materialno pravo, z nepravilno in nepopolno dokazno oceno ugotovljenih dejstev pa je storilo bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Očitana kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP ni podana. Sodišče je izvedene dokaze vestno in skrbno ocenilo, vsakega posebej in vse skupaj. Na podlagi uspeha celotnega postopka je pravilno ocenilo, katera dejstva šteje za dokazana. Na tako pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je v zvezi z zahtevkom tožnika, ki se nanaša na neizkoriščeni odmor v času zaposlitve pri toženki na Generalni policijski upravi, Upravi kriminalistične policije, sektor A., oddelek B., od leta 2011 opravljal naloge neformalnega dežurnega policista na tajni lokaciji v obdobju od avgusta 2014 do septembra 2018, pravilno izhajalo iz določb 154. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami) in 18. člena Kolektivne pogodbe za policiste (KPP; Ur. l. RS, št. 41/2012 s spremembami), ki urejata pravico do odmora. Pravilno je presodilo, da je bila ta pravica tožniku v vtoževanem obdobju zagotovljena.

7. Pritožba v pretežni meri nasprotuje stališčem, kot bi izhajala iz sklepa VIII Ips 54/2021, kar ne sodi v okvir tega spora, in jih razume zmotno. Vrhovno sodišče RS v tem sklepu, izdanem v primerljivi zadevi, kot je tožnikova, odmora ni umestilo v delovni čas oziroma "vmesno kategorijo" med počitkom in delovnim časom. Kot je dodatno pojasnilo v sklepu DoR 74/2021, navedbe o umeščenosti odmora (počitek ali delovni čas) zgrešijo bistvo zadeve, ki je v vprašanju, ali delovni proces (narava in intenzivnost dela) omogoča realizacijo pravice do odmora.

8. Zadevi Sodišča EU C-107/2019 in C-344/19, na kateri se sklicuje tožnik v pritožbi, za obravnavani spor nista uporabljivi, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v točki 6 obrazložitve. V prvi navedeni zadevi je šlo za vprašanje, ali je odmor delovni čas, če mora biti delavec v dveh minutah pripravljen na intervencijo, v drugi navedeni zadevi pa za vprašanje, ali pripravljenost za delo oziroma razpoložljivost za delo šteje v delovni čas.

9. Na podlagi izpovedi prič in listin je sodišče pravilno ugotovilo, da je bila intenzivnost tožnikovega dela v nočni izmeni, čez vikende in dela proste dneve občutno nižja kot v času dnevne izmene med delovnikom, ko jim je bila za čas odmora zagotovljena zamenjava. Ugotovljeno je bilo, da je bilo v tem času manj telefonskih klicev (točka 10 obrazložitve), da tožniku in drugim na tajni lokaciji objekta ni bilo potrebno ves čas spremljati monitorjev (točka 11 obrazložitve), da je bila na voljo kuhinja, prostor za počitek, lahko so opravili osebni klic ali pogledali kaj na internetu, saj narava in intenzivnost dela v nočni izmeni oziroma na praznik ali dela prosti dan ni bila takšna, da bi tožniku in ostalim, ki so objekt varovali, preprečila koriščenja odmora (točka 16 obrazložitve). Tožnikov delovni proces tako ni potekal nepretrgano in ni zahteval stalnega vsiljenega ritma dela. Zato mu, četudi je med odmorom ostal na delovnem mestu, odmora ni bilo treba posebej zagotavljati, saj si ga je lahko sam določil in ga tudi koristil. Tudi v primeru, če bi med koriščenjem odmora prejel nujni klic, bi preostanek odmora, glede na bistveno nižjo intenzivnost dela, lahko koristil kasneje.

10. Neutemeljene pa so tudi pritožnikove navedbe, da zahteva odškodnino zaradi tega, ker je zaradi nezmožnosti koriščenja odmora opravil več dela. Sodišče prve stopnje je v točkah 19 in 20 zavzelo pravilno stališče, da je tožnik glede na določbo tretjega odstavka 126. člena ZDR-1 prejel plačilo za 12 ur dela, ne glede na to ali je ali pa ni koristil 45 minutnega odmora, ker se odmor med delom po določbi petega odstavka 154. člena ZDR-1 všteva v delovni čas. Tako tožniku premoženjska škoda ni nastala, poleg tega pa tudi ni izkazano protipravno ravnanje toženke.

11. Pritožbeno sodišče je skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP presojalo le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene.

12. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbe, ker z njo ni uspel (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Toženka pa krije sama svoje stroške kratkega odgovora na pritožbo, saj z njim k odločitvi o pritožbi ni bistveno pripomogla (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia