Jedro

OZ v 850. čl. res določa, da posrednik, ki dela v nasprotju s pogodbo, izgubi pravico do posredniškega plačila. Vendar pa ni tožena stranka v postopku na prvi stopnji opredelila, katera konkretno naj bi bila po njenem mnenju tista ravnanja tožeče stranke, ki pomenijo ravnanje v nasprotju s pogodbo oziroma, kot je navedlo tudi sodišče prve stopnje, ni ponudila dokazov v smeri, da je tožeča stranka posredovala za osebo, za katero je vedela ali bi morala vedeti, da ne bo mogla izpolniti obveznosti iz sklenjene leasing pogodbe.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi z dne 9.5.2005 Okrajnega sodišča v N., deloma vzdržalo v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 1.393,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2007 do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 333.862,00 SIT od 21.2.2003 do 31.12.2006 ter ji povrniti sorazmerni del izvršilnih stroškov v višini 108,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2007 do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 26.064,00 SIT od 9.5.2005 do 31.12.2006. V višjem znesku je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo in toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 588,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Proti navedeni sodbi je v delu, v katerem je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, tožena stranka vložila pritožbo zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v navedenem delu v ponovno odločanje. Trdi, da si stranki nista nasprotni le v načinu obračunavanja provizije, temveč tudi in predvsem v kvaliteti storitve, ki naj bi bila opravljena. Toženec je navajal in dokazoval, da so bile stranke, ki jih je zanj priskrbel tožnik, slabe stranke, ki so tožencu prinesle več težav kot koristi. Meni, da ni dolžan plačati nekvalitetne storitve oz. vsaj ne v celoti. Odškodninska odgovornost posrednika je res nekaj drugega, vendar to sodišča ne razbremeni izjasnjevanja o sami storitvi. Toženec je ugovarjal na fakture tožnika, dokazi o tem so bili predloženi v spis. Zneski v fakturah so bili različni, niti se ni natančno vedelo, na katero storitev se nanašajo. Ko se je to ugotovilo, žal šele prek sodnega postopka, je toženec ustrezno reagiral in pojasnjeval (ne)utemeljenost takih faktur. Tega pa sodišče ni ugotavljalo, zato je bilo dejansko stanje ugotovljeno nepopolno. Toženec tudi ne vidi, zakaj bi moral nositi strošek pritožbe zoper sodbo v prvem postopku v predmetni zadevi, saj ni šlo za njegovo krivdo v kakršnemkoli smislu.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v obravnavanem primeru za spor majhne vrednosti v okviru gospodarskega spora, glede na to, da se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev (glavni zahtevek), ki ne presega 2.086,46 EUR (1. odst. 495. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s 1. odst. 13. čl. Zakona o uvedbi eura). Sodba, ki je v takšnem sporu izdana pa se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odst. 458. čl. v zvezi s 480. čl. ZPP); ni je torej mogoče izpodbijati zaradi nepopolno ali zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

Dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje in na katero so, upoštevaje zgoraj povzete zakonske določbe, vezane tako stranke, kot tudi sodišče, je: skladno s pogodbo o poslovnem sodelovanju je tožeča stranka za toženo stranko pridobivala stranke za sklepanje leasing pogodb za vozila in je nastopala kot prodajalec vozil, ki so se dajala v leasing. Predmet obravnavane pravde je neplačana provizija za prodana vozila v novembru 2002, decembru 2002 in januarju 2003, pri čemer je bilo ugotovljeno, da predstavlja osnovo za obračun storitev tožeče stranke znesek finansiranja po leasing pogodbah.

Med pravdnima strankama je torej bila sklenjena posredniška pogodba po 837. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) in skladno z njim ter 1. odst. 847. čl. OZ je tožeča stranka kot posrednik upravičena do plačila za opravljeno posredovanje v višini, kot je to v izpodbijani sodbi ugotovilo sodišče prve stopnje.

Razlog, zaradi katerega je tožena stranka ugovarjala, da tožeča stranka nima pravice do plačila provizije, je bil v tem, da so bile stranke, s katerimi je tožena stranka sklenila leasing pogodbe, skoraj brez izjeme neplačevite in niso izpolnjevale svojih obveznosti po sklenjenih pogodbah. OZ v 850. čl. res določa, da posrednik, ki dela v nasprotju s pogodbo, izgubi pravico do posredniškega plačila. Vendar pa ni tožena stranka v postopku na prvi stopnji opredelila, katera konkretno naj bi bila po njenem mnenju tista ravnanja tožeče stranke, ki pomenijo ravnanje v nasprotju s pogodbo oziroma, kot je navedlo tudi sodišče prve stopnje, ni ponudila dokazov v smeri, da je tožeča stranka posredovala za osebo, za katero je vedela ali bi morala vedeti, da ne bo mogla izpolniti obveznosti iz sklenjene leasing pogodbe.

Ker je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka in niti takšne, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, in to tako glede glavne stvari, kot tudi glede stroškovne odločitve (353. čl. ZPP). Ker je tožeča stranka uspela v pravdi s pretežnim delom zahtevka, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da ji mora tožena stranka povrniti stroške postopka (2. odst. 154. čl. ZPP). Relevanten je torej kriterij uspeha v (celotni) pravdi, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da mora tožena stranka nositi tudi stroške pritožbe tožeče stranke zoper (prvo) sodbo na podlagi odpovedi.