Jedro

V konkretnem primeru je plačilni nalog postal pravnomočen 30. 10. 2007. S tem datumom je skladno s prvim odstavkom 44. člena ZP-1 začel teči zastaralni rok za začetek izvrševanja izrečene sankcije. Tožnici je bil predhodno, to je 23. 6. 2009, izdan sklep o davčni izvršbi, kar pomeni, da se je izvršba začela znotraj predpisanega zastaralnega roka. Decembra 2011 je bila terjatev prijavljena v postopek osebnega stečaja, s čimer je bilo zastaranje pretrgano, dne 5. 3. 2015 pa je bil izdan izpodbijani sklep. Glede na navedeno do izdaje izpodbijanega sklepa o izvršbi na podlagi 125. oziroma 126. člena ZDavP-2 še ni potekel rok za dokončanje pravočasno začete izvršbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije odločila, da se zoper tožnico opravi davčna izvršba dolžnega zneska obveznosti, ki na dan 5. 3. 2015 skupaj s stroški postopka znaša 425,00 EUR, z rubežem denarnih prejemkov tožnice. V obrazložitvi organ citira določbe 143., 145., 152. in 157. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), na katerih temelji izdani sklep.

2. Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-29-298/2015-4 z dne 20. 5. 2015 pritožbi tožnice zoper izpodbijani sklep delno ugodilo, tako da je 4. točko izreka sklepa dopolnilo z navedbo izvršilnega naslova, to je plačilnega naloga št. PN 42905-2156/2007-0314 z dne 28. 9. 2007, v preostalem delu je pritožbo zavrnilo. Ugotavlja, da je bil tožnici za storjeni davčni prekršek na podlagi 57. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) izdan plačilni nalog, ki je postal pravnomočen 30. 10. 2007, da globe po njem tožnica ni plačala, zato je bil dne 23. 6. 2009 začet postopek davčne izvršbe. Izrečena globa se je torej začela izvrševati pred potekom dveh let od pravnomočnosti plačilnega naloga, obenem pa še ni potekel rok za dokončanje pravočasno začete izvršbe, ki se glede na četrti odstavek 44. člena ZP-1 presoja na podlagi 125. oziroma 126. člena ZDavP-2. V nadaljevanju se sklicuje še na določbo drugega odstavka 408. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) in pojasnjuje, da se v konkretnem postopku terja obveznost iz naslova globe, izrečene v postopku o prekršku, torej obveznost, ki spada v skupino terjatev, na katere odpust obveznosti ne učinkuje.

3. Tožnica v tožbi zatrjuje, da ni podlage za vodenje davčne izvršbe. Iz odločbe (pravilno sklepa) organa prve stopnje ni razvidno, kakšna globa naj bi ji bila sploh izrečena. Sklep o davčni izvršbi je torej izdan v nasprotju z določili 143. člena ZDavP-2, po katerem mora izrek sklepa o izvršbi vsebovati tudi izvršilni naslov. Drugostopni organ je nato sam v njeno škodo odpravil ugotovljeno nezakonitost, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. S tem je bilo dejansko odločeno v škodo tožnice, prav tako pa je bila kršena njena pravica do izjave, saj se zoper odločitev organa prve stopnje ni mogla ustrezno izjaviti. Od pravnomočnosti in izvršljivosti terjatve je poteklo že več kot 7 let, zato je terjatev zastarala in izterjava ni več mogoča. Ker gre za izterjavo globe za prekršek, je treba uporabiti 44. člen ZP-1. Drugostopni organ se v zvezi z zastaranjem sklicuje na določbo četrtega odstavka 44. člena ZP-1H, ki pa v času storitve prekrška oziroma pravnomočnosti plačilnega naloga sploh še ni bil v veljavi in ga torej v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti. ZP-1H je stopil v veljavo 13. 6. 2013, torej več kot štiri leta po izdaji plačilnega naloga in je torej do njegove uveljavitve terjatev zaradi poteka absolutnega zastaralnega roka že zastarala. Posledično ne pride v poštev uporaba določbe 125. in 126. člena ZDavP-2. Tožnica še opozarja, da je bil v postopku osebnega stečaja zoper njo izdan sklep St ... z dne 5. 11. 2014 o odpustu obveznosti, ki učinkuje tudi na obveznost, ki se izterjuje v tem postopku.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponovi razloge za svojo odločitev in vztraja pri odločitvi. Sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

5. Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Izpodbijani sklep je po presoji sodišča pravilen in skladen z določbami ZDavP-2 in ZP-1, na katere se davčni organ v njem sklicuje. Glede zatrjevanih postopkovnih kršitev sodišče pojasnjuje, da ima drugostopni davčni organ podlago za spremembo izpodbijanega sklepa v 251. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), na katerega se tudi pravilno sklicuje v obrazložitvi odločbe. S tem, ko je dopolnil izrek prvostopenjskega sklepa, tako da ta vsebuje navedbo izvršilnega naslova, organ ni spremenil odločitve v škodo tožnice, saj obveznost, ki je predmet izvršilnega postopka, ostaja nespremenjena.

8. Sodišče pritrjuje stališču tožene stranke, da terjatev, ki je predmet tega postopka, ni zastarala. Po določbi 44. člena ZP-1 se izrečene sankcije za prekršek ne smejo začeti izvrševati, če pretečeta dve leti od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna (prvi odstavek). Zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek o prekršku ali za izvršitev, ki meri na izvršitev sankcije. Po vsakem pretrganju začne teči zastaranje znova, vendar pa se sankcije ne smejo začeti izvrševati po preteku štirih let od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna (tretji odstavek). ZP-1 torej določa le relativni in absolutni zastaralni rok za začetek postopka izvršbe in ne, kot zmotno meni tožnica, zastaralnih rokov za izvršitev izrečene sankcije. Enako je bilo tudi pred uveljavitvijo novele zakona (ZP-1H), s katero je bil določbi 44. člena dodan četrti odstavek, po katerem glob, odvzema premoženjske koristi in stroškov postopka ni dopustno izvrševati po poteku rokov, ki jih določa zakon, ki ureja davčno izvršbo. Takšno razlago potrjuje tudi zakonodajno gradivo (glej Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških, ZP-1H, Poročevalec DZ, EPA 849 – VI, 21. 12. 2012), po katerem je ZP-1 tudi pred spremembo določal le zastaralni rok za začetek izvrševanja sankcije. Časovno omejen je bil torej le začetek izvrševanja, ne pa tudi čas njegovega trajanja po tem, ko se je izvrševanje že začelo. Namen dopolnitve 44. člena je bil (le) v tem, da se odpravi dvome glede pravilne razlage zastaranja izvršitve odločbe o prekršku. Četrti odstavek 44. člena ZP-1, ki napotuje na uporabo določb ZDavP-2 glede zastaranja, velja od 14. 6. 2013 dalje, vendar pa se uporablja za vse sankcije za prekrške, ki do 13. 6. 2013 še niso bile izvršene, torej tudi za konkreten primer.

9. V konkretnem primeru je plačilni nalog postal pravnomočen 30. 10. 2007. S tem datumom je skladno s prvim odstavkom 44. člena ZP-1 začel teči zastaralni rok za začetek izvrševanja izrečene sankcije. Ni sporno, da je bil tožnici predhodno, to je 23. 6. 2009, izdan sklep o davčni izvršbi št. 42924-09644/2009, kar pomeni, da se je izvršba začela znotraj predpisanega zastaralnega roka. Decembra 2011 je bila terjatev prijavljena v postopek osebnega stečaja pri Okrožnem sodišču v Krškem, s čimer je bilo zastaranje pretrgano, dne 5. 3. 2015 pa je bil izdan izpodbijani sklep. Glede na navedeno do izdaje izpodbijanega sklepa o izvršbi na podlagi 125. oziroma 126. člena ZDavP-2 še ni potekel rok za dokončanje pravočasno začete izvršbe.

10. Terjatev tudi ni prenehala na podlagi sklepa o odpustu obveznosti, ki ga je 5. 11. 2014 izdalo Okrožno sodišče v Krškem, saj navedeni sklep na globo za prekršek na podlagi drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP ne učinkuje. Po izrecni določbi 3. točke drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP odpust obveznosti ne učinkuje za terjatev iz naslova globe ali odvzema premoženjske koristi, pridobljene s prekrškom, izrečenih v postopku o prekršku. Navedena določba v besedilu, kot je citirano zgoraj, velja od 15. 6. 2013 dalje (novela ZFPPIPP-E), sklep o odpustu obveznosti pa je bil izdan kasneje, to je 5. 11. 2014. Prav trenutek izdaje sklepa o odpustu obveznosti pa je po stališču sodne prakse odločilen za presojo, katero materialno določbo ZFPPIPP mora sodišče uporabiti. Sklep o odpustu obveznosti je glede na določbo prvega odstavka 407. člena ZFPPIPP konstitutivne narave, saj do odpustna obveznosti pride šele z navedenim sklepom, z njegovo pravnomočnostjo pa tudi preneha upnikova pravica sodno uveljavljati plačilo terjatve, na katero se sklep o odpustu obveznosti nanaša (enako sklep Višjega sodišča v Ljubljani III Ip 4891/2014 z dne 25. 2. 2015).

11. Ker je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

12. O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.