Jedro

Po presoji Vrhovnega sodišča je kvalifikatorni znak iz šestega odstavka 308. člena KZ-1 podan tudi v obravnavanem primeru, saj je obsojenec po dejanskem opisu v izreku prvostopenjske sodbe 15 od 20 tujcev prevažal v premajhnem in temnem delu tovornega vozila, brez sedežev in varnostnih pasov, s katerimi bi se lahko tujci pripeli, s pomanjkanjem prezračenja in zato zadostnega svežega zraka, zaradi česar je bilo nekaterim od tujcev slabo. Temu v nadaljevanju sledi še opisana možnost trka oz. nenadnega zaviranja vozila, ko je tujcem grozilo, da bi se zaradi tega in dejstva, da niso bili privezani z varnostnim pasom poškodovali ali celo izgubili življenje. Ključno pri presoji nevarnosti za poškodbo zdravja ali življenja prevažanih oseb je tedaj tveganje, ki je v povzetem dejanskem opisu v izreku prvostopenjske sodbe neprimerno večje od tveganja, ko bi prevoz tujcev denimo potekal v običajnih razmerah, z ustrezno velikim potniškim vozilom, v katerem bi sedel vsak na svojem sedežu ter pripet z varnostnim pasom.

Možnost izvedbe procesnega dejanja z videokonferenco po 304.a členu ZKP je izjema od pravice do neposredne ali fizične navzočnosti strank in drugih pri izvedbi tega dejanja. V obravnavani zadevi izjemnost videokonference seje višjega sodišča ni bila utemeljena z razdaljo, ki bi jo stranke in drugi udeleženci morali premagati, da bi se lahko seje udeležili, ampak z nemožnostjo obsojenčeve privedbe na sejo s strani pravosodnih policistov ZPKZ Koper, potem ko si je višje sodišče to že neuspešno prizadevalo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo I K 39275/2022 z dne 7. 12. 2022 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem v zvezi s šestim odstavkom 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Po 46. in 47. členu KZ-1 mu je izreklo kazen 3 leta in 2 meseca zapora ter stransko denarno kazen v višini 300 dnevnih zneskov po 2,00 EUR, kar skupno znaša 600,00 EUR. Obsojencu je bil po 56. členu KZ-1 v izrečeno kazen zapora vštet čas, ki ga je prestal v priporu od 22. 6. 2022 od 4:47 ure naprej, denarno kazen pa mora plačati v roku treh mesecev. V primeru njene neuspešne izterjave, bo sodišče denarno kazen izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni, določilo en dan zapora. Po prvem odstavku 48. a člena KZ-1 je bila obsojencu izrečena še stranska kazen izgona tujca iz države za čas treh let in po 73. členu KZ-1 tudi varnostni ukrep odvzema predmetov, prenosnega telefona, podrobneje opisanega v samem izreku sodbe. Obsojenec je bil po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) oproščen vrnitve stroškov tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena in plačila sodne takse, medtem ko je bilo za nagrado in potrebne izdatke postavljenega zagovornika po prvem odstavku 97. člena ZKP odločeno, da se izplačajo iz proračunskih sredstev.

2. Višje sodišče v Kopru je s sodbo III Kp 39275/2022 z dne 30. 3. 2023 zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika, prvostopenjsko sodbo potrdilo in obsojenca oprostilo plačila sodne takse.

3. Zoper navedeni sodbi je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodb ter zaradi (očitno) odločbe o kazenski sankciji in varnostnih ukrepih. Vrhovnemu sodišču predlaga, da "razpiše pritožbeno sejo" ter sodbi višjega in okrožnega sodišča spremeni tako, da obsojenca spozna za krivega storitve kaznivega dejanja prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 ter nato spremeni še odločbe o kazenski sankciji ali da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Na zahtevo je odgovorila vrhovna državna tožilka Mirjam Kline. Ocenila je, da je zahteva neutemeljena. Po njenem mnenju so v zahtevi navedene kršitve uveljavljene navidezno in na način, s katerim poskuša vložnik povzročiti dvom v ugotovljeno dejansko stanje, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati. Razen tega je zahteva v obrazložitvi mestoma nerazumljiva ali neskladna s podatki v spisu, v ostalem pa je bilo nanjo odgovorjeno že z razlogi v sodbi višjega sodišča, ki jim vrhovna državna tožilka sledi in predlaga zavrnitev zahteve.

5. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojencu in njegovemu zagovorniku. O odgovoru se je izjavil zgolj zagovornik, ki vztraja pri uveljavljanih izpodbojnih razlogih v zahtevi, njihovi obrazložitvi in povzetih predlogih.

B.

6. Vrhovno sodišče uvodoma opozarja, da predlagana „pritožbena“ seja v postopku po vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti v zakonu ni določena. Po prvem odstavku 423. člena ZKP, vrhovno sodišče o tem izrednem pravnem sredstvu odloča na seji v različni sestavi, vendar nikoli v navzočnosti strank (prim. Košir S., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 97). Prav tako je opozoriti, da je odločba o katerikoli kazenski sankciji iz prvega odstavka 3. člena KZ-1 predmet preizkusa po vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti le v okvirjih uveljavljane kršitve kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi s 5. točko 372. člena ZKP in ne ločeno, kot je to po prvem in drugem odstavku 374. člena ZKP po vloženi pritožbi zoper prvo ali drugostopenjsko sodbo. Slednje še zlasti, ker vložnik v obrazložitvi zahteve, namesto določno navedenih pravic ali zakonskih pooblastil, ki jih je sodišče prve stopnje pri odločbah o kazenskih sankcijah prekoračilo, našteva dejanske okoliščine, kot so obsojenčevo priznanje, obžalovanje, neugodne socialne razmere ipd. in ki po njegovem, bodisi ustrezajo pogojem za omilitev kazni po 50. členu KZ-1 ali zaradi katerih izrečena kazen zapora ni bila pravilno odmerjena. To pa ni vsebina kršitve kazenskega zakona kot pravnega predpisa, temveč pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti po drugem odstavku 420. člena ZKP ni mogoče izpodbijati. Podobno velja še za odločbo o odvzemu prenosnega telefona obsojencu, ko vložnik v obrazložitvi zahteve navaja, da prenosni telefon ni obsojenčeva last, da ga obsojenec potrebuje zaradi staršev, banke, osebnih fotografij ter da zato ni podana takšna stopnja nevarnosti, da bo prenosni telefon uporabljen za storitev novega istovrstnega kaznivega dejanja. Tudi v tem primeru vložnik po vsebini zatrjuje pomanjkljivo ali zmotno ugotovljeno dejansko podlago (stanje) in ne, da je sodišče prve stopnje navedeno odločbo o odvzemu prenosnega telefona izreklo ne da bi za to imelo predpisano pravno podlago, denimo v Kazenskem zakoniku ali na nepredpisan način. Gre za srž omenjene prekoračitve iz 5. točke 372. člena ZKP, ki mora biti potem še vsebinsko drugače obrazložena, kot je bila obrazložena v konkretni zahtevi.

B.-1

7. Vložnik uveljavljanih kršitev kazenskega zakona v zvezi z odločbo o krivdi in/ali zakonsko označbo kaznivega dejanja ali o uporabljenih določbah kazenskega zakona iz 1. in 2. točke prvega odstavka 359. člena ZKP, v zahtevi neposredno ni opredelil, medtem ko je Vrhovno sodišče po obrazložitvi razbralo, da si prizadeva za ugotovitev kršitve iz 4. točke 372. člena ZKP. Po njegovem mnenju iz izreka prvostopenjske sodbe ne izhaja, da so izpolnjeni zakonski znaki kvalificirane oblike kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja po šestem odstavku 308. člena KZ-1, saj je bila obsojencu očitana preteča nevarnost in opisana potencialna stanja, ki niso bila uresničena. Še zlasti, ker ogroženost tujcev v opisu dejanja ni bila konkretizirana, in ker so bili ves kritični čas živi in zdravi. Obsojenec je namreč v osebnem avtomobilu prevažal družino osmih turških državljanov, ki niso imeli dovoljenj za vstop in bivanje v R Sloveniji, kot tudi v državah Schengenskega območja, od katerih so bile tri osebe polnoletne in ostale mladoletne. Vožnja je po izpovedbi priče v preiskavi trajala tri ure, pri čemer so bili potniki v vozilu razporejeni sporazumno. Potnici sta se sicer v vozilu počutili utrujeno in stisnjeno ter brez dobrega občutka, vendar sta lahko dihali, v vozilu je bila vklopljena klimatska naprava, vožnja pa ni bila prehitra. Pri ugotovljeni razporeditvi in načinu vožnje, potnikom v vozilu ni bilo slabo, kar vse nasprotuje očitkom o nehumanih in nezdravih okoliščinah prevoza tujcev in njihovi izpostavljenosti nevarnosti za življenje in zdravje.

8. Vložnik uveljavljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP zatrjuje neposredno s kršitvami 3., 10., in 11. točke te zakonske določbe, ki jih nato poveže še s kršitvami 2., 14., 21., 22., 23. in 29. člena Ustave R Slovenije (v nadaljevanju: Ustava) in kršitvami 5. in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP). Kot izhaja iz obrazložitve je obsojenec v pritožbi izrecno zahteval navzočnost na seji višjega sodišča, da bi se lahko skupaj z vložnikom izjavila glede pritožbe in da ne soglaša z videokonferenco, saj se nahaja v prostorih Zavoda za prestajanje kazni zapora v Kopru (v nadaljevanju: ZPKZ Koper), ki se od prostorov višjega sodišča nahaja vsega 100 metrov. Kljub temu mu fizična navzočnost na seji ni bila omogočena, videokonferenčne seje pa zaradi pomanjkljive tonske izvedbe ni mogel spremljati. Kdaj in kako je bila po obsojenčevi pritožbi, prvostopenjska sodba spremenjena njemu v škodo, kar je vsebina zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 10. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, Vrhovno sodišče v obrazložitvi zahteve ni razbralo. Znova pa je obrazložena zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko vložnik pravi, da so razlogi v sodbi višjega sodišča, glede sklicevanja na druge sodne odločbe, nejasni, glede odvzema predmetov pa, da jih v prvostopenjski sodbi ni zaslediti.

B.-2

9. Izhodišče pri presoji zatrjevane kršitve kazenskega zakona je, da nevarnost za življenje in/ali zdravje ljudi kot t.i. kvalifikatorni znak iz šestega odstavka 308. člena KZ-1, ni podan, ko je nevarnost za poškodbo zdravja ali življenja prevažane osebe ali oseb med njihovo vožnjo zgolj abstraktna, namesto konkretna (prim. sodba Vrhovnega sodišča I Ips 57562/2020 z dne 8. 9. 2022). Slednjo določajo dodatne okoliščine, pri čemer zadostuje že, če storilec ljudi prevaža v nehumanih in nezdravih okoliščinah (gl. sodba Vrhovnega sodišča I Ips 51288/2018 z dne 1. 10. 2020). Po presoji Vrhovnega sodišča je tako opredeljen kvalifikatorni znak podan tudi v obravnavanem primeru, saj je obsojenec po dejanskem opisu v izreku prvostopenjske sodbe 15 od 20 tujcev prevažal v premajhnem in temnem delu tovornega vozila, brez sedežev in varnostnih pasov, s katerimi bi se lahko tujci pripeli, s pomanjkanjem prezračenja in zato zadostnega svežega zraka, zaradi česar je bilo nekaterim od tujcev slabo. Temu v nadaljevanju sledi še opisana možnost trka oz. nenadnega zaviranja vozila, ko je tujcem grozilo, da bi se zaradi tega in dejstva, da niso bili privezani z varnostnim pasom poškodovali ali celo izgubili življenje. Ključno pri presoji nevarnosti za poškodbo zdravja ali življenja prevažanih oseb je tedaj tveganje, ki je v povzetem dejanskem opisu v izreku prvostopenjske sodbe neprimerno večje od tveganja, ko bi prevoz tujcev denimo potekal v običajnih razmerah, z ustrezno velikim potniškim vozilom, v katerem bi sedel vsak na svojem sedežu ter pripet z varnostnim pasom.

10. Drugače od ugotovljenega, vložnik s povzetim naštevanjem in ocenjevanjem dejanskih okoliščin, namesto v smeri neopisane nevarnosti kot kvalifikatornega znaka kaznivega dejanja v izreku prvostopenjske sodbe, po vsebini zatrjuje njegovo nedokazanost, ki po vložnikovi oceni vodi v manj strogo pravno opredelitev kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 ter posledično v bolj blag izbor in odmero kazenskih sankcij. S temi očitki pa vložena zahteva za varstvo zakonitosti ne more uspeti, saj se Vrhovno sodišče po prvem odstavku 424. člena ZKP omeji zgolj na preizkus zatrjevanih kršitev kazenskega zakona, medtem ko se z dokazanostjo kaznivega dejanja zaradi omenjene omejitve iz drugega odstavka 420. člena ZKP, ne ukvarja.

11. Možnost izvedbe procesnega dejanja z videokonferenco po 304.a členu ZKP je izjema od pravice do neposredne ali fizične navzočnosti strank in drugih pri izvedbi tega dejanja. Izjema je vsebinsko utemeljena s soglasjem strank iz 1. točke prvega odstavka 304.a člena ZKP ali z objektivnimi okoliščinami iz 2. točke te zakonske določbe, ki objektivno onemogočajo uspešno izvedbo procesnega dejanja. V vsakem primeru pa mora biti po drugem odstavku 304.a člena ZKP izdan obrazložen ali javno razglašen sklep, ki se vroči strankam in drugim udeležencem, skupaj z vabilom na narok, v katerem predsednik senata odredi način preverjanja identitete skupaj s podatki in navodili za uporabo videokonferenčnega sistema. V obravnavani zadevi izjemnost videokonference seje višjega sodišča ni bila utemeljena z razdaljo, ki bi jo stranke in drugi udeleženci morali premagati, da bi se lahko seje udeležili, ampak z nemožnostjo obsojenčeve privedbe na sejo s strani pravosodnih policistov ZPKZ Koper, potem ko si je višje sodišče to že neuspešno prizadevalo. Gre za okoliščine, ki izhajajo iz dopisa višjega sodišča ZPKZ Koper z dne 10. 2. 2023 in iz odgovora ZPKZ Koper višjemu sodišču z dne 28. 2. 2023, ki jih vložnik v obrazložitvi ne povzema. Prav tako ne omenja nujnosti zadeve in ponavljajočih se težav ZPKZ Koper glede zagotavljanja spremstva pri privedbah pripornikov na sodišča, kot razlogov, ki sta po izdanem sklepu višjega sodišča z dne 13. 3. 2023, izjemnost seje po videokonferenci dodatno utemeljevala in bila nenazadnje v sodbi tega sodišča ponovljena ter končno, da sta se skupaj z obsojencem, kot je razvidno iz zapisnika z dne 30. 3. 2023, na tako izvedeni seji višjega sodišča tudi izjavljala. Glede na ugotovljeno subsidiarnost ravnanja višjega sodišča, utemeljeno izjemnost odstopa od izvedbe seje v neposredni navzočnosti strank, in ker na drugi strani obrazložitev v zahtevi o pomanjkljivi tonski izvedbi videokonference v navedenem zapisniku z dne 30. 3. 2023 nima podlage, zatrjevana bistvena kršitev kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Enako velja tudi za zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vložnik je namreč prezrl, da je višje sodišče v 8. točki obrazložitve sodbe zgolj povzelo njegove navedbe iz pritožbe o neupoštevanju primerljive sodne prakse po sodbah I K 51090/2022 z dne 21. 10. 2022 in I K 22055/2022 z dne 3. 6. 2022, na katere je v 9. točki obrazložitve tudi vsebinsko odgovorilo ter da je že sodišče prve stopnje izrečeni varnostni ukrep odvzema predmetov, glede obeh pogojev iz prvega odstavka 73. člena KZ-1 podrobno utemeljilo v 9. točki obrazložitve.

12. Kdaj in kako so bile kršene druge določbe kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost obeh sodb iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, Vrhovno sodišče ni moglo ugotoviti niti iz obrazložitve zahteve, medtem ko so kršitve 2., 14., 21., 22., 23. in 29. člena Ustave in kršitvi 5. in 6. Ustave in EKČP v zahtevi zatrjevane zgolj kot samodejna posledica neuspešno uveljavljanih kršitev kazenskega zakona ali kršitev določb kazenskega postopka in ne kot samostojne kršitve, ki bi bile temu primerno tudi obrazložene. V zahtevi je zatrjevana še neustavnost novele KZ-1G, vendar posplošeno in na način, ki z njenim predmetom iz prvega odstavka 420. člena ZKP neposredno ni povezan. Vložnik graja po zakonodajalcu izbrane in določene kazenskopravne okvirje po tretjem in šestem odstavku 308. člena KZ-1, ne pa tudi, da so bili ti v obravnavanem primeru po s strani sodišč protiustavno prekoračeni.

13. Ker je zahteva za varstvo zakonitosti v delu neobrazložena, v delu zahteve pa uveljavljan razlog, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti, in ker zatrjevane kršitve kazenskega zakona ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso podane, jo je Vrhovno sodišče po prvem odstavku 425. člena ZKP, kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Odločba o oprostitvi obsojenca plačila sodne takse temelji na 98.a členu in četrtem odstavku 95. člena ZKP. Obsojenec je po podatkih, posredovanih sodišču prve stopnje oseba brez zaposlitve in premoženja, hkrati pa je bil zanj že izdan nalog za izvršitev zaporne in denarne kazni.

15. Odločitev je bila sprejeta soglasno.