Jedro

Ne more biti dvoma, da je vzrok za prometno nesrečo na strani voznika. Edino vprašanje, ki se lahko postavi, ali se voznik lahko oprosti odgovornosti na temelju 2. in 3. odstavka 177. člena ZOR. Če se ne more, bi morala škodo povrniti tožena stranka kot zavarovalnica, pri kateri je bila zavarovan voznik motornega vozila.

Načeloma velja, da je treba nepričakovanost škodnega dogodka presojati po merilu skrajne skrbnosti. V naselju je treba običajno računati z otroki vseh starosti, in tudi s tem, da se zadržujejo neposredno ob cesti. Hitrost vožnje je zato treba prilagoditi tipu ali delu naselja.

Tožena stranka sicer ni kršila nobenega tedaj veljavnega cestnoprometnega predpisa, kar pa za odločitev v tej zadevi niti ni pomembno. Pomembno je, da je glede na okoliščine lahko pričakovala, da bo zaradi nerazumnega ravnanja otroka (sedanje tožeče stranke) zapletena v prometno nesrečo. Pri nadaljnjem odločanju naj prvostopenjsko sodišče upošteva še, da če je otrok krivdno nesposoben, njegova krivda ali neskrbnost, ali neskrbnost staršev, nista pomembna. Odločilno je le, ali je otrokovo ravnanje sopovzročilo škodni dogodek in kolikšen je bil njegov prispevek.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je bila v letu 1980 poškodovana v prometni nezgodi. Povzročil jo je voznik, ki je sklenil pogodbo o avtomobilskem zavarovanju s toženo stranko. Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da tožena stranka ni dolžna poravnati škode tožeči stranki.

2. Zoper to odločitev je vložila pritožbo tožena stranka. Pritožba se nanaša predvsem na delo izvedenca in na materialnopravno presojo prvostopenjskega sodišča. Kolikor se pritožba nanaša na izvedensko delo meni, da je izvedenec prekoračil svoje naloge in je presojal tudi materialnopravna vprašanja. Poleg tega meni, da je bilo izvedensko mnenje nepravilno, ker je v njem izračunana hitrost vožnje voznika bila manjša kot je bila tista, ki jo je navedel sam voznik. Pritožba tudi meni, da bi moralo sodišče postaviti novega izvedenca, ker je bil kraj nezgode spremenjen.

3. V delu, v katerem se pritožba nanaša na materialnopravno presojo prvostopenjskega sodišča, pa pritožba predvsem utemeljuje, zakaj bi v tej zadevi tožena stranka morala povrniti škodo, zmanjšano za morebitni soprispevek tožeče stranke.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka je bila udeležena v prometni nesreči v letu 1980. Takrat je bila tožeča stranka še otrok v starosti malo manj kot pet let. Do prometne nezgode je pričo v naselju .... Tožeča stranka je stopila ali stekla iz skupine šestih otrok na razmeroma ozko cestišče (širina: 4 m), ki je bilo v času prometne nesreče mokro. Voznik osebnega vozila je pred nesrečo vozil s hitrostjo okoli 42 km/h, pri tem pa je bila na tem odseku dovoljena vožnja s hitrostjo 60 km/h. Preglednost je bila dobra. Tožeča stranka je stopila ali stekla iz skupine otrok takrat, ko je bilo vozilo oddaljeno od mesta trčenja med 11 in 23 metri. Voznik je zaviral močno in sunkovito, tako da je zaviranje pustilo sledi obeh koles na cestišču dolžine 11,3 m. Če bi bil vozil s hitrostjo do 24 km/h, do nezgode ne bi prišlo. Tožečo stranko je po trčenju odbilo iz ceste v levo.

6. Tožeča stranka sedaj zatrjuje, da ima zaradi te prometne nesreče različne zdravstvene težave. Te se naj bi pokazale šele dolgo časa po samem škodnem dogodku. Zaradi zdravstvenih težav zahteva povračilo od zavarovalnice (tožene stranke)

7. Pravni temelj za morebitno odgovornost voznika bi lahko bil v času prometne nesreče veljavnem Zakonu o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR) (1). Ker je veljalo premikajoče se osebno motorno vozilo za nevarno stvar, je bila odgovornost voznika motornega vozila neodvisna od protipravnosti in krivde (2. odstavek 154. člena in 173. člen OZ). Imetnik vozila je bil prost odgovornosti v celoti ali deloma, če je škoda izvirala iz kakšnega dejanja oškodovanca, ki ga ni mogel pričakovati in se posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (2. in 3. odstavek 177. člena ZOR).

8. V predloženi zadevi ne more biti dvoma, ali da je vzrok za prometno nesrečo na strani voznika. Edino vprašanje, ki se lahko postavi je, ali se voznik lahko oprosti odgovornosti na temelju 2. in 3. odstavka 177. člena ZOR. Če se ne more, bi morala škodo povrniti tožena stranka kot zavarovalnica, pri kateri je bila zavarovan voznik motornega vozila.

9. Glede oprostitve odgovornosti obstajata razmeroma obširna sodna praksa in literatura. Načeloma velja, da je treba nepričakovanost škodnega dogodka presojati po merilu skrajne skrbnosti. (2) V naselju je treba običajno računati z otroki vseh starosti, in tudi s tem, da se zadržujejo neposredno ob cesti. Hitrost vožnje je zato treba prilagoditi tipu ali delu naselja. (3)

10. Tožeča stranka se je nahajala v skupini otrok na dobro vidnem delu ceste. Z otroci ob cesti je torej tožeča stranka lahko računala, saj jih je lahko videla, tudi preglednost je bila dobra. Za odločitev samo pri tem niti ni pomembno, ali je bila vidljivost 40 ali 70 m, s čimer se ukvarja pritožba.

11. Tožena stranka sicer ni kršila nobenega tedaj veljavnega cestnoprometnega predpisa, kar pa za odločitev v tej zadevi niti ni pomembno. Pomembno je, da je glede na okoliščine lahko pričakovala, da bo zaradi nerazumnega ravnanja otroka (sedanje tožeče stranke) zapletena v prometno nesrečo. 12. Pri nadaljnjem odločanju naj prvostopenjsko sodišče upošteva še, da če je otrok krivdno nesposoben, njegova krivda ali neskrbnost, ali neskrbnost staršev, nista pomembna. Odločilno je le, ali je otrokovo ravnanje sopovzročilo škodni dogodek (4) in kolikšen je bil njegov prispevek. (5) Ta je lahko glede na okoliščine primera znaten.

13. Odločitev o odgovornosti za nastalo škodno posledico temelji na ugotovljenih dejstvih. Ta so se v danih okoliščinah lahko ugotovila le s pomočjo izvedenca. Odločitev o odgovornosti ni mogoča brez uporabe materialnega prava. O odgovornosti lahko torej odloča izključno sodišče in ne izvedenec. Prvostopenjsko sodišče je to tudi storilo. Zgolj zato, ker je izvedenec tudi podal svoj predlog, kako uporabiti materialno pravo, pa še ni mogoče izpodbijati izvedenskega mnenja v celoti, in tudi ne prvostopenjske odločbe kot takšne.

14. Pritožba napada ugotovitve prvostopenjske sodbe glede hitrosti voznika osebnega vozila tudi zato, ker je bila izračunana hitrost vozila manjša, kot je bila tista, ki jo je voznik sam navedel neposredno po prometni nesreči. Poleg tega pritožba tudi meni, da je bila preglednost ceste bistveno večja, kot je bila tista, ki jo navaja izvedensko mnenje. Hitrost svojega vozila je po prometni nesreči voznik ocenil na okrog 50 km/h (prvostopenjska sodba, str. 5), in izračunana hitrost je znašala 42 km/h (glej na navedenem mestu). Izračunana hitrost se je torej gibala v okviru približka, ki ga je navedel voznik. Zakaj je izvedenec izračunal prav takšno hitrost, pa je pojasnil v samem izvedenskem mnenju in njegovi dopolnitvi.

15. Drugi izvedenec bi imel enake težave pri ugotavljanju dejstev za nazaj zaradi sprememb na kraju nesreče in v okolici kot tisti, ki ga je sodišče postavilo. Ni mogoče pričakovati, da bi drug izvedenec takšnih težav ne imel. 16. Kar pa se preglednosti same tiče, pa je odločilno to, da je bila dobra in ni znašala manj kot 40 m. Voznik bi bil torej lahko še dodatno zmanjšal hitrost. To je za odločitev glede oprostitve odgovornosti dovolj. Ker pritožba ne ponuja nobenih konkretnih opornih točk, zakaj bi se na izvedensko mnenje, kolikor se nanaša na dejstva, ne bilo mogoče zanesti, tudi ni nobenega potrebe, da se postavi novega izvedenca.

17. Ker prvostopenjsko sodišče zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča zavrnilo tožbeni zahtevek, je ostalo dejansko stanje v veliki meri neugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato na temelju 2. stavka 355. člena ZPP prvostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje prvostopenjskem sodišču. 18. Odločitev o stroških postopka temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.

(1) Ur. l. SFRJ, št. 29/1978. (2) Tako npr. odločba VS RS, opr. št. II Ips 992/2008, rš. 11. (3) Pravno mnenje občne seje VS SRS, Poročilo VSS št. 1/87, str. 21. Zunaj strnjenega naselja praviloma ni treba računati z nenadno pojavo otroka (odločba VS RS, opr. št. II Ips 317/2000).

(4) Odločba VS RS, opr. št. II Ips 992/2008, rš. 13. (5) Prim. glede tega npr. odločbi VS RS, opr. št. II Ips 300/2002 in II Ips 992/2008.