Jedro

Etažni lastniki večstanovanjske stavbe, ki zahtevajo posestno varstvo na parkiriščih, za katere zatrjujejo, da predstavljajo pripadajoče (funkcionalno) zemljišče k večstanovanjski stavbi v njihovi etažni lastnini in dokažejo (so)uporabo parkirišča, so upravičeni do posestnega varstva ne glede na to, da parkirišče ni ograjeno ali posebej označeno kot skupni del (izključno) njihove večstanovanjske stavbe, in da na njem lahko občasno (če je prostor) parkirajo tudi drugi, ki ne prebivajo v obravnavani večstanovanjski stavbi.

Etažnim lastnikom večstanovanjske stavbe posestnega varstva na zemljiščih, ki naj bi predstavljala skupne dele njihovih večstanovanjskih stavb, ni mogoče odreči.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep: a) spremeni v točki I. izreka (o motenju posesti) tako, da ta glasi: „I. 1. Toženi stranki sta motili posest tožečih strank v njihovi mirni posesti nepremičnin: - zemljiška parcela, ID znak 114 – parcela št. 1 k.o. X, - zemljiška parcela, ID znak 115 – parcela št. 2 k.o. X, - zemljiška parcela, ID znak 116 – parcela št. 3 k.o. X, - zemljiška parcela, ID znak 117 – parcela št. 4 k.o. X, - zemljiška parcela, ID znak 118, parcela št. 5 k.o. X, s tem, da je druga tožena stranka, po naročilu in nalogu prve tožene stranke, na navedenih nepremičninah namestila kovinske parkirne zapore, ki preprečujejo parkiranje ter onemogočajo uporabo parkirišč, saj so zaklenjene s ključavnicami, katerih ključi niso bili izročeni tožečim strankam, s čimer sta toženi stranki onemogočili tožečim strankam uporabo in mirno posest predmetnih nepremičnin.

2. V presežku, za ugotovitev, da sta toženi stranki motili posest tožečih strank v njihovi mirni posesti nepremičnin: - zemljiška parcela, ID znak 119, parcela št. 6 k.o. X, - zemljišča parcela, ID znak 110, parcela št.7, k.o. X, - zemljiška parcela, ID znak 111, parcela št. 8, k.o. X, - zemljiška parcela, ID znak 112, parcela št. 9, k.o. X, - zemljiška parcela, ID znak 113, parcela št. 10, k.o. X, se tožbeni zahtevek zavrne.

3. Toženi stranki sta solidarno dolžni vzpostaviti prejšnje stanje, tako da odstranita vse kovinske parkirne zapore, ki so bile nameščene na nepremičninah iz 1. točke, v roku 8 dni pod izvršbo.

4. Toženima strankama se prepoveduje v bodoče s takimi ali podobnimi ravnanji posegati v posest v tožečih strank na nepremičninah iz 1. točke, pod izvršbo.“ b) razveljaviv točki II. izreka (o začasni odredbi) v delu, ki se nanaša na uporabo nepremičnin: - zemljiška parcela, ID znak 114, parcela št. 11 k.o. X, - zemljiška parcela, ID znak 115, parcela št.12 k.o. X, - zemljiška parcela, ID znak 116, parcela št. 13 k.o. X, - zemljiška parcela, ID znak 117, parcela št. 14 k.o. X, - zemljiška parcela, ID znak 118, parcela št. 15 k.o. X, in se v tem obsegu vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

V preostalem delu, ki se nanaša na uporabo nepremičnin: - zemljiška parcela, ID znak 109 – parcela št. 16 k.o. X, - zemljiška parcela, ID znak 110 – parcela št. 17 k.o. X, - zemljiška parcela, ID znak 111 – parcela št. 18 k.o. X, - zemljiška parcela, ID znak 112 – parcela št. 19 k.o. X, - zemljiška parcela, ID znak 113 – parcela št. 20 k.o. X, se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijani sklep; c) razveljavi v točki III. izreka (o stroških postopka) in se v tem delu vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

II. Odločanje o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da sta toženi stranki motili tožečo stranko v mirni posesti nepremičnin na zemljiških parcelah z ID znaki 109 do 118 (10 parcel) v k.o. X. s tem, da je drugotožena stranka po naročilu in nalogu prve tožene stranke na navedenih nepremičninah namestila kovinske parkirne zapore, ki preprečujejo parkiranje ter onemogočajo uporabo parkirišč, ker so zaklenjena s ključavnicami, ključi pa niso bili izročeni tožečim strankam, s čimer sta onemogočili tožečim strankam uporabo in mirno posest navedenih nepremičnin. Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek za vzpostavitev prejšnjega stanja z odstranitvijo vseh nameščenih kovinskih zapor, za prepoved bodočih takih in podobnih posegov v posest tožeče stranke in za plačilo pravdnih stroškov (točka I. izpodbijanega sklepa).

2. V točki II. izreka je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero so tožeče stranke za zagotovitev parkiranja vozil na v izreku navedenih nepremičninah zahtevale odstranitev vseh nameščenih kovinskih parkirnih zapor in prepoved bodočih takih in podobnih ravnanj, in sicer z grožnjo izreka denarne kazni v višini 10.000,00 EUR, če toženi stranki ne bosta ravnali v skladu s to prepovedjo, ki se bo izrekala in ponavljala po uradni dolžnosti.

3. O pravdnih stroških je v točki III. izreka odločilo, da jih morajo plačati tožeče stranke in sicer 376,80 EUR prvi toženi stranki in 589,84 EUR drugi toženi stranki.

4. Zoper sklep vlagajo pritožbo, 1., 22., 38., 59., 88., 98., 124. in 129. tožeča stranka – po dva tožnika iz vsakega vhoda večstanovanjske stavbe na naslovu O.. Navajajo, da na ta način vlagajo pritožbo zaradi načela ekonomičnosti, saj bi jih v nasprotnem primeru, če bi se pritožile vse tožeče stranke, bremenile enormno visoke sodne takse za pritožbo, ker je sodišče prve stopnje že ob vložitvi pritožbe odmerilo sodno takso za vsako tožečo stranko posebej. Sklep izpodbijajo v celoti in se sklicujejo na vse v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlagajo spremembo odločitve tako, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku s plačilom pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno se zavzemajo za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Menijo, da je odločitev materialnopravno zmotna. Prvemu sodišču očitajo, da je pri ugotavljanju zunanje vidnosti posesti, trajnosti, izključujočnosti in dostopnosti izhajalo iz napačnih dejanskih in materialnopravnih izhodišč. Zmoten je zaključek, da posest tožečih strank na parkiriščih ni bila navzven vidna. Navajale so, da je sporno parkirišče prostorsko umeščeno neposredno pred vhode v stanovanjske stavbe na naslovu O. 1, 3, 5 in 7 , da so na njem vse od izgradnje navedenih stavb v letu 1970 do motilnega ravnanja v novembru 2011 nemoteno in neovirano parkirale svoja vozila in predlagale ustrezne dokaze (grafični prikaz GURS, zaslišanje tožečih strank, zaslišanje priče J. C. ogled), kar je sodišče neutemeljeno zavrnilo. Da je bila njihova posest jasno vidna tudi toženima strankama, dokazuje dejstvo, da sta se z obvestili o napovedani spremembi parkirnega režima na spornem parkirišču obrnili prav nanje. O tem so priloženi dokazi v prilogah spisa. Ker je bil tak prometni režim brez motenj uveljavljen več kot 40 let, ne more biti dvoma o izpolnjenosti pogoja glede zunanje vidnosti posesti. Parkirišče je pred stanovanjskimi stavbami z več kot 300 stanovanjskimi enotami. Normalno in življenjsko logično je, da so na njem parkirale tudi tretje osebe – bodisi ostali stanovalci, ki niso vložili tožbe, bodisi drugi (npr. obiskovalci). Toda to ne pomeni, da parkirišče ne pripada tožnikom kot etažnim lastnikom stanovanjskih stavb na naslovu O. 1, 3, 5 in 7. To so tretje osebe upoštevale brez opozorilnih tabel in drugih zunanjih znakov, ki do motilnega ravnanja toženih strank niso bili potrebni. Zato je zmoten zaključek, da tožeče stranke niso izkazale izključujoče in trajno dostopne posesti na parkiriščih, ker so na njih lahko parkirale tudi tretje osebe (stanovalci s K. 2-10 ter ostali stanovalci na naslovu O. 1, 3, 5 in 7, ki niso vložili tožbe) in ker so bila parkirišča odprta. Tako stališče je preozko, kar je že ugotovilo Višje sodišče v Ljubljani s sklepom I Cp 1692/2011 z dne 16. 11. 2011. Sodišče prve stopnje bi moralo izvesti dokaze za ugotavljanje zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja (zaslišanje vsaj ene od tožečih strank in predlagane priče J. C.). Ker tega ni storilo, je sklep obremenjen s pomanjkljivostmi, zaradi katerih se ga ne da preizkusiti. V njem ni razlogov o odločilnih dejstvih, kar je absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Enako velja za ugotovitve in odločitev v zvezi z dostopnostjo posesti. Sodišče ni izvajalo dokazov o tem, kako so parkirale tožeče stranke, zgolj s stopnjo verjetnosti (v nasprotju z 8. členom ZPP) je ocenjevalo, da tožeče stranke na spornih parkiriščih niso mogle nemoteno in neovirano parkirati svojih vozil kadarkoli so to želele. Podani sta bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP ter absolutna bistvena kršitev pravil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačno je ocenjevalo primere iz sodne prakse, na katere so se sklicevale tožeče stranke.

5. Pritožniki grajajo tudi zavrnilno odločitev v zvezi s predlagano začasno odredbo. Menijo, da njena obrazložitev ni ustrezna. Razlogi, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, ne obravnavajo utemeljenosti terjatve tožeče stranke z vidika verjetnosti njenega obstoja, ampak z vidika dokončnega ugotavljanja utemeljenosti te terjatve s stopnjo prepričanja, kar je zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča sodišče prve stopnje napačno.

6. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari posledično grajajo tudi odločitev o stroških postopka.

7. Na vročeno pritožbo je odgovorila prva tožena stranka, druga tožena stranka pa ne. Pritrjuje odločitvi prvega sodišča, meni, da je pravilna. Predlaga zavrnitev pritožbe ter priglaša pritožbene stroške.

8. Pritožba je delno utemeljena.

9. V tožbi, vloženi 16. 12. 2011, zaradi zatrjevanega motilnega dejanja (dne 25. 11. 2011 opravljenega nameščanja kovinskih parkirnih zapor, zaklenjenih s ključavnicami, na posamezna parkirna mesta na parkirišču pred večstanovanjsko stavbo na naslovu O. 1, 3, 5 in 7) so tožeče stranke trdile: - da so etažni lastniki navedene večstanovanjske stavbe, - da od izgradnje stavbe (od leta 1970 naprej pa vse do motilnega dejanja) za dovoz, dostop in parkiranje svojih vozil uporabljajo parkirišče pred navedeno stavbo kot funkcionalno zemljišče navedene stavbe, - da do uveljavitve Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (v nadaljevanju: ZVEtL; Ur. l. RS, št. 45/08) funkcionalno zemljišče še ni bilo ugotovljeno z ustrezno odločbo o določitvi funkcionalnega zemljišča ali gradbene parcele, - da je lastninska pravica na teh zemljiščih v zemljiški knjigi vpisana v korist G. d.o.o. in - da so zato 22. 3. 2011 vložili predlog za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi po 30. členu ZVEtL.

10. Prva tožena stranka je v odgovoru na tožbo priznala, da so tožeče stranke pred vložitvijo tožbe za parkiranje svojih vozil uporabljale zemljiške parcele z ID znaki 114, 115, 116, 117 in 118, ne pa tudi na ostalih vtoževanih parcelah, ker gre za zelenice, ter da je sama kot najemnica zemljišča po najemni pogodbi, sklenjeni z zemljiškoknjižnim lastnikom zemljišča – G. d.o.o., drugi toženi stranki naročila namestitev parkirnih zapor na posamezna parkirna mesta. Branila se je z ugovorom, da tožniki obravnavanih zemljišč niso imeli v posesti niti v soposesti, ker niso podani elementi zunanje vidnosti, izključujočnosti in dostopnosti. Navajala je, da so zemljišča prostorsko uvrščena med več stanovanjskimi bloki (poleg blokov tožečih strank še bloka na naslovih O. in ter bloki na G. ter K. 1 – 8) in so namenjena parkiranju stanovalcem vseh navedenih blokov oziroma celotni soseski ter drugim (npr. obiskovalcem trgovine S.).

11. Druga tožena stranka je priznala, da je pri nameščanju ovir za parkirišča ravnala po navodilih prvotožene stranke. Ugovarjala je pasivno legitimacijo. Tudi ona se je branila še z ugovorom o nedokazanosti posesti, češ da se je na parkirišču parkiralo na način, kdor prej pride, prej zasede prosto parkirno mesto.

12. Glede na tako trditveno in dokazno podlago strank je sodišče prve stopnje pri odločanju sicer pravilno izhajalo iz materialnopravnih določil Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) o posestnem varstvu, ki ga zakon nudi ne le posestnikom stvari (24. člen SPZ), pač pa tudi soposestnikom. Po 25. členu SPZ več oseb lahko izvršuje posest bodisi tako, da posedujejo stvar skupaj (kot so za sporno parkirišče trdili tožniki, ki so navajali, da vsak od njih izvršuje dejansko oblast na celotnem parkirišču), bodisi da vsak od njih izključno poseduje del stvari, za kar v obravnavani zadevi ne gre. Glede na ugotovljene dejanske okoliščine pa je pri odločanju navedena pravna pravila delno zmotno uporabilo.

13. Sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje (so)posesti in nastalo motenje (prvi odstavek 33. člena SPZ). Na tožeči stranki je trditveno in dokazno breme, da v posestni pravdi dokaže, da je bila pred motenjem (so)posestnik stvari, da je bila posest res motena, da jo je motila tožena stranka in da njeno dejanje res pomeni motenje – da je samovoljno in protipravno (32. in 33. člen SPZ). Soposestniki uživajo posestno varstvo tako v medsebojnem razmerju (kar ni predmet obravnavane zadeve) kot nasproti tretjim.

14. Ob nespornem dejstvu, da je sporne ovire na posamezna parkirišča nameščala druga tožena stranka in pri tem ravnala po naročilu prve tožene stranke, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo ugovor pasivne legitimacije druge tožene stranke (razlogi v točki 27 sklepa). Ni bilo sporno, da so bile ovire na posameznem parkirišču naročene s strani prve tožene stranke z namenom preprečiti dotedanje brezplačno parkiranje na parkiriščih, in da so tožeče stranke temu nasprotovale oz. se uprle s predpravdnimi opomini, ki so v prilogah spisa. Po ugotovitvah prvega sodišča so tožeče stranke do tedaj obravnavano parkirišče uporabljale za parkiranje svojih vozil. Ob takih dejanskih ugotovitvah je pravilna ocena in odločitev, da je bilo nameščanje zapor motilno dejanje, ki sta ga storili obe toženi stranki in ne le prva tožena stranka. Motilno je vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti, pri čemer sta v motenjski pravdi pasivno legitimirana tako tisti, ki je motilno ravnanje naročil oziroma v čigar korist je bilo storjeno (prva tožena stranka), kot storilec motilnega dejanja (druga tožena stranka).

15. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje so zemljiške parcele z ID znaki 109 do 113 (pet parcel v k.o. X) v naravi zelenice, ki ne služijo parkiranju. Tožniki so zahtevali posestno varstvo zaradi onemogočenega parkiranja. S tem so utemeljevali tako svojo soposest na vtoževanih zemljiščih (vsakodnevno uporabo zemljišč za dovoz, dostop in parkiranje svojih vozil) kot motilno dejanje toženih strank (nameščanje kovinskih parkirnih zapor na posamezna parkirna mesta na parkirišču). Drugačna motilna dejanja (npr. zapora ali onemogočanje uporabe zelenic) niso bila ne zatrjevana ne ugotovljena. Zato je zahtevek v delu, ki se nanaša na zahtevano posestno varstvo na zemljiščih, ki so v naravi zelenice, pravilno zavrnjen (razlogi v točki 17 sklepa). Pritožba, ki v tem delu niti ni konkretizirana, pa je neutemeljena.

16. Iz nadaljnjih ugotovitev sodišča prve stopnje, sprejetih na podlagi nespornih dejstev, pa izhaja: - da je v večstanovanjski stavbi na naslovu O. v L več kot 300 stanovanjskih enot in najmanj tako število vozil etažnih lastnikov, - da je parkirnih mest na spornem parkirišču le od 175 do 180, - da tožniki kot etažni lastniki ne morejo parkirati svojih vozil nikjer drugje kot na vtoževanem parkirišču, - da slednje ni ograjeno z ograjo ali zapornicami, ki bi preprečevale dostop do parkirišča tretjim osebam, - da na parkirišču parkirajo tudi stanovalci sosednjega bloka (K. 2 do 10).

17. Na podlagi predloženih fotografij in izjav tožnikov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so tožniki uporabljali parkirišče za parkiranje. Vendar je po ugotovitvah, da niso bili edini uporabniki neograjenega parkirišča, ocenilo, da do posestnega varstva niso upravičeni, češ da niso dokazali svoje izključne posesti, oziroma izključujoče, trajno dostopne in na zunaj vidne posesti. Pri tem se je naslonilo na prevladujočo sodno prakso in se opredelilo tudi do dveh judikatov, na katera so se sklicevali tožniki in ki po ugotovitvah sodišča prve stopnje odstopata od večinske sodne prakse.

18. Pritožbi je treba pritrditi, da je odločitev materialnopravno zmotna. V obravnavani zadevi namreč ne gre za primer javnih parkirnih površin, kar bi omogočalo javno in neomejeno parkiranje vsakemu. V takem primeru parkirišče res ne bi moglo biti predmet posestnega varstva posameznikov. Da ne gre za tak primer, izhaja že iz trditvene podlage samih strank. Prva tožena stranka se je branila z izrecnim ugovorom, da gre za zasebno lastnino družbe G. d.o.o. Da je lastninska pravica navedene družbe na vtoževanih zemljiščih vknjižena v korist navedene družbe, izkazujejo tudi zemljiškoknjižni izpiski v prilogah A 214- A 253. Pomembne so tudi nadaljnje navedbe prve tožene stranke: o prostorski umeščenosti parkirišča med več večstanovanjskih stavb in o tem, da je sporno parkirišče namenjeno ne le tožnikom, pač pa tudi stanovalcem blokov na sosednjih ulicah, kot to izhaja iz grafičnega prikaza v prilogi B3 in A 254. Na drugi strani je tožeča stranka trdila, da gre za funkcionalno zemljišče oziroma k njeni večstanovanjski stavbi pripadajoče zemljišče (predlog za določitev pripadajočega zemljišča v prilogi A 255).

19. Takšna trditvena in dokazna podlaga strank dopušča presojo, da je med pravdnimi strankami spor o lastninski pravici na vtoževanih zemljiščih (parkirišču), ki je bila pridobljena v postopku lastninjena zemljišč v bivši družbeni lastnini. Vsa stavbna zemljišča so bila v sistemu družbene lastnine v nasprotju z lastninsko pravico na stavbah, ki je bila mogoča, lahko le v družbeni lastnini. Lastnik stavbe je na stavbnem zemljišču pridobil le pravico uporabe, lastniki posameznih delov stavbe pa skupno trajno pravico uporabe na zemljišču, na katerem stoji stavba, in na zemljišču, ki je potrebno za njeno redno rabo (6. člen Zakona o pravicah na delih stavbah, Ur. l. SRS št. 19/76). Prenašala se je le skupaj z lastninsko pravico na stavbah (2. odstavek 7. člena Zakona o pravicah na delih stavb – Ur. l. SRS št. 19/76, 7. člen Zakona o prometu z nepremičninami – Ur. l. SRS 19/76 in 42/86, kasneje 12. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih – Ur. l. SFRJ št. 6/80, 20/80 in 36/90). Pravica na zemljišču (pravica uporabe) je torej sledila pravici na objektu. Pravica uporabe na funkcionalnem zemljišču je bila bistvenega pomena pri preoblikovanju oziroma lastninjenju družbene lastnine. Predstavlja je podlago za pridobitev lastninske pravice na podlagi predpisov, ki so urejali lastninjenje. Po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lasti (ZLNDL – Ur. l. RS, št. 44/97) se je po samem zakonu spremenila v lastninsko pravico. Lastnik stavbe, ki je imel na funkcionalnem zemljišču pravico uporabe, je postal lastnik zemljišča, stavbe pa sestavni del zemljišča (načelo superficies solo cedit). Vknjižba lastninske pravice se je pri vknjiženih imetnikih pravice uporabe v zemljiški knjigi opravila po uradni dolžnosti. Vendar ta predpis ni posegel v pridobljene pravice etažnih lastnikov. Njihovih pravic na funkcionalnem zemljišču ni omejil (primerjaj: sklep VS RS II Ips 262/2009). Že po Zakonu o urejanju naselij in drugih posegih v prostor (Ur. l. SRS št. 18/84 s spremembami) je za funkcionalno zemljišče štelo zemljišče, ki je potrebno za redno rabo objekta. Stanovanjski zakon, na podlagi katerega je bilo pred lastninjenjem zemljišč po ZLNDL opravljeno lastninjenje stanovanj v družbeni lasti (Ur.l. RS št. 18/91), pa je kot funkcionalno zemljišče določil tisto zemljišče, ki je neposredno namenjeno redni rabi stanovanjske hiše, in brez katerega ta ne more funkcionirati. Izrecno je naštel, da med taka zemljišča sodijo npr. dostopne poti, dovozi, parkirni prostori, prostori za smetnjake, prostori za igro, počitek in podobno. Kot skupno funkcionalno zemljišče pa je bilo opredeljeno funkcionalno zemljišče, kadar je služilo več večstanovanjskim hišam neposredno ali posredno in ni sodilo med dobrine v splošni rabi (9. člen SZ). V pravnih razmerjih etažne lastnine je torej zemljiška parcela nujno skupni del, ki služi vsem posameznim delom stavbe ali celo več stavbam. Posamezni deli stavbe ne morejo obstajati brez zemljišča in je zemljišče v razmerju etažne lastnine nujni temelj, na katerem se oblikuje (povzeto po: dr. Miha Juhart – Funkcionalno zemljišče skozi čas in predpise, PP 2008, št. 3, stran 22).

20. Tako se izkaže, da v obravnavani zadevi ni mogoče prezreti zatrjevanega dejstva, da so sporna parkirišča funkcionalno (pripadajoče) zemljišče večstanovanjske stavbe v etažni lastniki tožnikov. Za to pravdo ni relevantno, ali so sporna parkirišča skupni deli, ki služijo zgolj večstanovanjski stavbi tožečih strank, ali tudi večstanovanjskim stavbam, ki jih še v pritožbi omenja prva tožena stranka (skupna lastnina po tretjem odstavku 23. člena SZ-1), pa tudi ne, ali gre za zasebno lastnino družbe G.d.o.o., kot je trdila prva tožena stranka na prvi stopnji. Ugotavljanje (sporne) lastninske pravice oziroma odločanje o lastninski pravici na zemljišču namreč ni predmet motenjske pravde. V njej je izključeno odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, pristnosti ali nepoštenosti posesti in o odškodninskih zahtevkih (426. člen ZPP).

21. Ker pa so z lastninsko pravico nepremičnine povezana tudi druga upravičenja, ki so imanentna lastniku stvari – med drugim tudi, da ima lastnik stvari stvar v posesti, in je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so tožniki sporno parkirišče (so)uporabljali kot svoje in na njem parkirali svoja vozila, to upoštevaje nesporno prostorsko umeščenost parkirišča pred njihovo večstanovanjsko stavbo (element zunanje vidnosti posesti) in funkcionalno povezanost z njo (element izključujočnosti in dostopnosti posesti) dokazuje njihovo soposest na parkirišču kot skupnem delu večstanovanjske stavbe. Drugačno naziranje sodišča prve stopnje je zmotno in kot pravilno opozarjajo pritožniki, preozko. Z zavrnitvijo tožbenega zahtevka bi jim bila odvzeta soposest na skupnih delih večstanovanjske stavbe in poseženo v njihove pravice neposrednih posestnikov do uporabe skupnih delov večstanovanjske stavbe. Etažni lastniki večstanovanjske stavbe, ki zahtevajo posestno varstvo na parkiriščih, za katere zatrjujejo, da predstavljajo pripadajoče (funkcionalno) zemljišče k večstanovanjski stavbi v njihovi etažni lastnini in dokažejo (so)uporabo parkirišča, so upravičeni do posestnega varstva ne glede na to, da parkirišče ni ograjeno ali posebej označeno kot skupni del (izključno) njihove večstanovanjske stavbe, in da na njem lahko občasno (če je prostor) parkirajo tudi drugi, ki ne prebivajo v obravnavani večstanovanjski stavbi. Tako stališče je že bilo sprejeto v sodni praksi tukajšnjega sodišča (VSL II Cp 2613/2009). Čeprav sodišče prve stopnje navaja, da odstopa od večinske sodne prakse, mu pritožbeno sodišče zaradi pojasnjene vsebine spornega razmerja v celoti pritrjuje. Etažnim lastnikom večstanovanjske stavbe posestnega varstva na zemljiščih, ki naj bi predstavljala skupne dele njihovih večstanovanjskih stavb, ni mogoče odreči. 22. Po povedanem je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje in listine v spisu, ki so jih predložile stranke in so torej imele možnost njihove obravnave, pri odločanju napačno uporabilo materialno pravo, ko je ocenilo, da tožeče stranke niso dokazale soposesti na vtoževanih parkiriščih. Zato je v tem delu pritožbeno sodišče na podlagi 3. in 5. točke 358. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP pritožbi ugodilo in sklep v tem delu spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku za ugotovitev motenja posesti, vzpostavitev prejšnjega stanja in prepoved bodočih motilnih dejanj na zemljiščih, ki v naravi predstavljajo parkirišča, ugodilo. Da sta toženi stranki z nameščanjem zapornic na posamezna parkirišča nedopustno, samovoljno in brez soglasja toženih strank posegli v dotedanje mirno izvajanje soposesti tožnikov (parkiranje njihovih vozil na spornih parkiriščih), med strankami niti ni bilo sporno (33. člen SPZ). Prav tako tudi ne dejstvo pravočasnosti zahtevanega posestnega varstva po 32. členu SPZ. V ostalem, ko se je tožbeni zahtevek za posestno varstvo nanašal na zemljišče, ki so v naravi zelenice, pa je bilo iz zgoraj pojasnjenih razlogov treba tožbeni zahtevek zavrniti in v tem delu potrditi sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s 2. točko 365. člena ZPP).

23. Sodišče prve stopnje je zaradi neizkazanosti verjetnosti terjatve zavrnilo tudi predlog za izdajo začasne odredbe. Odločitev je pravilna v delu, ki se nanaša na zelenice. Pritožbo je bilo zato treba tudi v tem delu zavrniti in v tem delu potrditi izpodbijani sklep.

24. Glede posestnega varstva na parkiriščih in z njim povezanim zahtevanim zavarovanjem te nedenarne terjatve pa je pritožbeno sodišče sklep o začasni odredbi razveljavilo. Zaradi neizkazanosti verjetnosti terjatve sodišče prve stopnje ni presojalo ostalih predpostavk za izdajo začasne odredbe po 272. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Pritožbeno sodišče samo prvič o tem ni moglo odločati, saj bi sicer strankam odvzelo pravico do ugovora. Poleg tega je tožeča stranka v predlogu predlagala, naj sklep o začasni odredbi velja še 30 dni po pravnomočnosti odločbe o glavni stvari. Z njeno pravnomočnostjo torej njen pravni interes za izdajo predlagane začasne odredbe še ni prenehal. 25. Navedeni razlogi so narekovali razveljavitev sklepa o začasni odredbi v delu, ki se nanaša na zahtevano zavarovanje nedenarne terjatve v zvezi z nemoteno uporabo nepremičnin, ki so v naravi parkirišče. V tem obsegu je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP).

26. Ker je odločanje o začasni odredbi povezano tudi z odločanjem o stroških celotnega postopka, je bilo treba razveljaviti izpodbijani sklep tudi v stroškovnem delu (v točki III. izreka) in tudi v tem delu zadevo vrniti v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Ob ponovni odločitvi o začasni odredbi naj torej ponovno odloči tudi o stroških celotnega postopka in svojo odločitev primerno obrazloži. 27. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.