Jedro

Vrhovno sodišče je v času veljavnosti Odredbe zadeve, ki se vodijo na podlagi četrtega odstavka 36. člena ZSSve, obravnavalo kot nujne, čeprav tak status teh zadev ne izhaja iz izrecne zakonske ureditve. V Odredbi predsednika Vrhovnega sodišča te zadeve niso bile navedene kot zadeve, ki se ne glede na tretji odstavek 83. člena ZS ne štejejo za nujne. Vendar pa je treba ne glede na prakso Vrhovnega sodišča v zadevah, na katere se upravičeno sklicuje toženka v odgovoru na tožbo, v pripravljalni vlogi in na glavni obravnavi, in ne glede na to, da gre pri suspenzu že po naravi zadeve za nujen ukrep, glede na izredne razmere in posebne ukrepe zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije v spornem obdobju ter glede na dejstvo, da tudi sicer zakon sporov o odločbah Sodnega sveta izrecno ne opredeljuje kot nujnih (in se kot take obravnavajo le na podlagi ustaljene sodne prakse), v obravnavani zadevi zaradi zaščite ustavne pravice do pravnega sredstva izjemoma šteti tožbo za pravočasno.

Očitki, ki so bili podlaga za uvedbo disciplinskega postopka in posledično za suspenz tožnika, niso bili podani zato, ker bi tožnik (le) javno razkril domnevne nepravilnosti in pritiske nanj, pač pa predvsem zaradi načina, na katerega je to storil. Tudi Vrhovno sodišče tako kot Sodni svet tako ni moglo spregledati, da se tožniku očita več brezkompromisnih in neposrednih verbalnih napadov na posamezne poimensko navedene sodnike in tožilce ter pomembne institucije v sodnem sistemu ter druge osebe izven pravosodja, kršenje ugleda sodniškega poklica in odklonitev sodniške dolžnosti (ki ni v zvezi niti z zatrjevanimi nepravilnostmi niti s pritiski na sodnika).

Zaupanje javnosti v sodstvo ne temelji le na strokovni, temveč tudi na moralni integriteti sodnika. Od njega se pričakujejo visoki standardi obnašanja, med katere nedvomno sodi zadržanost, dostojnost in spoštljivost pri izražanju in do drugih sodnikov in državnih organov ter drugih oseb. Namen zadržanosti sodnika v situacijah, ko bi lahko zaradi njegovega izražanja bila vprašljiva avtoriteta in integriteta sodstva, dostojnost in spoštljivost pri izražanju do drugih sodnikov in državnih organov ter drugih oseb, je varstvo javnega interesa – zaupanja javnosti v sodstvo, varstvo njegove neodvisnosti in nepristranskosti, integritete, ugleda ter časti sodnikov in sodstva.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

**Odločitev podpredsednika Vrhovnega sodišča**

1. Podpredsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju: Vrhovno sodišče) je z odločbo SuZ 53/2020 z dne 11. 8. 2020 odločil o začasni odstranitvi tožeče stranke (v nadaljevanju tožnik) iz sodniške službe (v nadaljevanju suspenz), ki traja do dokončne odločitve pristojnega organa v disciplinskem postopku in po kateri v času suspenza prejema nadomestilo plače, ki je enako polovici plače, ki bi jo prejemal, če bi delal. Ugotovil je, da so bili zoper tožnika vloženi trije predlogi za izrek disciplinske sankcije zaradi več kršitev sodniške dolžnosti z ravnanjem na način, s katerim krši ugled sodniškega poklica. Glede na značaj in težo očitanih ravnanj je ocenil, da je suspenz potreben zaradi zagotovitve nemotenega delovanja Okrožnega sodišča v ... ter da se zavarujeta ugled sodniškega poklica in zaupanje javnosti v sodstvo.

**Odločitev Sodnega sveta**

2. Sodni svet Republike Slovenije (v nadaljevanju Sodni svet) je z odločbo Su 293/2020-5 z dne 17. 9. 2020 zavrnil tožnikovo pritožbo zoper citirano odločbo podpredsednika Vrhovnega sodišča. Soglašal je s presojo, da so očitane kršitve po svoji teži, obsegu in naravi take, da pritožnik ne more legitimno, brez posledic za ugled sodstva in zaupanje javnosti vanj, izvrševati sodniške službe, dokler se v disciplinskem postopku ne ugotovi, ali so bile z očitanimi ravnanji storjene disciplinske kršitve. S sklepom Su 293/2020-6 z dne 17. 9. 2020 je zavrnil tudi zahtevo za izločitev dr. A. A., predsednika Sodnega sveta.

**Tožba v upravnem sporu**

3. Tožnik je 12. 2. 2021 vložil tožbo, v kateri primarno izpodbija odločbo podpredsednika Vrhovnega sodišča z dne 11. 8. 2020, v povezavi z njo pa tudi sklep in odločbo Sodnega sveta, in sicer slednjo iz razloga bistvenih kršitev pravil postopka, nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Bistveno kršitev pravil postopka uveljavlja, ker je pri odločanju Sodnega sveta sodeloval predsednik Sodnega sveta dr. A. A., ki bi moral biti v skladu s prakso Ustavnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče) izločen in ker niti pred izrekom suspenza in niti pred Sodnim svetom ni bil zaslišan. V zvezi s slednjim predlaga postavitev predhodnega vprašanja Sodišču Evropske unije (v nadaljevanju Sodišče EU). Meni tudi, da sklep o zavrnitvi predloga za izločitev in izpodbijana odločba Sodnega sveta nista ustrezno obrazložena. Predvsem bi moral Sodni svet obrazložiti, zakaj odstopa od stališča, zavzetega v odločbi Ustavnega sodišča Up-679/06, in kdo je odločil, da za Republiko Slovenijo Evropska konvencija o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) ne velja več. V odločbi o suspenzu bi moralo biti tudi obrazloženo, zakaj se je suspenz izrekel šele po osmih mesecih od prve disciplinske prijave. Nadalje očita zmotno uporabo materialnega prava glede stališča Sodnega sveta, da pravo EU zagotavlja le sodnikovo zunanjo neodvisnost - da ga varuje pred zunanjimi pritiski, ne pa tudi pred pritiski znotraj pravosodja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zaradi razjasnitve tega vprašanja naslovi na Sodišče EU zahtevo za predhodno odločanje. Glede pomembnosti notranje sodnikove neodvisnosti citira nemško teorijo,1 sodno prakso nemškega Zveznega sodišča in poljski primer sodnika Igorja Tuleye. Opozarjanje na pritiske znotraj sodstva ne pomeni kršitve ugleda sodstva, zoper sodnika, ki opozori na pritiske, se ne sme disciplinsko ukrepati ali celo izreči suspenza. To naj bi izhajalo iz primerjalne ustavno sodne prakse in novejše prakse Sodišča EU. Meni, da je ukrep, ki se v praksi skorajda ne uporablja, nesorazmeren – namesto da bi bil zaščiten pred tovrstnimi pritiski, je bil suspendiran. Poudarja, da je treba njegove izjave presojati ob upoštevanju konteksta, v katerem so bile izrečene. Uveljavlja tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ker Sodni svet ni ugotavljal, kako je njegovo opozarjanje na pritiske okrnilo ugled sodstva. Le domnevalo se je, da nadaljnje opravljanje sodniške funkcije pomeni oviro za nemoteno delovanje sodstva. Predlaga, da Vrhovno sodišče opravi glavno obravnavo, na kateri bi bila kot priča zaslišana novinarka B. B., ki je poročala o pritiskih na sodnike v Sloveniji za nizozemsko javno televizijo NOS.

**Odgovor na tožbo**

4. Sodni svet v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik v tožbi napačno označil zastopnika tožene stranke, saj po petem odstavku 17. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) toženo stranko zastopa Sodni svet. Prav tako naj bi podal neustrezen tožbeni predlog, ki bi se moral glasiti na odpravo odločbe Sodnega sveta, ker Vrhovno sodišče po specialni zakonski določbi 36. člena Zakona o sodnem svetu (v nadaljevanju ZSSve) odloča o zakonitosti odločbe Sodnega sveta in ta je predmet izpodbojne tožbe. Opozarja, da je bila odločba Sodnega sveta tožnikovemu pooblaščencu vročena 28. 10. 2020, kar pomeni, da je bila 12. 2. 2021 vložena tožba prepozna. Obravnavana zadeva ima status nujne zadeve v smislu 9. točke tretjega odstavka 83. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS). Tretji odstavek 36. člena ZSSve namreč določa, da mora v upravnem sporu zoper odločbe in sklepe Sodnega sveta Vrhovno sodišče odločiti v roku 30 dni od prejema tožbe. Iz sklepa Vrhovnega sodišča I Up 55/2011 (in iz sklepa Upravnega sodišča II U 365/2016) izhaja, da gre za nujno zadevo tudi, kadar drug zakon nujnost posredno določa s tem, da za postopek v upravnem sporu določa instrukcijski rok za odločitev. Glede navedb o bistvenih kršitvah, ki naj bi bile storjene s tem, da je pri odločitvi sodeloval tudi predsednik Sodnega sveta, ki bi moral biti po tožnikovem mnenju izločen, navaja, da zgolj to, da stranka ali pooblaščenec disciplinskim organom predlaga odločanje o disciplinski (ali drugačni) odgovornosti sodnika, ne predstavlja razloga za sodnikovo izločitev, saj bi to v nasprotnem primeru pomenilo, da bi lahko stranka na ta način s svojim ravnanjem sama izbirala, kateri sodnik (ne) bo odločal v njeni zadevi.

**Navedbe strank v pripravljalnih vlogah in na glavni obravnavi**

5. V pripravljalni vlogi z dne 18. 3. 2021 je tožnik nasprotoval navedbam Sodnega sveta o tem, da je tožba prepozna. Navajal je, da so nujne samo zadeve, za katere tako določa zakon, in da nabora z zakonom določenih nujnih zadev s sklicevanjem na sodno prakso ni mogoče širiti.

6. Sodni svet je v pripravljalni vlogi z dne 2. 4. 2021 vztrajal pri stališču, da je tožba prepozna. Navajal je, da iz sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki je odločalo v sporih zoper odločbe Sodnega sveta kot o nujnih zadevah tudi v času veljavnosti Odredbe predsednika Vrhovnega sodišča, izhaja, da so zadeve, v katerih je dovoljen upravni spor po 36. členu ZSSve, nujne (npr. zadeve U 7/2020 z dne 14. 12. 2020, U 1/2021 z dne 8. 1. 2021 in U 2/2021 z dne 21. 1. 2021). V zvezi s tem je predlagal zaslišanje generalne sekretarke Sodnega sveta.

7. Vrhovno sodišče je na predlog tožnika 14. 5. 2021 opravilo glavno obravnavo, na kateri sta stranki vztrajali pri svojih navedbah in jih še dopolnili.

8. Tožnik je poudaril, da je poleg zunanje neodvisnosti, ki pomeni neodvisnost sodstva kot sistema, pomembna in mora biti zavarovana tudi notranja neodvisnost sodstva oziroma posameznega sodnika. To pomeni, da mora biti vsak sodnik kot nosilec sodne oblasti pri sojenju zaščiten pred nedopustnimi notranjimi pritiski. Skliceval se je na judikat Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi moskovske sodnice Olge Borisovne Kudeshkine in ponovno na poljski primer Tuleya. Predlagal je, da se glede vprašanja o notranji sodniški neodvisnosti k udeležbi v postopku na podlagi 19. člena ZUS-1 povabi kot amicus curiae Beneško komisijo in Evropsko komisijo. Ravnanje in ukrepe, ki jim je bil izpostavljen, je primerjal z delovanjem mafije, ki utiša tiste, ki niso po njeni volji. Poudaril je, da je to v demokratični družbi nedopustno. Na nepravilnosti je treba opozarjati in sodnike, ki to storijo, je treba zaščititi in ne preganjati.

9. Toženka je navajala, da se mora vsak sodnik zavedati pomena svoje funkcije. Ko jo sprejme, pristane na omejitve svojega pojavljanja v javnosti. Namen teh omejitev je varovanje javnega interesa glede zaupanja in spoštovanja sodstva. Ne nasprotuje svobodi izražanja in se strinja, da je notranja neodvisnost sodnika vrednota, ki jo je treba ščititi in spoštovati. Vseeno pa mora biti sodnikova beseda, ko se pojavi v javnosti, skrbno odmerjena z namenom varovanja neodvisnosti sodstva, integritete in spoštovanja sodnikov. Teža ravnanj, ki se očitajo tožniku, predstavlja ogrožanje temeljev za delovanje sodstva, ki se izražajo v zaupanju in spoštovanju sodstva in sodnikov, ki v njem delujejo.

**O dokaznih predlogih**

10. V dokaznem postopku je Vrhovno sodišče prebralo odločbo podpredsednika Vrhovnega sodišča Suz 53/2020 z dne 11. 8. 2020, pritožbo tožeče stranke z dne 25. 8. 2020, spis Sodnega sveta Su 293/2020, in sicer odločbo Su 293/2020-5 in sklepa Su 293/2020-6 in Su 293/2020-7, vsi trije z dne 17. 9. 2020. Dokazna predloga za zaslišanje B. B. in generalne sekretarke Sodnega sveta je zavrnilo. Prva naj bi izpovedala o pritiskih na slovenske sodnike, o katerih naj bi ji povedala mlada slovenska odvetnica ("de jonge advocate"). Ta dokazni predlog se ne nanaša na dejstvo, ki bi ga bilo treba v obravnavanem postopku dokazovati, saj izpodbijana odločba v ničemer ne temelji na neresničnosti ali resničnosti tožnikovih trditev o pritiskih. Druga pa naj bi izpovedala o tem, kakšno stališče ima Vrhovno sodišče do nujnosti zadev, ki se obravnavajo po 36. členu ZSSve. Ta dejstva so Vrhovnemu sodišču znana oziroma jih sprejema kot nesporna, zato je zaslišanje generalne sekretarke Sodnega sveta o tem nepotrebno.

**O formalnih pomanjkljivostih tožbe**

11. Dve formalni pomanjkljivosti tožbe2, na kateri je opozoril Sodni svet v odgovoru na tožbo, je tožnik med postopkom odpravil. 12. Tožnik je v tožbi kot toženo stranko označil "Republiko Slovenijo, ki jo zastopa podpredsednik Vrhovnega sodišča RS". ZUS-1 v petem odstavku 17. člena določa, da je toženec v upravnem sporu država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Toženca v upravnem sporu zastopa organ, ki je izdal akt iz prejšnjega stavka, razen če v primeru tožbe zoper državo oziroma lokalno skupnost Vlada Republike Slovenije oziroma župan po vložitvi tožbe za zastopnika določi drug organ države oziroma lokalne skupnosti. Postopek odločanja v tem sporu je bil končan z odločbo Sodnega sveta. Sodni svet je z vidika organizacije državne oblasti državni organ, zato je v sporih zoper odločbe Sodnega sveta po 36. členu ZSSve toženec država, to je Republika Slovenija. Tožnik je kot toženca sicer pravilno označil Republiko Slovenijo, ki pa je v tem sporu v skladu s petim odstavkom 17. člena ZUS-1 ne zastopa podpredsednik Vrhovnega sodišča, pač pa organ, ki je izdal akt, s katerim je bil postopek odločanja končan, v obravnavanem primeru Sodni svet. Navedeno napako v označbi zakonitega zastopnika je tožnik odpravil s pripravljalno vlogo z dne 15. 3. 2021. 13. Tožnik je nadalje v tožbi tožbeni zahtevek usmeril le zoper odločbo podpredsednika Vrhovnega sodišča RS SuZ 53/2020 z dne 11. 8. 2020 (v uvodu), čeprav je v obrazložitvi navajal tudi, da izpodbija odločbo Sodnega sveta Su 293/2020 z dne 17. 9. 2020 (5. točka obrazložitve). Postopek v tem upravnem sporu pa se pred Vrhovnim sodiščem vodi na podlagi ZSSve, ki v prvem odstavku 36. člena izrecno določa, da je zoper odločbe in sklepe sodnega sveta dovoljen upravni spor, pri tem pa navedena določba ne razlikuje med odločbami, ki jih Sodni svet izda kot enostopenjski organ, in odločbami, ki jih izda kot pritožbeni organ, kot je to v obravnavani zadevi. Predmet presoje v upravnem sporu je tako glede na specialno določbo prvega odstavka 36. člena ZSSve zakonitost odločbe Sodnega sveta3. Čeprav je tožnik na glavni obravnavi z dne 14. 5. 2021 vztrajal, da je predmet tožbe v obravnavani zadevi odločba podpredsednika Vrhovnega sodišča, je iz previdnosti tožbeni zahtevek formalno razširil tudi na odpravo odločbe Sodnega sveta z dne 17. 9. 2020. **Pravočasnost tožbe**

14. Procesna predpostavka za vsebinsko obravnavo tožbe je njena pravočasnost4. Nesporno dejstvo, da je bila odločba Sodnega sveta tožniku po pooblaščencu vročena 28. 10. 2020, tožnik pa je tožbo vložil 12. 2. 2021, terja odgovor na vprašanje oziroma na ugovor tožene stranke, ali je tožba pravočasna.

15. Zoper odločbo Sodnega sveta je treba v skladu s prvim odstavkom 28. člena ZUS-1 vložiti tožbo v 30 dneh od vročitve. Takšen je bil tudi pravni pouk v izpodbijani odločbi Sodnega sveta Su 293/2020-5. Odločba je bila tožnikovemu pooblaščencu vročena 28. 10. 2020, kar pomeni, da se je navedeni 30-dnevni rok iztekel 27. 11. 2020. 16. Ker je bila tožba očitno vložena po poteku 30 dni od vročitve izpodbijane odločbe, je njena pravočasnost odvisna od tega, ali je procesni rok iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1 zaradi ukrepov, ki so bili posledica epidemije COVID-19, tekel tudi v času med 28. 10. 2020 in 12. 2. 2021. 17. Na podlagi prvega odstavka 83.a člena ZS ob naravnih in drugih hujših nesrečah, ob epidemijah ali podobnih izrednih dogodkih, ki v večjem obsegu omejujejo redno izvajanje sodne oblasti, posamezna ali vsa sodišča poslujejo v skladu s 83. členom ZS, o čemer odloči predsednik Vrhovnega sodišča z odredbo. Določba 83. člena ZS se sicer nanaša na poslovanje sodišč v času sodnih počitnic, ko sodišča poslujejo v omejenem obsegu in ko razpisujejo naroke in odločajo le v nujnih zadevah. Katere so nujne zadeve, je določeno v tretjem odstavku 83. člena ZS5. Ne glede na določbo prvega odstavka lahko po četrtem odstavku 83.a člena ZS predsednik Vrhovnega sodišča glede na okoliščine izrednega dogodka z odredbo iz prvega odstavka tega člena določi tudi, da se vse ali nekatere zadeve iz 5. do 9. točke tretjega odstavka prejšnjega člena ne štejejo za nujne zadeve ali zanje določi obseg poslovanja in da sodišča v vseh ali nekaterih nenujnih zadevah poslujejo v neomejenem obsegu.

18. Predsednik Vrhovnega sodišča je 13. 11. 2020 izdal Odredbo o posebnih ukrepih iz 83. a člena ZS zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije (v nadaljevanju Odredba), ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 165/2020 z dne 13. 11. 2020. Na podlagi Odredbe procesni roki v nenujnih zadevah niso tekli od 16. 11. 2020 do 31. 1. 2021. 19. Vrhovno sodišče je v času veljavnosti Odredbe zadeve, ki se vodijo na podlagi četrtega odstavka 36. člena ZSSve, obravnavalo kot nujne6, čeprav tak status teh zadev ne izhaja iz izrecne zakonske ureditve7. V Odredbi predsednika Vrhovnega sodišča te zadeve niso bile navedene kot zadeve, ki se ne glede na tretji odstavek 83. člena ZS ne štejejo za nujne. Vendar pa je treba ne glede na prakso Vrhovnega sodišča v zadevah, na katere se upravičeno sklicuje toženka v odgovoru na tožbo, v pripravljalni vlogi in na glavni obravnavi, in ne glede na to, da gre pri suspenzu že po naravi zadeve za nujen ukrep, glede na izredne razmere in posebne ukrepe zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije v spornem obdobju8 ter glede na dejstvo, da tudi sicer zakon sporov o odločbah Sodnega sveta izrecno ne opredeljuje kot nujnih (in se kot take obravnavajo le na podlagi ustaljene sodne prakse), v obravnavani zadevi zaradi zaščite ustavne pravice do pravnega sredstva izjemoma šteti tožbo za pravočasno.

**Vsebinska obravnava tožbe**

20. Tožba ni utemeljena.

21. Odločbo Sodnega sveta z dne 17. 9. 2020 je tožnik izpodbijal zaradi bistvenih kršitev postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

22. Kot bistveni kršitvi je uveljavljal dejstvo, da mu v postopku ni bila zagotovljena pravica do izjave in ker je pri odločitvi Sodnega sveta sodeloval njegov predsednik, ki bi moral biti izločen. Smiselno pod tema dvema očitkoma uveljavlja razlog iz 2. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1, po kateri se sme upravni akt izpodbijati, če se v postopku pred njegovo izdajo ni ravnalo po pravilih postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve. V tretjem odstavku 27. člena ZUS-1 je določeno, da je bistvena kršitev določb postopka vselej podana v primerih, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ali drug zakon, ki ureja postopek izdaje upravnega akta. ZUP v drugem odstavku 237. člena določa, da se za bistveno kršitev pravil upravnega postopka v vsakem primeru šteje tudi, če stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe (4. točka), in če je pri odločanju ali vodenju postopka sodelovala oseba, ki bi morala biti po zakonu izločena (6. točka).

**O pravici do izjave**

23. Tožnik se v zvezi s pravico do izjave neutemeljeno sklicuje na odločitev Sodišča EU v zadevi C-831/18P (v tožbi se pomotoma navaja C-381/18P) z dne 18. 6. 2020, ki ni primerljiva. V tej zadevi je bila obravnavana kršitev pravice do izjave iz 41. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju LEUTP), ki v okviru "pravice do dobrega upravljanja" našteva pravice (med njimi tudi do izjave), ki morajo biti vsakomur zagotovljene pred institucijami, organi, uradi in agencijami Unije.

24. V upravnem postopku velja načelo zaslišanja stranke, saj je v prvem odstavku 9. člena ZUP določeno, da je treba, preden se izda odločba, dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo. Vendar pa pravica stranke do izjave ni absolutna9. V obravnavani zadevi je treba upoštevati, da je suspenz poseben ukrep sodne uprave, za izrek katerega so enostransko določeni zakonski pogoji in izjava (zaslišanje) stranke ni predvidena niti v Zakonu o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS) niti v ZSSve. Pogoj za izrek suspenza v obravnavani zadevi je vložitev predloga za uvedbo disciplinskega postopka10. Tak predlog oziroma predlogi so bili vloženi. V njih je navedeno, katere so očitane kršitve, zato za ugotovitev tega dejstva (ki med strankama ni sporno) tožnika zaradi zavarovanja njegovih pravic ni bilo treba zaslišati. Ali imajo očitane disciplinske kršitve takšno težo in značaj, da utemeljujejo izrek suspenza, pa sicer ni dejansko, temveč pravno vprašanje.

25. Ne glede na navedeno pa o kršitvi pravice do izjave ni mogoče več govoriti, saj je Vrhovno sodišče domnevno kršitev odpravilo, ko je razpisalo glavno obravnavo, na kateri je bilo tožniku omogočeno, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo izpodbijanih odločb, vključno tudi o pravnih vprašanjih11. **O izločitvi predsednika Sodnega sveta**

26. Tožnik je v postopku pred Sodnim svetom zahteval izločitev predsednika dr. A. A., ker ga je tožnikov pooblaščenec, odvetnik C. C., skupaj z dr. D. D. novembra 2019 prijavil disciplinskemu sodišču, etični komisiji in Sodnemu svetu zaradi stališča, zavzetega v zadevi X Ips 298/201512, in sicer, da senat, katerega član je bil tudi dr. A. A., ne bo upošteval judikata Ustavnega sodišča, ki je v konkretnem postopku, ki je bil kasneje predmet revizije, odločilo, da so bile v njem kršene z ustavo zajamčene človekove pravice. Sodni svet je s sklepom Su 293/2020-6 z dne 17. 9. 2020 zavrnil tožnikov predlog za izločitev predsednika dr. A. A. 27. Razlogi, ki bi ob smiselni uporabi ZUP (prvi odstavek 31. člena ZSSve) narekovali izločitev člana Sodnega sveta, so določeni v 35. členu ZUP (izločitveni razlogi). Stranka lahko zahteva izločitev uradne osebe iz teh razlogov, lahko pa na podlagi prvega odstavka 37. člena ZUP tudi, kadar druge okoliščine vzbujajo dvom o njeni nepristranosti (odklonitveni razlog).

28. Pravno stališče sodnika, zavzetega pri opravljanju sodne funkcije, ne predstavlja odklonitvenega razloga, kot ga uveljavlja tožnik, saj odločitev sodnika, s katero se stranka ne strinja, ne more sama po sebi vzbujati dvoma v njegovo nepristranskost13. Tudi prijava sodnika nekemu organu s strani strankinega pooblaščenca, pri čemer ta prijava niti ni v zvezi s postopkom, v katerem se zahteva izločitev, ne more biti sama po sebi razlog za dvom v njegovo nepristranskost14. Enako velja tudi za primer, ko je sodnik predsednik ali član organa (v tem primeru Sodnega sveta), ki odloča o pravicah stranke. Sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-679/06 in U-I 20/07 z dne 10. 10. 2007 (na katero je tožnik opozoril v tožbi) je tako, kot to navaja tudi Sodni svet v odgovoru na tožbo, neutemeljeno, saj zadevi nista primerljivi. Navedena zadeva se je nanašala na drugačne okoliščine vzbujanja objektivnega videza nepristranskosti (tam je vrhovni sodnik sam javno izjavil, da je v sporu s stranko)15. **O obrazloženosti odločb in postavitvi vprašanja v predhodno odločanje Sodišču EU**

29. Tožnik izpodbijanima odločbama in sklepu o zavrnitvi predloga za izločitev dr. A. A. očita neobrazloženost. Meni, da bi moralo biti v izpodbijanih odločbah obrazloženo, zakaj je treba šele po osmih mesecih od prve disciplinske prijave suspendirati sodnika, ki javno spregovori o pritiskih nanj. Vrhovno sodišče v tej zvezi ugotavlja, da je podpredsednik Vrhovnega sodišča na podlagi obvestila z dne 6. 8. 2020 o uvedenem disciplinskem postopku odločbo o suspenzu izdal 11. 8. 2020, torej nemudoma, saj prej za to ni bilo zakonite podlage. Kdaj so bile vložene prve disciplinske prijave, ni odločilno dejstvo, zato odločba Sodnega sveta ni neobrazložena, če do njega ni zavzel stališča16. Tudi sklep o zavrnitvi predloga za izločitev dr. A. A. je obrazložen v skladu z zahtevami iz 214. člena ZUP. Zahteva, da bi moralo biti v sklepu obrazloženo, zakaj je Erdoganu v Turčiji prepovedano to, kar si v Republiki Sloveniji dovoli Sodni svet, in kdo je odločil, da za Republiko Slovenijo EKČP ne velja več, je nerazumna in presega predmet odločanja ter vsebino obveznih sestavin sklepa o predlogu za izločitev.

30. V tožbi je bila očitana bistvena kršitev postopka tudi zato, ker glede uporabe 47. člena LEUTP Sodni svet Sodišču EU ni postavil predhodnega vprašanja. Sodni svet ni organ, ki bi bil upravičen nasloviti na Sodišče EU vprašanje za predhodno odločanje, saj je ta možnost po drugem odstavku 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske Unije (v nadaljevanju PDEU) in prvim odstavkom 113.a člena ZS oziroma dolžnost (tretji odstavek 267. člena PDEU in drugi odstavek 113.a člena ZS) dana oziroma naložena le nacionalnemu sodišču. **O dejanskem stanju**

31. Zmotno ugotovitev dejanskega stanja tožnik očita zaradi presumpcije, da njegovo nadaljnje opravljanje sodniške funkcije predstavlja oviro za nemoteno delovanje sodstva, in ker nihče ni ugotavljal, kako naj bi njegovo ravnanje krnilo ugled sodstva. Ocena, ali sodnikovo nadaljnje opravljanje sodniške funkcije predstavlja oviro za nemoteno delovanje sodstva in ali je njegovo ravnanje krnilo ugled sodstva, je odvisna od narave in teže očitanih kršitev ter je prepuščena predsedniku oziroma podpredsedniku Vrhovnega sodišča. Pravilnost in utemeljenost njegove ocene se presoja v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava. Gre za pravno in ne dejansko vprašanje.

**O utemeljenosti tožbe**

32. Odločitev o suspenzu je bila sprejeta na podlagi ugotovitve, da so bili zoper tožnika vloženi trije predlogi za izrek disciplinske sankcije zaradi več kršitev sodniške dolžnosti, in sicer:

I. V predlogu z dne 9. 10. 2019 je navedeno, da naj bi se neprimerno in nedostojno izražal do posameznikov ter z dejanjem pod točko 2 neupravičeno odklonil sodniško dolžnost:

1. s tem, da naj bi 5. 12. 2018 s svojega službenega elektronskega naslova na več naslovov poslal sporočilo, v katerem je med drugim zapisal: _– „Stanje vseh K vpisnikov je dramatično, a je temu kriv le nesposobni predsednik sodišča E. E., ki je uspel uničiti vse, česar se je lotil. Delo vpisničark bo vedno slabo in čedalje slabše, dokler bo sodišče vodil E. E., ki nima temeljne morale, da bi iz svojega položaja odstopil. Namesto razrešitve E. E. se F. F. skupaj z E. E. izživlja nad sodniki tega oddelka, jim v posebne mape vlaga vse počez najrazličnejše neumnosti, seveda le tistim, ki jih ne mara, ki so se mu zamerili, ki niso primerni za dobre ocene dela in napredovanje. Tako v mape notornih lenuhov, nesposobnežev, ne vlaga prav nič obremenjujočega, pa predmetni ves čas napredujejo v višje nazive, sposobni in pokončni pa v osebne mape dobivamo najrazličnejše neumnosti, kar se potem odraža na ocenah. Nimam prav nikakršne želje prikupiti se F. F. ali E. E., ta vrsta me odbija, ponosen sem, če me takšni ne marajo. Vendar je potrebno končno institucionalno zamejiti njihovo samovoljo, maniakalni sadizem, pomanjkanje najbolj temeljne osebne kulture. E. E. nabira šminkerske plus točke v javnosti, zakriva enormno nesposobnost. Pozivam vas, da končno nekaj ukrenete, sicer se bo gnojna bula razlila, pošteni sodniki bomo zapustili sistem, pa se bosta F. F. in E. E. izživljala le še nad gospodinjami,“_

2. da naj bi dne 16. 1. 2019, po tem ko je državna tožilka G. G. 11. 1. 2019 podala pritožbo na njegovo ravnanje v kazenski zadevi II K 53384/2014 in ga je predsednik Okrožnega sodišča v ... pozval, naj v skladu z 71.c členom ZS posreduje poročilo v zvezi s tem, z dopisom izdelavo poročila odklonil in med drugim zapisal: _– "Če predsednik sodišča potrebuje zapisnik ali zvočni posnetek[,] si ga naj zagotovi sam..." in "Če si bom zaželel službe, ki bo temeljila na posredovanju dokumentov, bom podal prošnjo za poštnega delavca, kurirja ali pismonošo, ker sem pa trenutno državna oblast, se mi z dostavljanjem pošiljk ni treba ukvarjati,"_

3. da naj bi dne 18. 1. 2019, po tem ko je državna tožilka G. G. v kazenski zadevi II K 53384/2014 zahtevala njegovo izločitev, v pisnem odgovoru na njene navedbe v zahtevi med drugim zapisal: _– "Vse to, kar navajam, je SDT popolnoma očitno spregledala in se je sedaj loteva huda živčnost, ko se pred celo strokovno in laično javnostjo kažejo rezultati njene nesposobnosti. Po tipičnem psihološkem mehanizmu projekcije projicira svoje zatrte vsebine v tretjo osebo, predsednika senata, ki ne počne nič drugega, kot vestno opravlja svoje delo, predvsem v skladu z zaključki Vrhovnega sodišča, rečena SDT pa doživlja drug za drugim izbruhe živčnosti, kar mora predsednik senata preprečevati, da sodni postopek, ki se vodi zaradi resnega kaznivega dejanja, ne bi zašel v psihoterapijo. V slednji je predvideno provociranje pogostih čustvenih odzivov, da bi se v pacientu sprožili procesi ozaveščanja, vendar SDT ni na lastni psihoterapevtski seansi. Za razliko od mene, SDT spisa skoraj ne pozna, ne ve, da so v njem ključne vsebine, se osredotoča na bizarnosti, ki so njej v korist in tako izstavlja fokus dokaznega postopka v irelevantno,"_

4. in da naj bi kršil ugled sodniškega poklica, ravnanje pa naj bi imelo hujše posledice za ugled sodniškega poklica, s tem da je 16. 4. 2019 ob razglasitvi sodbe v zadevi II K 53384/2014 kot predsednik senata izrekel tudi: _– "Ni torej v navadi, da se obrazložitev sodbe začne z elementi, ki so spremljali sojenje, kakor je v tej situaciji nujno in to počnem prvič. Ko sem dobil zadevo v sojenje, je pet ali šest sodnikov reklo, dobro da si ti to dobil, ker to ti edini lahko končaš. S tem niso mislili, da sem tako sposoben, ampak da sem tako samosvoj. Zadevo sem naštudiral. Pred sojenjem sem šel k vrhunskemu pravnemu strokovnjaku, in mu od besede do besede napovedal, kaj se bo dogajalo na tem sojenju, in vse se je zgodilo. Takoj ob prvih narokih so se začeli obiski predsednika sodišča E. E. in nenehna klicanja, da se me naj disciplinira, da naj začnem soditi tako, kot je treba. Obrnil sem se na zgodovinarja, ki je preučeval stalinistične postopke. V celem času Sovjetske Zveze se nič takega ni zgodilo, kar se je dogajalo meni v štirih mesecih. Kdo stoji za vsem tem, jaz ne vem. H. H. ni tako pomemben, in jaz nisem tako pomemben, da bi se naju lotil na tak način. Sporočilo je jasno, sodnik ne sme soditi pošteno, poštenega sojenja ne sme biti. Jaz sem sodil pošteno in to me bo stalo kariere, nikoli ne bom napredoval. Čez en mesec bom verjetno v suspenzu. To, da je H. H. imel pošteno sojenje, je pogojeno z mojo odločitvijo, da si uničim kariero. Tisti, ki boste od sodnikov zahtevali, da sodijo pokončno in pošteno, trikrat razmislite, preden boste sodnike krivili. Jaz sem edini, ki je preživel to Golgoto, pa sem sodil tudi že tastu predsednika Združenih držav, sodil sem najbolj občutljive politične zadeve, vsi politiki so bili pred menoj, ampak takšne surove, brutalne kampanje, ki je spremljala to sojenje, jaz ne pomnim. Očitno je bilo zadano že v prvem sojenju, da H. H. mora biti obsojen, da se neke zadeve ne bi raziskovale na ... Kdo je tu v ozadju, ne želim špekulirati, vsekakor pa gre za odločitve, ki segajo v Vrhove pravosodja, v vodstvo državnega tožilstva, v Sodni svet in Vrhovno sodišče Slovenije. Kdo stoji za tem, kar počne I. I., jaz ne vem, sigurno pa ne J. vdova. Zato ozadje tega sojenja, v polni meri ugotavljam, da je naravnano. K meni že mesece hodi določena sodnica, ki je v rednem kontaktu s skupino državnih tožilcev. Vsak teden mi namiguje: „A ne, da ne boš oprostil H. H.?" V prejšnjem kazenskem postopku H. H. poštenega sojenja ni imel. Noben izmed štirih sodnikov ni v kazenskem postopku, niti v disciplinskem postopku."_

II. V predlogu z dne 27. 11. 2019 je navedeno, da naj bi kršil sodniške dolžnosti tako, da je ravnal na način, s katerim se krši ugled sodniškega poklica, ter se neprimerno in nedostojno izražal do posameznikov in državnih organov s tem, da:

1. naj bi 25. 9. 2019 v javnem pismu, objavljenem v časopisu ..., osebno in poklicno diskreditiral predsednika Okrožnega sodišča v ... E. E. in pomembne institucije sodnega sistema oziroma posameznike (Sodni svet, člane Komisije za etiko in integriteto pri Sodnem svetu, posamezne člane disciplinskega sodišča prve stopnje, ki so obravnavali eno od prejšnjih disciplinskih zadev zoper njega, ter višjo sodnico K. K., ki je v okviru sodniškega nadzora opravila pregled sodnikovih spisov, ter druge sodnike) tako, da je v javnem pismu med drugim navedel: _– da Komisija za etiko in integriteto (oziroma kot jo imenuje "Etična komisija") "dobesedno izvršuje inkvizicijo v vrstah sodstva; da je javno pismo napisal zato, da bodo bralci zmožni dojeti pošasten obseg zlorabe; da so trije neuki ali pokvarjeni disciplinski sodniki ugotovili disciplinski prekršek tam, kjer ga ni moglo biti, ter ga kaznovali z znižanjem plače; da so vsi trije "sodniki" prve stopnje [,]na sramoto sebe samih in sistema, še vedno sodniki, ki si ne zaslužijo omembe in niso vredni črnila na papirju [,] ter kako ti trije mesarji sodijo navadnim državljanom, če na ta način sodijo kolegom sodnikom; da se je pregleda njegovega celotnega poslovanja lotila zadnja partijska sekretarka ZKJ na sodišču K. K., da njena ocena njegovega dela ni mogla biti drugega kot zlonamerna, črkobralska, ponesrečena, zaradi vnaprejšnjih slabih namenov, kot tudi zaradi njenega strokovnega siromaštva; da je bilo naslednje izživljanje E. E. bolje pripravljeno, saj je skupaj z F. F. in L. L. oblikoval predlog za njegovo disciplinsko kaznovanje, nato pa so se zato, da bi lastnemu zmazku pridali pridih strokovnosti, obrnili na Etično; da je modus operandi postavljen; bestialna, psihopatska E. E. udbomafijska pobuda, kateri sledi potrditev Etične, čemur sledi disciplinski postopek, v katerem sodnik nimam na prvi stopnji prav nikakršnih možnosti, tokrat morda tudi na drugi ne; da so vsi našteti likvidatorji, satrapi srednjeveškega aziatsko-predinkvizicijskega tipa znova na pohodu zoper to nekaj malo časti in ponosa,"_

2. in ker naj bi 26. 9. 2019 kot gost v oddaji ... na ... neresnično govoril o vsesplošnem strahu med sodniki ter med drugim izjavil: _– "Kadar predsednik sodišča zlorablja mehanizme, ki mu jih je država zaupala [,] in s tem povzroča nepotrebno škodo ljudem, takšnega človeka ne marajo, številni se ga bojijo, pa javno ne spregovorijo";_ in pri zadnjem vprašanju novinarja, ki se je glasilo; "Če me čaka sojenje na Tavčarjevi 9, ali lahko kot državljan pričakujem pošteno sojenje, strokovne sodnike?", odgovoril: _– "Naredite vse, da vas ne bo čakalo sojenje na Tavčarjevi 9."_

III. V predlogu z dne 20. 1. 2020 je navedeno, da naj bi kršil sodniške dolžnosti tako, da je ravnal na način, s katerim se krši ugled sodniškega poklica ter se neprimerno in nedostojno izražal do posameznikov s tem:

1. da naj bi dne 25. 10. 2019 v komentarju, objavljenem na spletnem portalu ... osebno in poklicno diskreditiral filozofa dr. M. M. tako, da je v komentar med drugim zapisal: _– "ta filozof in vaški psihoanalitik";_ _- "..lahko razberemo iz te filozofsko – psihološke – forenzičnopravne driske osebe, za katero nihče izven matične univerze ne ve, da obstaja";_ _- "Ali je M. M. retardiran? Ali ima IQ višji od številke čevljev?";_ _- ".. omejimo se na nepismenost doktorja",_

2. in naj bi 12. 11. 2019 s svojega elektronskega naslova na naslov Sodnega sveta poslal sporočilo, v katerem naj bi neresnično in žaljivo pisal o sodnici N. N. ter se žaljivo izražal do predsednika Okrožnega sodišča v ... E. E. in do Višjega sodišča v ... s tem, da je med drugim zapisal: _– "V tej povezavi sem bil poklican na razgovor na policijo, kjer sem bežno prebral besedilo njene ovadbe, ki priča o njeni popolni pravni nepismenosti; s tem, da me je kazensko ovadila, je storila dve strokovni napaki, zaradi katerih na izpitu iz materialnega kazenskega prava na Univerzi podeljujejo negativne ocene; ker vaša dominantna kandidatka torej o kazenskem pravu ne ve popolnoma ali skoraj nič, bi bila njena izbira nadaljnji krepek korak v smeri devastacije sodstva v smislu negativne selekcije; da na kazenskem oddelku Višjega sodišča v ... skorajda ni več nikogar strokovnega ali neoporečnega."_

33. Na tej podlagi je bilo tožniku v predlogih za uvedbo disciplinskega postopka očitanih več istovrstnih kršitev težje narave, in sicer iz 15. točke drugega odstavka 81. člena ZSS (neprimerno, nedostojno ali žaljivo obnašanje ali izražanje do posameznikov, državnih organov ter pravnih oseb v zvezi z opravljanjem sodniške službe ali zunaj nje), kršitev iz 2. točke drugega odstavka 81. člena ZSS (neizpolnitev ali neupravičena odklonitev izvršitve sodniške dolžnosti) in kršitev iz 14. točke drugega odstavka 81. člena ZSS (vedenje ali ravnanje sodnika, ki je v nasprotju s sodniško neodvisnostjo ali s katerim se krši ugled sodniškega poklica). Za nekatere očitane kršitve se lahko v disciplinskem postopku izreče tudi najstrožja disciplinska sankcija, prenehanje sodniške službe.

34. Kot je Vrhovno sodišče poudarilo že v sodbi U 5/2018 z dne 9. 1. 2019, je suspenz ukrep sodne uprave, ki zasleduje nemoteno in učinkovito izvajanje sodne oblasti, katere pomemben temelj legitimnosti je tudi zaupanje javnosti vanjo. Kot tak je glede na zakonske določbe omejen tudi vsebinsko. Formalno je sicer po ZSSve vezan na uvedbo disciplinskega postopka (ali na uvedbo kazenskega postopka po ZS), ni pa njegov neposredni odraz. Nima namreč kaznovalne narave, kot jo imajo disciplinske sankcije. Izrek suspenza ne temelji na presoji utemeljenosti očitanih disciplinskih kršitev, kar je bilo v izpodbijanih odločbah večkrat poudarjeno, temveč na presoji, ali so očitki (utemeljeni ali ne) takšnega značaja in teže, da ob upoštevanju sorazmernosti narekujejo izrek suspenza zaradi zasledovanja cilja – zaupanja javnosti v sodstvo in varstvo njegovega ugleda. Narava ukrepa je začasna, saj traja le do dokončne odločitve o očitanih disciplinskih kršitvah.

35. Suspenz sodnika je bil v dosedanji praksi, kot to pravilno navajata tožnik in toženka, dejansko izjemen in redek ukrep. Zaradi svoje narave in posledic terja vsekakor previdnost pri izrekanju, saj bi v primeru, če ne bi bili zanj podani zakonski pogoji, pomenil nedopusten poseg v sodnikov položaj oziroma njegovo neodvisnost. Zato je vedno potrebno tehtanje med sodnikovo neodvisnostjo in potrebo po zaščiti ugleda sodstva in javnega zaupanja vanj. Upoštevaje vlogo varuha samostojnosti in neodvisnosti sodne veje oblasti na eni strani in na drugi strani vlogo organa, ki skrbi za zagotavljanje kakovosti dela sodišč in sodnikov ter javni ugled sodstva, je Sodni svet takšno tehtanje po presoji Vrhovnega sodišča v celoti opravil, kar je v izpodbijani odločbi tudi obširno in podrobno obrazloženo.

36. V okviru tega spora tudi Vrhovno sodišče izrecno poudarja, da se v obravnavani zadevi ne odloča o disciplinski odgovornosti tožnika in se v ničemer ne opredeljuje do tega, ali tožnikova ravnanja predstavljajo disciplinske kršitve17, pač pa o tem, ali so očitki, ki so podlaga za uvedbo disciplinskega postopka, takšni, da upravičujejo suspenz. Odločitev o suspenzu se lahko izpodbija iz razloga, da očitki, ki so bili v izpodbijani odločbi o suspenzu predstavljeni, nimajo ustreznega značaja in teže. V to smer gredo tudi tožbene navedbe, ko se tožnik sklicuje na notranjo neodvisnost, v bran katere naj bi se bil primoran odzvati in opozoriti na pritiske, ki jih je bil deležen. Hkrati pa naj bi opozarjanje na pritiske opravičevalo tudi uporabo ostrejših izrazov.

37. Tako je treba tudi ob tožnikovemu sklicevanju zlasti na primera Tuleya proti Poljski18 in Kudeshkina proti Rusiji19, iz katerih naj bi izhajalo, da se zoper sodnike, ki opozarjajo na pritiske, ne sme ukrepati, ponovno poudariti, da se v postopku suspenza ne ocenjuje, ali očitane kršitve tudi dejansko predstavljajo disciplinsko kršitev. O tem bo odločalo disciplinsko sodišče, ki bo moralo upoštevati tudi okoliščine primera, v katerih in zaradi katerih je prišlo do očitanih ravnanj. Tudi v primeru Kudeshkina in številnih drugih20, v katerih je začrtalo široke okvire, pa tudi meje svobode izražanja21, je ESČP presojalo okoliščine, v katerih so bile posamezne izjave dane in njihovo dejansko vsebino (npr. ali so imele dejansko podlago, ali so presegle meje kritike itd.). V navedenih primerih je ESČP odločalo o upravičenosti trajne spremembe položaja tožnikov in v nobeni ni zavzeto stališče, da zoper sodnika, ki opozarja na pritiske znotraj sodstva (ali zoper drugo osebo, ki opozarja na nepravilnosti v delovnem okolju), ni možen ukrep, kot je suspenz. Iz njih pa tudi ne izhaja, da izjav, če so podane kot opozarjanje na napake (oziroma pritiske) ali kritika, v nobenem primeru ni mogoče šteti za neprimerne, pač pa, da je to odvisno od okoliščin vsakega primera posebej.

38. Opisana primerjava je potrebna zaradi odgovora na tožnikove navedbe, kako so v mednarodnem prostoru zaščiteni sodniki, ki spregovorijo o nepravilnostih in pritiskih. Vrhovno sodišče sicer v celoti soglaša s tožnikovim stališčem, da je neodvisnost sodnika lahko zagotovljena le, če ni podvržen nobenim pritiskom, katerih cilj bi bil vplivanje na njegove odločitve – ne od zunaj in ne znotraj sodstva samega. Načeloma soglaša tudi s stališčem, da sodnika, ki javno spregovori o tovrstnih pritiskih in ki opozarja na nepravilnosti pri vodenju in poslovanju sodišč, zgolj zaradi tega ni mogoče sankcionirati.

39. Vendar pa očitki, ki so bili podlaga za uvedbo disciplinskega postopka in posledično za suspenz tožnika, niso bili podani zato, ker bi tožnik (le) javno razkril domnevne nepravilnosti in pritiske nanj, pač pa predvsem zaradi načina, na katerega je to storil. Tudi Vrhovno sodišče tako kot Sodni svet tako ni moglo spregledati, da se tožniku očita več brezkompromisnih in neposrednih verbalnih napadov na posamezne poimensko navedene sodnike in tožilce ter pomembne institucije v sodnem sistemu ter druge osebe izven pravosodja, kršenje ugleda sodniškega poklica in odklonitev sodniške dolžnosti (ki ni v zvezi niti z zatrjevanimi nepravilnostmi niti s pritiski na sodnika).

40. Tega ne more spremeniti niti tožnikovo zatrjevanje, da opozarjanje na pritiske in napake pri delovanju sodstva terja tudi uporabo ostrejših besed, ima po presoji Vrhovnega sodišča svoje meje. Kot je poudaril Sodni svet in s tem v celoti soglaša tudi Vrhovno sodišče, zaupanje javnosti v sodstvo ne temelji le na strokovni, temveč tudi na moralni integriteti sodnika. Od njega se pričakujejo visoki standardi obnašanja, med katere nedvomno sodi zadržanost, dostojnost in spoštljivost pri izražanju in do drugih sodnikov in državnih organov ter drugih oseb. Namen zadržanosti sodnika v situacijah, ko bi lahko zaradi njegovega izražanja bila vprašljiva avtoriteta in integriteta sodstva, dostojnost in spoštljivost pri izražanju do drugih sodnikov in državnih organov ter drugih oseb, je varstvo javnega interesa – zaupanja javnosti v sodstvo, varstvo njegove neodvisnosti in nepristranskosti, integritete, ugleda ter časti sodnikov in sodstva.

41. Vrhovno sodišče soglaša s presojo Sodnega sveta, da narava in teža očitkov, ki izhajajo iz predlogov za uvedbo disciplinskega postopka, utemeljujejo izrek suspenza, katerega namen je zagotavljanje nemotenega in učinkovitega izvajanja sodne oblasti in zaupanja javnosti vanjo. S tega vidika je Sodni svet utemeljeno ocenjeval, kaj ravnanja, ki izhajajo iz predlogov za uvedbo disciplinskega postopka, pomenijo za ugled in avtoriteto sodstva, za zaupanje javnosti vanj, hkrati pa tudi za delovanje sodišča, na katerem pritožnik opravlja sodniško službo. Ni mogel spregledati, da so med očitanimi nekatera ravnanja z načinom izvršitve dosegle izjemno širok krog javnosti in negativno vplivale na ugled sodstva, nekatera pa naj bi predstavljala napad na ugled sodniškega poklica in sodstva kot takega, pri čemer naj bi bila večina dejanj storjenih v okviru izvrševanja sodniške službe.

42. Sodni svet je tudi pojasnil, da je z vidika značilnosti očitanih ravnanj razumna in utemeljena tudi ocena, da bi tožnik, če bi nadaljeval z opravljanjem sodniške službe, z njimi nadaljeval, še preden bi bila sprejeta končna odločitev o tem, ali pomenijo nedopustno disciplinsko kršitev ali ne. Vrhovno sodišče se pridružuje stališču Sodnega sveta, da bi nadaljnje tovrstno ravnanje, če bi bilo izvršeno s položaja sodnika med opravljanjem sodniške službe, dajalo videz, ki bi bil v nasprotju z dostojanstvom in pomenom legitimnosti sodstva, kar je z vidika tehtanja vrednot tudi pomembna okoliščina za odločitev o suspenzu. Le ta pa je upravičena tudi z vidika potrebe po nemotenem in učinkovitem delu konkretnega sodišča, na katerem službuje tožnik. Za nemoteno delovanje kolektiva, oddelka, sodišča in sodstva kot takega je pomembno tudi medsebojno zaupanje, spoštovanje, sodelovanje, pa tudi mirno okolje, kar vse je lahko ogroženo, če sodniško službo opravlja sodnik, ki ga tako kot tožnika bremenijo očitki takšnega značaja in teže. **O predlogu za odstop predhodnih vprašanj v odločanje Sodišču EU in o predlogu za udeležbo Beneške komisije in Evropske komisije v postopku kot _amucus curiae_**

43. Vrhovno sodišče tožnikovemu predlogu za postavitev predhodnih vprašanj Sodišču EU ni sledilo. Po drugem odstavku 113.a člena ZS je Vrhovno sodišče oziroma drugo sodišče dolžno izdati sklep, s katerim predhodno vprašanje odstopi v odločanje Sodišču EU, kadar je odločba Vrhovnega sodišča ali odločba drugega sodišča, zoper katero stranke v postopku ne morejo vložiti rednega ali izrednega pravnega sredstva, odvisna od predhodne rešitve vprašanja glede razlage oziroma glede veljavnosti ali razlage prava Evropskih unije.

44. Tožnik je predlagal postavitev dveh vprašanj, in sicer: 1) "Ali je v skladu z določbo 47. člena LEUTP, če se sodniku izreče suspenz, ne da bi bil poprej zaslišan, kot za primer odvzema imunitete izhaja iz sodbe Sodišča EU C-381/18P z dne 18. 6. 2020"; in 2) "Ali se določba 47. člena LEUTP razlaga tako, da jamči zgolj in samo zunanjo sodnikovo neodvisnost, ali pa jo je treba razlagati tako, da jamči tudi notranjo sodnikovo neodvisnost, ki vključuje varstvo sodnika pred pritiski znotraj pravosodja?"

45. Glede prvega vprašanja Vrhovno sodišče ugotavlja, da omejitve pri uresničevanju pravic, ki jih priznava LEUTP, vključno s pravico do izjave, priznane v njenem 41. členu, dopušča listina sama, pri čemer v prvem odstavku 52. člena zahteva, da je vsaka omejitev predpisana z zakonom in da spoštuje bistveno vsebino posamezne temeljne pravice. Kot je bilo predhodno že pojasnjeno (24. točka obrazložitve), pravica stranke do izjave v upravnem postopku ni absolutna. Poleg tega pa je bila v postopku pred Vrhovnim sodiščem tožniku na glavni obravnavi dana možnost izjave, zato stališče Sodišča EU o tem vprašanju ni pomembno za odločitev v tej zadevi.

46. Glede drugega vprašanja pa je tudi že pojasnjeno, da ni nobenega dvoma o tem, da mora biti sodniku zagotovljena neodvisnost pred vsakršnimi pritiski, zunanjimi ali notranjimi, in mora biti pred njimi zaščiten ne glede na to ali le ti prihajajo od zunaj ali pa do njih prihaja znotraj pravosodja22. Zato predhodno odločanje Sodišča EU tudi o tem vprašanju ni potrebno.

47. Vrhovno sodišče iz zgoraj navedenih razlogov ni sledilo niti predlogu, da se k udeležbi v postopku povabi Beneško komisijo in Evropsko komisijo.

48. Na druge tožbene navedbe, sklicevanja na pravna stališča ter primere iz tuje sodne prakse in teorije Vrhovno sodišče ne odgovarja, ker niso pomembne za odločitev v tej zadevi.

49. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Članek predsednika nekdanjega nemškega Zveznega ustavnega sodišča dr. Hansa-Jurgena Papiera. 2 Nanašali sta se na tožbeni zahtevek in označbo tožene stranke. 3 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča U 5/2020 z dne 10. 11. 2020. 4 Tožnik je v tožbi navedel, da je bila njegovemu pooblaščencu odločba Sodnega sveta vročena 28. 10. 2020 in da je rok za vložitev tožbe začel teči 29. 10. 2020 ter da na podlagi Odredbe predsednika Vrhovnega sodišča z dne 12. 11. 2020, ki je začela veljati 26. 11. 2020, s tem dnem dalje procesni roki niso tekli in so ponovno začeli teči 1. 2. 2021, tako da je 12. 2. 2021 vložena tožba pravočasna. 5 Kot nujne zadeve so določene: 1. preiskave in sojenje v kazenskih zadevah, v katerih je obdolžencu odvzeta ali omejena prostost in postopki v zvezi z izvrševanjem kazni zapora; 2. nepravdne zadeve o pridržanju oseb v psihiatričnih zdravstvenih organizacijah, 3. nepravdne zadeve po zakonu, ki ureja preprečevanje nasilja v družini; 4. izvršilne zadeve v zvezi s postopki za varstvo koristi otrok; 5. postopki v zadevah zavarovanja; 6. spori za objavo popravka objavljene informacije; 7. popis zapustnikovega premoženja; 8. postopki zaradi insolventnosti in prisilnega prenehanja; 9. druge zadeve, za katere tako določa zakon. 6 Prim. odločanje v zadevah U 7/2020, U 1/2021 in U 2/2021. 7 V sodni praksi Vrhovnega sodišča se je oblikovalo stališče, da štejejo za nujne v smislu 9. točke tretjega odstavka 83. člena ZS tudi tiste zadeve, ko zakon postopek posredno opredeljuje kot nujen s tem, ko predpisuje skrajšane roke oziroma določa za odločitev sodišča instrukcijski rok, oziroma določa, da mora sodišče postopati kar se da hitro. 8 Številni ukrepi in njihove interpretacije so v praksi (tudi glede teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih) povzročili vrsto nejasnosti, ki jih ni mogoče spregledati v škodo pravice stranke do pravnega sredstva v teh postopkih (npr. sklepi Vlade Republike Slovenije, izdani na podlagi šestega odstavka 83.a člena ZS). 9 ZUP npr. predvideva odstop od načela zaslišanja stranke v primeru skrajšanega ugotovitvenega postopka (144. člen) in tudi LEUTP dopušča omejitve pri uresničevanju pravic, ki jih ta listina priznava, vključno s pravico do izjave, priznane v njenem 41. členu, pri čemer prvi odstavek 52. člena listine zahteva, da je vsaka omejitev predpisana z zakonom in da spoštuje bistveno vsebino posamezne temeljne pravice. 10 ZSSve v četrtem odstavku 45. člena določa, da lahko predsednik vrhovnega sodišča ob vložitvi predloga za izrek disciplinske sankcije glede na značaj in težo očitane disciplinske kršitve izreče sodniku začasno odstranitev iz službe po določbah zakona, ki ureja sodniško službo, ki lahko traja najdalj do dokončne odločitve. V primeru iz prejšnjega odstavka traja suspenz najdalj do dokončne odločitve pristojnega organa v disciplinskem postopku (peti odstavek navedenega člena). 11 V primeru, ko stranki v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, pa je to pomanjkljivost mogoče odpraviti na glavni obravnavi pred sodiščem (druga alineja tretjega odstavka 59. člena ZUS-1). 12 Zoper sodbo je bila vložena ustavna pritožba, ki je Ustavno sodišče ni sprejelo v obravnavo (sklep Up-168/18 z dne 19. 4. 2021). 13 Prim. sklep VSRS Cp 4/2011 z dne 31. 3. 2011. 14 Prim. sklep VS RS Dsp 4/2013 z dne 16. 4. 2013. 15 Tudi ESČP zastopa stališče, da je pri ocenjevanju objektivne utemeljenosti dvoma v nepristranskost treba oceniti naravo razmerja med udeleženci postopka. Kot okoliščino, ki vzpostavlja dvom v nepristranskost, šteje npr. sovražnost, odpor sodnika do stranke ali da si je dal sodnik zadevo dodeliti iz osebnih razlogov (Olujič proti Hrvaški, zadeva 22330/05 z dne 5. 2. 2009, Kyprianou proti Cipru, zadeva 73797/01 z dne 15. 12. 2005), finančno povezanost in odvisnost sodnika in stranke (Pescador proti Španiji, zadeva št. 62453/00 z dne 17. 6. 2003), sorodstvene povezave (Micaleff proti Malti, zadeva 17056/06 z dne 15. 10. 2009), dvojne vloge sodnika (Mežnarič proti Hrvaški, zadeva 71615/01 z dne 15. 7. 2005) itd. 16 Neobrazloženosti odločbe podpredsednika Vrhovnega sodišča z dne 6. 8. 2020 tožnik v pritožbi ni uveljavljal. 17 Tudi iz izpodbijanih odločb izhaja, da se podpredsednik Vrhovnega sodišča in Sodni svet nista spuščala v presojo, ali očitana ravnanja tudi dejansko pomenijo disciplinsko kršitev, kar sta v odločbah tudi večkrat poudarila. 18 Zadeva se vodi pred ESČP pod št. 21181/19. 19 Sodba ESČP v zadevi št. 29492/05 z dne 14. 9. 2009. 20 Primeri: Palomo Sanchez in drugi proti Španiji št. 28955/06, 28957/06, 28959/06 in 28964/06, Karlamov proti Rusiji št. 27447/07, Balenović proti Hrvaški št. 28369/07, Guya 1 in 2 proti Moldaviji št. 14277/04 in št. 1085/10, Langner proti Nemčiji št. 14464/11, Kövesi proti Romuniji št. 3594/19 in drugi. 21 Po prvem odstavku 10. člena EKČP ima vsakdo ima pravico do svobode izražanja. Ta pravica obsega svobodo mišljenja ter sprejemanja in sporočanja obvestil in idej brez vmešavanja javne oblasti in ne glede na meje. Vendar pa po drugem odstavku te določbe izvrševanje teh svoboščin vključuje tudi dolžnosti in odgovornosti in je zato lahko podrejeno obličnosti in pogojem, omejitvam ali kaznim, ki jih določa zakon, in ki so nujne v demokratični družbi zaradi varnosti države, njene ozemeljske celovitosti, zaradi javne varnosti, preprečevanja neredov ali kaznivih dejanj, za varovanje zdravja ali morale, za varovanje ugleda ali pravic drugih ljudi, za preprečitev razkritja zaupnih informacij ali za varovanje avtoritete in nepristranskosti sodstva. 22 Iz izpodbijane odločbe niti posredno ne izhaja, da Sodni svet ne priznava notranje sodnikove neodvisnosti.