Jedro

Če delavec zaradi daljše odsotnosti zaradi bolniškega staleža ne more izrabiti letnega dopusta po pravilih, opredeljenih v 58. členu ZDR, ne izgubi pravice do regresa za letni dopust. Ta pravica ni vezana na dejansko izrabo letnega dopusta, ampak na pravico do izrabe, ki pa jo delavec pridobi pod pogoji, določenih v 1. odst. 57. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik trpi sam svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in toženo stranko zavezalo k izplačilu regresa za letni dopust za leto 1996, 1997 in 1998 v znesku 229.980,00 SIT z zakonitimi zamudimi obrestmi in sicer od zneska 60.660,00 SIT od 1.8.1996 dalje do plačila, od zneska 84.660,00 SIT od 1.8.1997 dalje do plačila in od zneska 84.660,00 SIT od 1.8.1998 dalje do plačila, od bruto zneskov regresa za letni dopust pa je tožena stranka dolžna odvesti ustrezne davke. Kar je tožnik zahteval iz naslova regresa za letni dopust za leto 1996 več in zahtevek za izplačilo regresa za letni dopust za leto 1995, je sodišče prve stopnje zavrnilo (1., 2. in 3. točka izreka). Po razsodbi sodišča prve stopnje pa je tožena stranka dolžna izplačati tožniku tudi odpravnino ob upokojitvi v višini 312.502,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.9.1998 dalje do plačila ter stroške postopka v višini 100.947,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo. Tožena stranka je dolžna plačati stroške sodnih taks za tožbo in sodbo v višini 24.000,00 SIT, svoje stroške postopka pa trpi sama.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi (pravilno spremeni) in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Glede odločitve o odpravnini ob upokojitvi se tožena stranka ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da je bila odpoved odpravnini ob upokojitvi dejansko volja tožnika. Prav tako pa sodišče v odločitvi ni pravilno definiralo ugovor tožene stranke, da je tožnik zaradi bolniškega staleža izgubil pravico do dopusta in s tem tudi pravico do regresa. Tega tožena stranka nikoli ni trdila, ampak je trdila le, da je tožnik zaradi večletnega neprekinjenega bolniškega staleža izgubil pravico do izrabe letnega dopusta (vsako naslednje leto po 30.6.).

Tožnik je vložil odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno, potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter toženi stranki po priloženem stroškovniku naloži plačilo dodatnih stroškov tega pravdnega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov ter pri navedenem preizkusu ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna. Ni utemeljen pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da je nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, zato ker sodišče ni preverjalo postopka sprejemanja tožnika v delovno razmerje pri toženi stranki, saj sam način prehoda tožnika na delo k toženi stranki jasno izhaja iz vsebine dokončega sklepa o prenehanju delovnega razmerja, izdanega s strani tožnikovega prejšnjega delodajalca. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku prišlo do zaključka, da tožena stranka ni dokazala, da je bila odpoved odpravnini ob upokojitvi dejansko volja tožnika. Tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožnik niti ne bi imel razloga, da bi se ob nastopu dela pri tožencu odpovedal pravici do odpravnine zato, da bi pri njem dobil delo. Sicer pa pritožbeno sodišče meni, da je vprašanje, ali se je tožnik z izjavo odpovedal tej pravici, pravno nepomembno, saj za tožnikovo zaposlitev pri tožencu ni bila pomembna njegova prošnja, ker je bil tja razporejen po sklepu vodstva prejšnjega delodajalca. Kot izhaja iz sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 24.12.1993, ki ga je izdal tožnikov prejšnji delodajalec H. d.o.o., je tožniku prenehalo delovno razmerje na delovnem mestu čuvaj - vratar v podjetju H. d.o.o. na podlagi dokončnosti tega sklepa. Skladno z določili programa razreševanja trajno presežnih delavcev pri tožnikovem prejšnjem delodajalcu je bila tožniku zagotovljena zaposlitev za nedoločen čas, s polnim delovnim časom, na delovnem mestu, ki ustreza delavčevi strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim pri drugem delodajalcu in to pri T. d.o.o., torej pri toženi stranki. Torej je šlo v tožnikovem primeru zgolj za prehod oziroma prevzem delavca v drugo organizacijo, ki je bil izveden na podlagi 15. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90, ki se uporablja kot predpis RS) oziroma 11. člena Splošne kolektivna pogodbe za gospodarstvo (SKPG - Ur.l. RS št. 39/93). Tožniku je bila na podlagi tega dokončnega sklepa zagotovljena zaposlitev naslednji dan po njegovi dokončnosti. V kolikor bi delavec odklonil ponujeno zaposlitev v podjetju T. d.o.o., v roku in na način kot je opredeljen v 2. in 3. točki tega sklepa, bi delavcu - tožniku na podlagi določil 1. odst. 100. člena točka 11 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), prenehalo delovno razmerje v 30 dneh po dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Glede na vsebino dokončnega sklepa o tožnikovem prenehanju delovnega razmerja, tožnik ni bil dolžan pošiljati prav nobene prošnje za sprejem v delovno razmerje, saj je le-to nastalo že na podlagi prehoda od enega na drugega delodajalca. Tožnik je zaposlitev celo moral sprejeti in ni bilo nobene potrebe, da bi že po izdanem sklepu prejšnjega delodajalca, prosil toženo stranko za sprejem v delovno razmerje. Sicer pa veljavna delovnopravna zakonodaja ne dovoljuje sklenitev delovnega razmerja pod določenimi pogoji. Zato je odločitev sodišča prve stopnje glede priznanja odpravnine ob upokojitvi pravilna.

Prav tako pa je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno priznalo tožniku regres za letni dopust. Pritožbeno sodišče se strinja tudi s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, da je ugovor tožene stranke, da je tožnik zaradi bolniškega staleža izgubil pravico do dopusta in s tem tudi pravico do regresa, neutemeljen. Tožnik pravice do dopusta in s tem pravice do regresa zaradi dalj časa trajajočega bolniškega staleža ni izgubil, le izrabiti ga ni mogel, kar pa ne pomeni, da je s tem izgubil pravico do regresa za letni dopust. Pravica do regresa je vezana na abstraktno pravico do dopusta, ki jo delavec pridobi na podlagi 1. odst. 57. člena ZDR, ko mu preteče čas nepretrganega dela, ki ne sme biti daljši od 6 mesecev, ne glede na to, ali delavec dela polni delovni čas ali krajši delovni čas od polnega. Tožena stranka se sicer v pritožbi sklicuje na 58. člen ZDR, ki podeljuje pravico do izrabe letnega dopusta in jo omejuje po 30.6. v naslednjem letu, vendar je navedena pritožbena trditev pravno zgrešena.

V 58. členu ZDR je res določeno, da delavec, ki v tekočem koledarskem letu zaradi odsotnosti z dela zaradi bolezni ali porodniškega dopusta ter dopusta za nego in varstvo otrok ni mogel izrabiti letnega dopusta ali je bila izraba prekinjena, lahko izrabi celotni letni dopust do 30.6. naslednjega leta. Po 3. odst. 31. člena ZTPDR ima delavec pravico izrabiti letni dopust v dveh delih in sicer tako, da mora v prvem delu brez prekinitve izrabiti najmanj 12 delovnih dni v koledarskem letu, drugi del pa najpozneje do 30. junija naslednjega leta. Določba 1. odst. 58. člena ZDR pa je le izjema od navedenega pravila, ki velja za delavce, ki niso mogli izrabiti niti dela svojega letnega dopusta v tekočem koledarskem letu zaradi bolezni. Tak delavec ima pravico izrabiti celotni dopust do 30. junija naslednjega leta. Po starem ZDR je v takem primeru delavcu pripadal celotni regres za letni dopust. Tudi novi Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 42/2002) v 131. členu določa, da je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati celotni regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače, izplačati pa ga mora najkasneje do 1.7. tekočega koledarskega leta. Le v primeru, če ima delavec pravico do sorazmernega dela letnega dopusta, ta pa je določena v 162. členu ZDR, ima pravico do sorazmernega dela regresa za letni dopust. Vendar pa pravica do sorazmernega dela letnega dopusta ni predvidena za primere, ko delavec ne more izrabiti ves letni dopust zaradi odsotnosti zaradi bolezni, ampak le v naslednjih primerih: - če delavec v koledarskem letu v katerem je sklenil delovno razmerje ni pridobil pravice do celotnega letnega dopusta, - če mu preneha delovno razmerje pred potekom roka, po preteku katerega bi pridobil pravico do celotnega letnega dopusta, - če mu delovno razmerje v tekočem koledarskem letu preneha pred 1. julijem.

V primeru, da delavec v tekočem koledarskem letu zaradi odsotnosti zaradi bolezni ali poškodbe, porodniškega dopusta ali dopusta za nego in varstvo otroka, ne bo mogel izkoristiti letnega dopusta, mu ne pripada sorazmerni del letnega dopusta, ampak cel dopust s tem, da ga lahko koristi do 30.6. naslednjega koledarskega leta, če je v koledarskem letu, v katerem mu je bil odmerjen dopust delal vsaj 6 mesecev. Če je delavec v koledarskem letu, v katerem je bil odmerjen dopust delal manj kot 6 mesecev, ima pravico izrabiti letni dopust v trajanju najmanj dveh tednov (2. odst. 163. člena ZDR). Torej tudi po novi delovnopravni zakonodaji takemu delavcu ne bo pripadel sorazmerni del regresa, ampak cel regres za letni dopust, saj mu pripada ves letni dopust, čeprav ga dejansko ne more izrabiti. Torej, če delavec zaradi daljšega bolniškega staleža ne more izrabiti dopusta do 30. junija naslednjega leta, ga pač dejansko ne bo izrabil, vendar pa mu regres za letni dopust kljub temu pripada tako po stari kot novi delovnopravni ureditvi, saj pravica do regresa ni vezana na dejansko izrabo letnega dopusta.

Ker je sodišče prve stopnje ob popolno ugotovljenem dejanskem stanju sprejelo tudi pravilno materialnopravno odločitev, prav tako pa ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnikov odgovor na pritožbo ni pripomogel k razjasnitvi sporne zadeve, je sodišče druge stopnje sklenilo, da tožnik trpi sam svoje stroške odgovora na pritožbo.