Jedro

Celo ob predpostavki protipravnosti ravnanja tožene stranke in vzročne zveze z nastalim prikrajšanjem pravno ni mogoče odločiti o višini odškodovanja po določbah ZDen, dokler ni znana oblika prikrajšanja. Višina prikrajšanja namreč utegne biti različna pri vrnitvi nepremičnine v naravi in drugačna pri izplačilu obveznic Slovenskega odškodninskega sklada.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke uveljavljala plačilo tolarske vrednosti zneska 7,877.383,70 DEM z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.4.2000 dalje do plačila. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljila s 26. členom Ustave Republike Slovenije. Tožena stranka, ki bi morala odločiti o zahtevi za denacionalizacijo, ki jo je tožeča stranka podala dne 7.6.1993 tudi glede stavbe v Mariboru, tega v roku enega leta (58. člen Zakona o denacionalizaciji - Ur. l. RS, št. 27/91 do 66/2000 - ZDen) ni storila. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Sprejelo je vse razloge sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zatrjuje, da ni zahtevala povrnitve škode na podlagi določbe drugega odstavka 72. člena ZDen, temveč neposredno na podlagi 26. člena Ustave RS, pri čemer pa je uporabila kot tehniko izračunavanja izgubo koristi po drugem odstavku 72. člena ZDen. Tožena stranka je prekoračila razumni rok za izdajo odločbe o denacionalizaciji, zaradi česar je njeno ravnanje protipravno. Sodišči druge in prve stopnje sicer štejeta, da je tožeči stranki uspelo dokazati obstoj ene od predpostavk odškodninske odgovornosti, protipravnosti, vsaj za obdobje po 1.7.1996 in je tako temelj odškodninske odgovornosti na podlagi določbe 26. člena Ustave RS podan. Vendar pa je zmotna presoja, po kateri naj bi škoda še ne zapadla. Tožeča stranka meni, da za presojo utemeljenosti njenega odškodninskega zahtevka ni treba, da bi bil postopke denacionalizacije končan. Škoda ji namreč še vedno nastaja zaradi namernega zavlačevanja postopka že v fazi dosedanjega postopka in ne glede na to, ali ji bo nepremičnina vrnjena v last, ali pa bo prejela odškodnino v obveznicah. Namen te pravde je tudi v tem, da bi se upravni organ, ki odloča v denacionalizacijskem postopku, na ta način prisililo, da končno izda odločbo.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Izpodbijana sodba je povzela v sodbi sodišča prve stopnje sprejeto pravno razlago, po kateri je ravnanje tožene stranke (po njenih pristojnih upravnih organih) protipravno zaradi zavlačevanja denacionalizacijskega postopka vsaj od 1.7.1996 dalje. S tem se v celoti strinja tudi revizijsko sodišče. Vendar pa je sprejeta in obrazložena (posebej v sodbi sodišča prve stopnje) tudi ocena, da tožeča stranka ni dokazala, da bo zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke dobila (očitno po končanem denacionalizacijskem postopku) manjše nadomestilo škode, kot ji gre po določbi drugega odstavka 72. člena ZDen. To pa pomeni, da je za utemeljenost tožbenega zahtevka treba iskati pravno razlago tako v določbi 26. člena Ustave Republike Slovenije kot tudi "zaradi tehnike izračunavanja izgubljene koristi" v določbi drugega odstavka 72. člena ZDen. V tem obsegu revizijsko sodišče reviziji pritrjuje.

Tožeča stranka argumentirano uveljavlja odškodovanje zaradi izgube koristi v zvezi z upravljanjem in uporabo nepremičnine vsaj po 1.7.1996 ker je podan element protipravnosti v ravnanju tožene stranke; to pa potrjuje tudi njeno aktivno legitimacijo v tej pravdi.

Izpodbijana sodba pa ima prav, ko sprejema pravno razlago, da tožeča stranka ni dokazala, da bo zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke dobila manjše nadomestilo, kot ji gre po določbi drugega odstavka 72. člena ZDen. Navedena razlaga pravno sicer ni izpeljana do konca, vendar pa vsebinsko pomeni, da bo možno o višini nastale škode odločiti šele po končanem denacionalizacijskem postopku, ko bo odločeno o obliki denacionalizacije: ali o vrnitvi v naravi ali o plačilu v obveznicah Slovenskega odškodninskega sklada. Navedbo, da tožeča stranka ni dokazala, da ji je v primeru vrnitve nepremičnine zaradi dolgotrajnosti denacionalizacijskega postopka nastala škoda, je mogoče razlagati le s prej opisanega stališča. Nejasnost glede višine vtoževane odškodnine se pokaže tudi ob razlagi tožbene trditvene podlage. Tožeča stranka namreč opravi izračun višine škode zaradi nemožnosti upravljanja z objektom (oddajanje v najem), istočasno pa zatrjuje in opisuje tudi škodo, ki ji nastaja zaradi neobrestovanja obveznic, ki bi jih dobila, če bi v denacionalizacijskem postopku ne uspela z vrnitvijo nepremičnine v naravi. Ker je torej oblika denacionalizacije po dejanski in pravni plati še vedno stvar dokončanja upravnega postopka, o višini zahtevane odškodnine - čeprav je ugotovljena protipravnost ravnanja tožene stranke - ni mogoče odločiti. Tudi vsebinska uporaba določb Zakona o obligacijskih razmerjih (155. člen), ki se nanašajo na opredelitev škode, ne omogoča odločitve v skladu s tožbenim zahtevkom. Celo ob predpostavki protipravnosti ravnanja tožene stranke in vzročne zveze z nastalim prikrajšanjem pravno ni mogoče odločiti o višini odškodovanja po določbah ZDen, dokler ni znana oblika prikrajšanja. Višina prikrajšanja namreč utegne biti različna pri vrnitvi nepremičnine v naravi in drugačna pri izplačilu obveznic Slovenskega odškodninskega sklada.

Sodišči druge in prve stopnje sta torej materialno pravo pravilno uporabili, zaradi česar je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo po določbi 378. člena ZPP zavrnilo.