Jedro

Tožencu (s.p.) je sodišče sodno pisanje (drugopis tožbe s pozivom naj nanjo odgovori) vročalo na naslov, ki je vpisan v poslovni register. Poštni vročevalec na tem naslovu ni mogel vročiti sodnega pisanja tožencu, prav tako ne kakšnemu odraslemu članu njegovega gospodinjstva. Zato je vročevalec v hišnem predalčniku pustil obvestilo o prispelem pisanju, z navedbo, kje se pisanje nahaja in rok 15 dni, v katerem ga lahko toženec dvigne. Ker toženec pisanja v navedenem roku ni dvignil, je bila skladno z določbo 4. odstavka 142. člena ZPP vročitev opravljena po poteku navedenega roka tako, da je poštar v hišnem nabiralniku pustil drugopis tožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati odpravnino v višini 1.004,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2012 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (točka I izreka). Tožena stranka je nadalje dolžna tožeči stranki obračunati odškodnino v višini 1.205,80 EUR bruto, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine in prispevke, ter ji nato izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2012 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (prvi odstavek točke II izreka). Kar je zahtevala tožeča stranka več, to je izplačilo razlike med bruto in neto zneskom odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je sodišče zavrnilo (drugi odstavek točke II izreka). Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati regres za letni dopust za leto 2012 v višini 763,06 EUR bruto in ji po odvodu akontacije dohodnine izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (prvi odstavek točke III izreka). Kar je zahtevala tožeča stranka drugače, to je plačilo po višini opredeljenega neto zneska regresa v višini 633,34 EUR, je sodišče zavrnilo (drugi odstavek točke III izreka). Sodišče je tudi odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 215,88 EUR na TRR A regijske organizacije A, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (točka IV izreka).

Zoper ugodilni del sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka, smiselno zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter smiselno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ni bila pravočasno obveščena o tožbi, saj je poštar obvestilo oddal v napačni nabiralnik, kar se je že večkrat zgodilo. Takoj po prejemu tožbe je podala odgovor na tožbo, ki pa v izpodbijani zamudni sodbi ni bil upoštevan. Ne more biti odgovorna za napake drugih, zato v prilogi ponovno pošilja odgovor na tožbo ter predlaga, da se le-ta upošteva v sodbi. K pritožbi je predložila tudi dve fotografiji poštnega nabiralnika.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter toženi stranki naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Navaja, da je pritožba vsebinsko uveljavlja pritožbeni razlog iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki pa po njenem mnenju ni podan. V pritožbi je navedeno, da naj bi poštar obvestilo o pošiljki oddal v napačni nabiralnik, ne pa tudi, da bi bilo samo pisanje po poteku 15-dnevnega roka puščeno v napačnem nabiralniku. Dejstvo je tudi, da je tožena stranka sámo pisanje prejela, saj je napisala odgovor na tožbo dne 21. 5. 2013, kar je bilo sicer prepozno glede na opravljeno vročitev dne 19. 4. 2013. Pritožba tudi ne navaja, kdaj je dejansko prejela tožbo, na katero je dne 21. 5. 2013 podala odgovor. Vsekakor pa jo je prejela, saj sicer nanjo ne bi mogla odgovoriti. V kolikor bi šlo za napako poštarja in za vročanje v napačni poštni nabiralnik, bi morala postopati v skladu s 116. členom ZPP in naslednjimi ter predlagati vrnitev v prejšnje stanje ter hkrati opraviti zamujeno dejanje. Tega pa ni storila, zato ne more biti uspešna v pritožbenem postopku. Vročitev je bila po mnenju tožeče stranke opravljena skladno z zakonom. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe (tožena stranka ne more imeti interesa za izpodbijanje zavrnilnega dela prvostopenjske sodbe) preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilo uporabo materialnega prava. Zamudna sodba se namreč po določbi 2. odstavka 338. člena ZPP ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri sprejeti zamudni sodbi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene postopkovne kršitve, ki jo uveljavlja pritožba oziroma na katero je dolžno pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila v roku iz 1. odstavka 277. člena ZPP, zato je sodišče prve stopnje pravilno presojalo, ali so izpolnjeni v 1. odstavku 318. člena ZPP našteti pogoji za izdajo zamudne sodbe. Ti pogoji so, da je tožba pravilno vročena toženi stranki v odgovor, da ne gre za zahtevek, s katerim stranka ne more razpolagati, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, in da dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožnica ali z dejstvi, ki so splošno znana.

V konkretnem primeru je sporno vprašanje, če je bil za izdajo zamudne sodbe izpolnjen pogoj pravilne vročitve tožbe tožencu, ki ima status samostojnega podjetnika. V skladu z določbo 3. odstavka 339. člena ZPP se subjektu vpisa v sodni register, samostojnemu podjetniku posamezniku ali pravni osebi, ki se vpisuje v register, vroča na naslovu, ki je vpisan v register. Če takšnemu subjektu ni možno vročiti pisanja na naslovu, ki je vpisan v register, se opravi vročitev po določbi 4. odstavka 141. člena ZPP na način, da pusti vročevalec pisanje v izpostavljenem hišnem predalčniku, v kolikor ga nima, pa se pisanje vrne pošti, pri čemer se na naslovu, ki je vpisan v register, pusti obvestilo o vročitvi in o tem, kje se pisanje nahaja. Vročevalec navede na obvestilu o vročitvi in pisanju, ki bi ga moral vročiti, vzrok za takšno ravnanje, pri čemer navede tudi datum, da je obvestilo o vročitvi pustil naslovniku ter se ustrezno podpiše. Iz podatkov v spisu je razvidno, da se je tožencu vročalo sodno pisanje na naslovu, ki je vpisan v register. Iz podatkov Poslovnega registra Slovenije namreč izhaja, da je naslov toženca „abc.“ Poštni vročevalec na tem naslovu dne 3. 4. 2013 ni mogel vročiti sodnega pisanja - drugopisa tožbe - tožencu, prav tako ne kakšnemu odraslemu članu njegovega gospodinjstva. Zato je vročevalec v hišnem predalčniku pustil obvestilo o prispelem pisanju, z navedbo, kje se pisanje nahaja in rok 15 dni, v katerem ga lahko toženec dvigne. Ker toženec v nadaljevanju pisanja v navedenem roku ni dvignil, se je skladno z določbo 4. odstavka 142. člena ZPP pravilno štelo, da je bila vročitev opravljena po poteku navedenega roka tako, da je poštar dne 19. 4. 2013 v hišnem nabiralniku pustil drugopis tožbe. Zato v tej zvezi kakršnokoli pritožbeno zavzemanje, da tožencu ni bila pravilno vročena tožba s pozivom na odgovor, oziroma da naj bi bilo obvestilo o prispeli pošiljki puščeno v sosednjem hišnem predalčniku, ni utemeljeno. To ugotovitev potrjuje tudi dejstvo, da sta bili obe sodni pisanji, tako tožba kot tudi zamudna sodba, vročeni tožencu na enak način. Ker je na hišnem nabiralniku jasno navedeno ime in priimek toženca, ter oznaka s.p., toženec pa niti ne trdi, da mu sam drugopis tožbe ne bi bil pravilno vročen (le obvestilo o prispeli poštni pošiljki), pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost vročitve tožbe. Bistveno je tudi, da toženec ni pojasnil, kdaj naj bi mu bila tožba sploh vročena, saj je navsezadnje nanjo odgovoril, le da prepozno, dne 30. 5. 2013, ko je odgovor na tožbo, datiran z dne 21. 5. 2013, neposredno izročil v vložišču sodišča prve stopnje. Toženec v pritožbi tudi ni predlagal zaslišanja poštarja oziroma oseb, ki naj bi pomotoma prejele obvestilo o prispeli pošiljki. Zato so toženčeve pritožbene navedbe povsem nedokazane, pritožba pa glede uveljavljene kršitve določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj tožencu z nepravilno vročitvijo obvestila o prispeli sodni pošiljki, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.

Izdaja zamudne sodbe temelji na domnevi, da tožena stranka zaradi svoje pasivnosti, ker ne poda odgovora na tožbo oziroma ga vloži po izteku predpisanega roka (1. odstavek 318. člena ZPP) priznava dejanske tožbene navedbe, pri čemer s tem prizna tudi tiste navedbe, ki zanjo niso ugodne. Zato postanejo tožbene navedbe nesporne in jih v nadaljevanju ni potrebno dokazovati ter izpodbijati po vsebini. Ker je torej šteje, da je tožena stranka priznala, da je tožnik kot delavec tožene stranke izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi po 111. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 4/02 s spremembami; ZDR), je tožnik v skladu z 3. odstavkom 111. člena ZDR upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov (109. člen ZDR), in do odškodnine, najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka (2. odstavek 92. člena ZDR). Zato je pravilno in zakonito odločeno, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odpravnino v višini 1.004,83 EUR in odškodnino v znesku 1.205,80 EUR.

Ker je tožena stranka zaradi nepravočasnega odgovora na tožbo tudi priznala, da tožniku ni plačala regresa za letni dopust za leto 2012, je tožnik upravičen do regresa po 131. členu ZDR v višini 763,06 EUR bruto, torej v znesku višine minimalne plače v letu 2012 (objavljeno v Ur. l. RS; št. 5/2012).

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik je v zvezi z odgovorom na pritožbo priglasil stroške. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da njegov odgovor ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi zadeve. Zato je odločilo, da sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).