Jedro

Ni odločilno, kdo je v zemljiški knjigi vknjižen kot imetnik pravice uporabe, ampak, glede na to, da se je prenos pravice uporabe lahko odvijal tudi izvenknjižno, kdo je bil ob uveljavitvi ZLNDL dejansko (resnično) imetnik te pravice.

Čeprav je zemljišče po nakupu v prešlo v družbeno lastnino in je na njem pridobila pravico uporabe občina, je 7. člen ZPLP določal, da prejšnji lastnik zemljišča uporablja to zemljišče vse do dneva, dokler občinski upravi organ ne izda odločbe, s katero odloči, da mora zemljišče izročiti občini, ZSZ, ki je nadomestil ZPLP, pa je določil, da občina na zemljišču, ki je postalo družbena lastnina, pridobi le pravico upravljanja, ne pa pravice uporabe. Odločbe, s katero bi tožnikom naložilo, da ji zemljišče izročijo v smislu določb 7. člena ZPLP ali določbe 13. člena ZSZ, občina ni nikoli izdala. Tožniki so tako sporno zemljišče ves čas uporabljali oziroma na njem imeli pravico uporabe v smislu določb ZPLP in ZSZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so tožniki solastniki parcel št. 1 in 2, obe k. o. Y, in sicer prvi tožnik do 1/2, druga tožnica do 3/8 in tretja tožnica do 1/8, in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnikom nerazdelno povrniti njihove pravdne stroške v višini 4.782,54 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do izpolnitve obveznosti.

2. Zoper sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava in smiselno predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Izpostavlja, da se tožbeni zahtevek dejansko glasi na ugotovitev obstoja lastninske pravice na podlagi pravnega posla, ki ni bil popolnoma izveden in bi sodišče lahko presojalo samo vprašanje, ali je v tem primeru možno priposestvovanje proti dobroverni tretji osebi, ki je v zemljiško knjigo vpisana na podlagi kasnejšega pravnega posla. Nič od tega sodišče ni ugotavljalo. Ni postavilo niti jasnega in nespornega zaključka ali sta tretja tožnica in njen pokojni mož leta 1967 sploh kupila ista zemljišča, kot jih je kupila pravna prednica toženke leta 1981. Sodišče tako ne uporabi določb materialnega prava glede dvojnega nakupa, zaupanja v zemljiško knjigo, dobre vere kupca in priposestvovalca. Tožniki priznavajo, da je pravna prednica toženke sklenila kupno pogodbo, njenega nepoštenega ravnanja tožniki ne zatrjujejo in je mogoče zaključiti le, da je bila pravna prednica toženke v dobri veri ob nakupu in vpisu v zemljiško knjigo. Gre za dvakratno prodajo nepremičnine, kjer je drugi kupec pogodbo tudi zemljiškoknjižno realiziral. Sodba je tudi nejasna v delu obrazložitve, ko pojasnjuje, da so vsa zemljišča funkcionalna celota (1, 2, 3 in 4) in jih označi za funkcionalno zemljišče, ki je potrebno za rabo objekta. Funkcionalno zemljišče objekta ni enako kot funkcionalna celota. Če se je sodišče že spuščalo v ugotavljanje funkcionalnega zemljišča, bi moralo uporabiti materialne predpise s področja gradnje objektov in obstoječo prakso, ki v funkcionalno zemljišče k objektu nikoli ni vštevalo vrta in travnika (ali sadovnjaka). Pogodba o ureditvi stavbnega zemljišča, ki je povzeta v gradbenem dovoljenju, določa tloris površin v 100 m2, glede garaže in vseh stranskih objektov pa, da morajo biti znotraj tlorisa objekta. Na podlagi zaključka, da so vsa zemljišča, ki so jih tožniki uporabljali funkcionalna celota, sodišče nato napačno ugotavlja, da so vsa zemljišča tudi kupili s kupno pogodbo leta 1967. Ugotovitev je v nasprotju z nespornim in odločilnim dejstvom, da sta zakonca Ž. leta 1967 kupila le del zemljišča parcele št. 5 v izmeri 400 - 500 m2. Sodišče je ugotovilo, da sta tako dejansko kupila zemljišča parcel 6, 7 in 8. Kot izhaja iz zemljiškoknjižne izjave pa sta dejansko uporabljala tudi zemljišče parcele 9. Sodišče zmotno šteje, da ni pomembno ali sta kupila tudi to zemljišče - predmet ugotavljanja dejanskega stanja je bilo ravno to vprašanje (kaj sta leta 1967 kupila). Sodišče tudi povsem prezre pravni posel, ki ga je v letu 1981 sklenila pravna prednica toženke - takrat kupljeni zemljišči sta v naravi predstavljali dostopno pot za višje ležeča zemljišča in ju tožniki in njihov pravni prednik niso mogli uporabljati ves čas kot svoje zemljišče, in nista mogli predstavljati funkcionalna zemljišča objekta, niti funkcionalne celote. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje o neveljavnosti kupne pogodbe iz leta 1981. Sporne nepremičnine je pravna prednica tožene stranke kupila, res pa je , da bi zemljišča, tudi če bi pravni posel imel napake, prešla v družbeno lastnino in v upravljanje pravne prednice toženke na podlagi Zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev (Ur. l. SRS, št. 19/76, v nadaljevanju ZPLP), z dnem veljavnosti Odloka o zazidalnem načrtu ... vas (Skupščinski Dolenjski list. št. 24/82). V tem primeru bi prejšnjemu lastniku ostala pravica uporabe do dne prejema odločbe, da mora premoženje izročiti občini in bi občina pridobila le pravico upravljanja. V tem primeru ni tako. Samoupravna komunalna skupnost Občine Novo mesto (pravna prednica toženke) je s kupno pogodbo kupila tudi sporne nepremičnine in jih prevzela v razpolaganje ter jih sama vpisala v družbeno lastnino. Na podlagi pravnega posla je imela pravico uporabe in upravljanja, prejšnji lastnik, zaradi prodaje, pa ni imel na prodanih zemljiščih nobene pravice več. Sodišče tudi zmotno oceni, da je bil Odlok (SDL, št. 1/79) izdan samo s pavšalnim namenom smotrne in urejene izgradnje, skladno z zazidalnim načrtom. Iz 4. člena tega Odloka jasno izhaja, da bo sprejet nov Odlok in to na podlagi ZPLP, ki pa je v 3. členu, na katerega se Odlok iz leta 1982 sklicuje, določal ravno prenehanje lastninske pravice. Odlok je vključeval tudi parcelo št. 10, v lasti zakoncev Ž., stavbe ni prenesel v družbeno lastnino, na zemljišču pod stavbo in na zemljišču za redno uporabo stavbe je lastnik stavbe pridobil pravico uporabe. Zakonca Ž. sta bila seznanjena s splošnim aktom in sta morala vedeti, toliko bolj, če sta bila (kot jima sledi sodišče) prepričana, da so zemljišča v njuni lasti, da jim bodo odvzeta z Odlokom iz leta 1982. Pri tem bi morala opaziti, da sta za predmetno območje urejanja kot lastnika obravnavana zgolj na enem zemljišču, ne pa tudi na spornih. Sodišče zmotno ugotavlja, da je na podlagi odloka iz leta 1984 (SDL, št. 18/84) prenehala lastninska pravica na parcelah št. 6, 7 in 8. Iz njega izhaja, da se v njem navedena zemljišča, ki še niso družbena lastnina v uporabi Občine Novo mesto. Vsa ostala so torej dejansko postala družbena lastnina že prej, s plačilom kupnin ali odškodnin. Tako je iz dokumentov razvidno, da so parcela zakoncev Ž. in parcele, ki jih je kupila pravna prednica toženke, še omenjene v Odloku iz leta 1979, celo v odloku iz leta 1982, ko se še ureja območje zazidalnega načrta. Odlok iz leta 1984, ki je razlastil vse, ki še niso premoženja prodali v družbeno lastnino, navaja parcelo št. 3 kot gozd, v izmeri 112 m2 v lasti zakoncev Ž. Tega zemljišča torej zakonca nista prodala, temveč jima je bilo odvzeto. Nerealno je slediti izpovedbi tretje tožnice, da zakonca nista vedela, da njuna lastninska pravica na treh (ali celo štirih) zemljiščih, (nastalih iz 5) ni vpisana ali da nista imela možnosti to popraviti. Tožniki bi zadevo reševali v denacionalizacijskem postopku, zahtevka niso vložili, ker so vedeli, da zemljišča niso njihova. To dokazuje tudi zemljiškoknjižna izjava iz leta 1994, ko sta sama izjavila, da zemljišča niso njuna last. Vsaj takrat bi zakonca lahko začela z urejanjem zemljišča, ne moreta pa trditi, da je bilo tudi nadaljnje uživanje dobroverno. Če je mogoče razlago sodišča o tem, da sta bila zakonca Ž. prepričana, da sta kupila tudi sporna zemljišča in sta jih imela ves čas v posesti kot svoja, tolmačiti kot priposestvovanje, bi moralo sodišče upoštevati, da premoženja v družbeni lastni ni bilo mogoče priposestvovati. Na spornih nepremičninah zakonca Ž. nista imeli nikoli pravico uporabe, zato leta 1997 lastninske pravice na podlagi zakona nista mogla pridobiti. Sodišče se v sodbi ne izreče o razlogih za neupoštevanje trditev toženke, da je pravna prednica toženke leta 1981 s kupno pogodbo postala tudi zemljiškoknjižna lastnica spornih zemljišč. Mnenje izvedenca ugotavlja preštevilčenje zemljišče, spremembo poteka meje med k.o. X in k.o. Y, obstoj dveh istih označb za različna zemljišča. Izvedenec trdi, da se v teh spremembah velikost parcele ni spremenila, istočasno pa je iz skice (list. št. 60) razvidna sprememba (zmanjšanje velikosti parcele št. 6). Sodišče je napačno zavrnilo zahtevo toženke za dopolnitev izvedenskega mnenja, razlogov zavrnitve ni mogoče preizkusiti. Sodišče je upoštevalo mnenje izvedenca, da sta se parceli št. 7 in 8, obe k. o. X, po naznanilnem listu 19/89 (priloga A32) družili in preštevilčili v 2 k. o. Y. Nerazumljiv je zato povsem drugačen zaključek, da so se parcele št. 6, 7 in 8, preštevilčile v 1 in 4, kar sta zakonca Ž. tudi kupila. Tretja tožnica in njen pokojni mož sta kupila del zemljišča parc. št. 5 k. o. X. V postopku razmere je nastalo novih pet parcelnih številk, a le ena za potrebe kupcev, ostale pa so bile izmerjene zaradi oblikovanja več drugih gradbenih parcel. Sodišče pa je zmotno ugotovilo, da sta kupila tako zemljišče parcele 6 (danes 1) kot tudi parceli št. 7 in 8, danes 2. Sodišče se je neutemeljeno izognilo ugotavljanju ali je bila predmet kupoprodajne pogodbe leta 1967 tudi parcela 9 (danes 4). Nelogičen je zaključek sodišča, da so bile predmet kupne pogodbe parcele št. 6, 7 in 8, ki so se potem preštevilčile v 1 in 4, istočasno pa v točki 20 sodišče ugotavlja nasprotno, da je bila 4 preštevilčena parcela 9. Sodišče je ugotovilo, da sta zakonca Ž. tudi dejansko sodišču predložila pogodbo (zaradi njene zemljiškoknjižne izvedbe), čeprav dokaza o tem ni. Nedvomno sodba izraža pristranskost sodišča. Tožniki oziroma njihov pravni prednik niso bili neupravičeno razlaščeni in zato sodišču ni bilo treba popravljati nobenih krivic. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče ne obrazloži zvišanja nagrade za postopek v višini 411,00 EUR, tožnikov je več, vendar je predmet spora za vse popolnoma identičen. Zaznamba spora v zemljiški knjigi v tej pravdi ni bila potrebna, saj toženka ni z ničemer izkazovala namena razpolaganja z zemljiščem. Sodišče je tako neutemeljeno odobrilo nagrado za predlog v višini 70,00 EUR. Historične listine, kopije listin, elaborat, posnetkov, bi lahko pridobilo sodišče samo in bi tako znižalo stroške postopka, tudi ni razvidno koliko od priznanih stroškov predstavlja strošek fotokopij listin in koliko strošek pribave elaboratov, historiata in posnetkov. Po tar. št. 2202 naj bi sodišče nagrado znižalo, iz navedb pa izhaja, da jo je zvišalo. Tožniki niso upravičeni do stroškov višini 205,50 EUR.

3. Tožniki so na pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo tudi materialno pravo, sodbo je mogoče tudi preizkusiti, saj ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki tudi niso nejasni ali med seboj v nasprotju, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo tistih ostalih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

6. Zaključek sodišča prve stopnje, da so bile predmet kupne pogodbe z dne 27. 5. 1967 (priloga A7), ki sta jo s prodajalcem B. sklenila tretja tožnica in njen mož1 , tako prvotna parcela št. 6 k. o. X, sedaj parcela št. 1, k. o. Y, kot parceli št. 7 in 8, k. o. X, sedaj parcela 2 k. o. Y, je dovolj prepričljiv, da ga pritožbeno sodišče sprejema. Predmet kupne pogodbe je bil del prvotne parcele št. 5 k. o. X v izmeri "cca 400 -500 m2". V geodetskem postopku, ki je tekel tudi zaradi parcelacije v zvezi z navedeno pogodbo, so med drugim iz parcele št. 5 k. o. X nastale tudi parcele št. 6 402 m2, 7 63m2 in 8 72 m2, skupaj v površini 537 m2.2 Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jim pritožbeno sodišče pritrjuje, parcele skupaj s parcelo št. 3 k. o. Y, na kateri stoji stanovanjska hiša z dvoriščem, predstavljajo funkcionalno celoto. Že od nakupa dalje v letu 1967 sta jih imela v posesti in uporabi tretja tožnica in njen mož (po njegovi smrti tudi njegovi pravni nasledniki), na parceli št. 6 k. o. X, sedaj parcela 1 k. o. Y, je stal kurnik, namesto katerega je bil na podlagi veljavnih dokumentov, postavljen nadstrešek za avto, na parcelah 7 in 8 k. o. X (sedaj parcela št. 2 k. o. Y) so zasadili sadovnjak, delno pa so zemljišče uporabljali kot travnik. Vse to nesporno potrjujejo fotografije (prilogi A28 in A29). Nikoli ni nihče, tudi ne toženka, nasprotoval uporabi spornih zemljišč s strani tožnikov. Vse navedeno potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da so tožniki z zadostno stopnjo prepričanja izkazali, da so bile predmet kupne pogodbe z dne 26. 5. 1967 novo nastale parcele 6, 7 in 8. V istem geodetskem postopku je nastala tudi parcela 9 k. o. X, sedaj parcela 4 k. o. X, ki pa ni predmet tega postopka. Kako jo je tožnikom uspelo pridobiti v last (v posesti so jo imeli ves čas), za odločitev o tožbenem zahtevku ni bistveno. Tudi ne pritožbena trditev, da je po spornih nepremičninah potekala pot, saj ni ovire, da pot poteka po zasebnem zemljišču.3 Tudi iz zemljiškoknjižne izjave iz leta 1994 ne izhaja kaj drugega. V tem letu je bilo sporno zemljišče še vedno v družbeni lastnini, zato v izjavi o lastninski pravici tožnikov seveda ni bilo mogoče govoriti. Tudi ni bilo potrebe po dopolnitvi izvedenskega mnenja izvedenca geodeta, glede na to, da toženka ni jasno povedala (tudi ne v pritožbi) kako bi dopolnitev mnenja v predlagani vsebini, lahko vplivala na pravilnost odločitve sodišča. Trditve tožnikov, da sta Ž. kupno pogodbo na poziv sodišča dostavila zemljiški knjigi zaradi vpisa lastninske pravice, pritožnica ni prerekala, zato je to dejstvo sodišče prve stopnje upravičeno sprejelo kot med strankama nesporno dejstvo (4. točka obrazložitve).

7. Prodajalec B. je dne 13. 2. 1981 ista sporna zemljišča, kar iz sodbe jasno izhaja, ponovno prodal in sicer pravni prednici toženke (Samoupravni komunalni skupnosti Občine Novo mesto - priloga A13), čeprav jih je predhodno, kot povedano, že prodal Ž., ki sta zemljišča tudi takoj prevzela v posest. Ustaljena sodna praksa je, da ponovna prodaja nepremičnine, ki jo je lastnik prodal in tudi dejansko izročil prvemu kupcu, pomeni kršitev moralnih norm, katerih posledica je ničnost takšnega pravnega posla, zoper nedobrovernega drugega kupca. Da je bila toženka oziroma njena pravna prednica v trenutku ponovne prodaje nedobroverna, je tožnik zatrjeval že v tožbi (12. točka) in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Trdil je, da se toženka na načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne more sklicevati, saj bi mogla in morala vedeti, da tožniki na spornih zemljiščih izvajajo posest in jo je vezala raziskovalna dolžnost, da preveri pravo dejansko stanje kupljene nepremičnine. Trditve o njeni nedobrovernosti toženka ni prerekala. Upravičeno je tako sodišče prve stopnje kupno pogodbo z dne 13. 2. 1981, ne glede na to, ali jo je šteti kot običajno kupno pogodbo ali smiselno kot pogodbo sklenjeno namesto razlastitve, štelo za nično. Na njeni podlagi zato zemljišča niso prešla v družbeno lastnino, pravna prednica toženka ni pridobila pravice uporabe in seveda tudi ne lastninske pravice. Sicer pa je toženka sama ves čas postopka trdila, da je lastninska pravica prenehala na podlagi zakona z dnem veljavnosti Odloka o zazidalnem načrtu ... vas (Skupščinski Dolenjski list, št. 24/1982).

8. Nedvomno pa so (tudi) sporna zemljišča po nakupu v letu 1967, prešla v družbeno lastnino, pri čemer ni bistveno ali že na podlagi kupne pogodbe z dne 13. 2. 1981, če jo je šteti v smislu pogodbe namesto razlastitve4 ali pa na podlagi ZPLP v zvezi z Odlokom o zazidalnem načrtu ..., kot to trdi toženka ali v zvezi z Odlokom o določitvi zemljišč, namenjenih za stanovanjsko in drugačno kompleksno graditev na območju zazidalnega načrta ... (Skupščinski Dolenjski list, št. 18/84), kot to zaključi sodišče prve stopnje. Čeprav je namreč zemljišče prešlo v družbeno lastnino in je na njem pridobila pravico uporabe občina, je 7. člen ZPLP določal, da prejšnji lastnik zemljišča uporablja to zemljišče vse do dneva, dokler občinski upravi organ ne izda odločbe, s katero odloči, da mora zemljišče izročiti občini, Zakon o stavbnih zemljiščih (Ur. l. SRS, št. 18/84, ZSZ), ki je nadomestil ZPLP, pa je določil, da občina na zemljišču, ki je postalo družbena lastnina, pridobi le pravico upravljanja, ne pa pravice uporabe. Odločbe, s katero bi tožnikom naložilo, da ji zemljišče izročijo v smislu določb 7. člena ZPLP ali določbe 13. člena ZSZ, občina ni nikoli izdala. Tožniki so tako sporno zemljišče ves čas uporabljali oziroma na njem imeli pravico uporabe v smislu določb ZPLP in ZSZ.

9. Pravico uporabe na spornih nepremičninah, so torej na podlagi veljavne kupne pogodbe z dne 26. 5. 1967, imeli tožniki (kupca - tretja tožnica in njen mož, oziroma (v določenem deležu) tudi njegova pravna naslednika prvi tožnik in druga tožnica). To pa zadostuje za zaključek, da se je pravica uporabe z uveljavitvijo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. RS, št. 44/97, ZLNDL),5 torej z dnem 25. 7. 1997, preoblikovala v lastninsko pravico. Ni namreč odločilno, kdo je v zemljiški knjigi vknjižen kot imetnik pravice uporabe, ampak, glede na to, da se je prenos pravice uporabe lahko odvijal tudi izvenknjižno, kdo je bil ob uveljavitvi ZLNDL dejansko (resnično) imetnik te pravice.

10. Pri dvakratnem zapisu sodišča, da sta se parceli št. 7 in 8 združili v parcelo 4 namesto pravilno v parcelo št. 2, gre za očitno pisno pomoto, ki jo sodišče prve stopnje lahko samo kadarkoli popravi, nedvomno pa ne gre za očitno absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z odmero pravdnih stroškov. Pooblaščenec tožnikov je zastopal več pravdnih strank, zato mu pripada zvišanje nagrade po tar. št. 1200 Zakona o odvetniški tarifi v znesku 411,00 EUR, to mu pripada na podlagi zakona, ne glede na to, ali je zastopanje več strank kakorkoli vplivalo na obseg odvetnikovega dela. Tožnikom pripada tudi 70,00 EUR stroškov v zvezi s predlogom za zaznambo spora v zemljiški knjigi, ne gre za izdajo začasne odredbe pri utemeljenosti katere bi morali tožniki izkazovati namen razpolaganja s spornim zemljiščem s strani toženke. Tudi je napačno pritožbeno stališče, da bi moralo zemljiškoknjižne izpiske, listine iz izbirke listin in listine zemljiškega katastra pridobiti sodišče, temveč je predložitev listinskih dokazov dolžnost stranke, tako da tožnikom nedvomno pripada nagrada iz tega naslova v višini 205,50 EUR, ki je tudi pravilno odmerjena (glede na vrednost spora 50.000,00 EUR), v skladu s tar. št. 2202. 12. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Če na kakšno pritožbeno navedbo ni odgovorilo, ni šlo za odločitev pomembno navedbo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka za toženko temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP, za tožnike pa na podlagi določbe prvega odstavka 155. člena ZPP.

1 Pravni prednik prvega tožnika in druge tožnice. 2 Naznanilni list. št. 41/67 v k. o. X. 3 bodisi v lasti B. bodisi v lasti Ž. 4 Lastninska pravica se na nepremičnini, ki je predmet takšne pogodbe, pridobi originarno. 5 Zakona, ki je urejal lastninjene zemljišč, na katerih so imele pravico uporabe fizične osebe.