Jedro

Do drugačnih odločitev sodišča v zvezi z uporabo 23. in 24. člena ZDSS je prihajalo zato, ker so se te določbe uporabljale v različnih postopkih (disciplinski, razrešitve, priznavanje pravic iz delovnega razmerja, ugotavljanje nesposobnosti, doseganje rezultatov), ker so bili različni tožbeni zahtevki, ker je sodišče imelo vedno možnost in je lahko tudi glede na težo kršitve v celoti razveljavilo odločitve delodajalca in vzpostavilo stanje pred izdajo odločbe, razveljavilo odločitev delodajalca in samo odločilo ali pa razveljavilo odločitev in zadevo vrnilo delodajalcu v novo odločitev. Zaradi različnih možnosti sodišča ni mogoče govoriti o tem, da je sodišče odločalo različno, ker gre lahko za primere z različno pravno in dejansko podlago, kljub temu, da se na prvi pogled zdijo identični.

Ker pravnomočna razveljavitev sklepa organa druge stopnje pomeni, da sicer pravilna odločitev organa prve stopnje ni dokončna, ta v skladu z določbo 106. člena ZDR/90 še ni izvršljiva. Tožnici zato iz nedokončne odločitve organa prve stopnje delovno razmerje ni moglo prenehati vse do pravnomočne odločitve sodišča v tem sporu, ki je nadomestila nezakonito odločitev organa druge stopnje pri toženi stranki.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavi sklep namestnika uprave tožene stranke z dne 21.5.2002, da tožnica ne dosega pričakovanih rezultatov dela, da zanjo ni več prostega delovnega mesta in da ji zaradi tega preneha delovno razmerje. Dalje je ugotovilo, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo 3.10.2002, ampak ji preneha v 30 dneh od pravnomočnosti te sodbe in da ji je tožena stranka dolžna vpisati v delovno knjižico čas od 3.10.2002 do datuma prenehanja delovnega razmerja kot delovno dobo in ji za ta čas obračunati in izplačati neto nadomestila plače v višini 79.123,50 SIT mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo in sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče odločilo v nasprotju z določbami 23. in 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94) in v nasprotju s svojimi lastnimi odločitvami. Tožnica ne soglaša z ugotovitvami sodišča glede razlogov, s katerimi se utemeljuje, da tožnica ni dosegala določenega plana. Predvsem pa so bili razlogi za to objektivne in ne subjektivne narave. Zmotno je stališče, da tožena stranka ni bila dolžna dokazati, da nima ustreznega dela za tožnico. V tem delu sodba ni obrazložena, se je zato ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotno je v zvezi s pogodbo o zaposlitvi uporabljeno tudi materialno pravo. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v zvezi s temi razlogi ni preizkušalo.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo, da sta nižji sodišči bistveno kršili določbe pravdnega postopka, ki jih uveljavlja revizija in sicer niti po prvem odstavku 339. člena ZPP kot tudi ne po drugem odstavku tega člena.

Revidentka je očitala sodišču druge stopnje, da je v dveh zadevah, ki sta pravno in dejansko identični, odločilo različno, kar je kršitev 22. člena Ustave RS. Je pa spregledala, da je Vrhovno sodišče RS na primer v dveh sodbah, ki imata podobno dejansko in pravno podlago, VIII Ips 63/2005 z dne 25.10.2005 in VIII Ips 218/2005 z dne 14.2.2006, že odločilo enako, kot sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi, podobno stališče pa je Vrhovno sodišče zavzelo že tudi v sodbi VIII Ips 87/97 z dne 9.9.1997 in nekaterih kasnejših odločitvah. Tudi v teh je prišlo do situacije, ko je sodišče nezakonit sklep delodajalca, izdan na drugi stopnji, razveljavilo in samo odločilo o prenehanju delovnega razmerja. Tudi takrat je bil zavrnjen tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa organa prve stopnje, ki je bil zakonit in je delovno razmerje delavcu prenehalo v določenem roku po pravnomočnosti sodbe. Je pa res, da je tudi Vrhovno sodišče v nekaterih primerih odločalo drugače. Vendar je treba upoštevati, da je do drugačnih odločitev v zvezi z uporabo 23. in 24. člena ZDSS prihajalo zato, ker so se te določbe uporabljale v različnih postopkih (disciplinski, razrešitve, priznavanje pravic iz delovnega razmerja, ugotavljanje nesposobnosti, doseganje rezultatov), ker so bili različni tožbeni zahtevki, ker je sodišče imelo vedno možnost in je lahko tudi glede na težo kršitve v celoti razveljavilo odločitve delodajalca in vzpostavilo stanje pred izdajo odločbe, razveljavilo odločitev delodajalca in samo odločilo ali pa razveljavilo odločitev in zadevo vrnilo delodajalcu v novo odločitev. Zato zaradi različnih možnosti sodišča ni mogoče govoriti o tem, da je sodišče odločalo različno, ker gre lahko za primere z različno pravno in dejansko podlago, kljub temu, da na prvi pogled izgledajo identični.

V izpodbijani sodbi je sodišče zavzelo pravilno stališče, ob uporabi tretjega odstavka 24. člena ZDSS-1, da sodišče samo odloči o pravici, obveznosti oziroma odgovornosti iz delovnega razmerja, če delavec uveljavlja sodno varstvo zaradi razlogov, določenih v tretjem odstavku prejšnjega člena (molk organa). Imelo pa je sodišče za svoje stališče oporo tudi v 2. točki 24. člena ZDSS, saj je po njej sodišče lahko nezakonito odločitev delodajalca razveljavilo in samo odločilo o obveznosti oziroma odgovornosti delavca.

Sodišče druge stopnje je v svoji obrazložitvi razlagalo, da v primeru ugotovitve nezakonitosti odločanja delodajalca v pritožbenem (ugovornem) postopku, in če je taka odločitev s strani sodišča razveljavljena, dejansko pride do situacije, ko o ugovoru ni odločeno, taka situacija pa je podobna tako imenovanemu molku organa (čeprav to ni molk organa). Zato je sodišče imelo pooblastilo, da samo odloči o pravici, obveznosti ali odgovornosti, kot je to bilo določeno v tretjem odstavku 24. člena ZDSS, podobno pa je tudi določilo v 2. točki 1. odstavka 24. člena ZDSS (če se ne upošteva, da gre za molk organa). Tudi v obravnavani zadevi je o ugovoru tožnice zoper sklep delodajalca o prenehanju delovnega razmerja zaradi tega, ker ne dosega pričakovanih rezultatov dela, odločal drugostopenjski organ tožene stranke, ki pa je odločal nezakonito, kar je sodišče ugotovilo že v postopku, ki je tekel pod opravilno številko Pd 193/2002. Zato je sodišče prve stopnje s sodbo z dne 16.10.2003, ki je bila v tem delu potrjena s sodbo sodišča druge stopnje, sklep komisije za varstvo pravic pri toženi stranki pravnomočno razveljavil. Pri sojenju v tem postopku je sodišče imelo pooblastilo iz 2. točke prvega odstavka 24. člena ZDSS, da bi, ker je ugotovilo, da je odločitev delodajalca bila nezakonita, razveljavilo to odločitev in samo odločilo o pravici, obveznosti in odgovornosti delavca. Vendar se je sodišče odločilo drugače in zadevo vrnilo v obravnavo in sojenje sodišču prve stopnje.

Tudi v novem postopku je sodišče, po mnenju revizijskega sodišča, še vedno imelo pooblastilo za odločanje po 24. členu ZDSS. Zato je sodišče lahko samo ugotovilo zakonitost sklepa organa prve stopnje, odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa namestnika predsednika uprave z dne 21.5.2002, ker je postopek potekal v skladu s veljavnimi predpisi. Po tej odločitvi pa je sodišče ob že prej razveljavljeni odločbi organa druge stopnje odločilo še o pravici tožnice, ki jo je ta uveljavljala v ugovornem postopku.

Ker pravnomočna razveljavitev sklepa organa druge stopnje pomeni, da sicer pravilna odločitev organa prve stopnje ni dokončna, v skladu z določbo 106. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 - Uradni list RS, št. 14/90 in nadalj.) še ni izvršljiva. To pomeni, da tožnici iz nedokončne odločitve organa prve stopnje delovno razmerje ni moglo prenehati, vse do pravnomočne odločitve sodišča v tem sporu, ki je nadomestila nezakonito odločitev organa druge stopnje pri toženi stranki. Zato je sodišče tudi odločilo, da tožnici delovno razmerje preneha v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe.

Odločitev o tem, da tožeča stranka iz subjektivnih razlogov ni dosegala predvidenega plana oziroma s pogodbo predvidenih rezultatov temelji na ugotovljenem dejanskem stanju, na katerega je revizijsko sodišče vezano. V zvezi s tem delom je sodba dovolj obrazložena (zato ni mogoče ugotoviti očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka), saj je sodišče na podlagi izvedenih dokazov lahko zaključilo, da razlogi za nedoseganje predvidenih rezultatov dela niso in ne morejo biti na strani tožene stranke, kot to v postopku zatrjuje tožnica, če je lahko večina ostalih zavarovalnih zastopnikov predvideni plan v istem času, ko ga je tožnica dosegala od 6 do 62 % (predvideni plan), celo presegala. Enako pa velja tudi za odločitev izpodbijane sodbe v delu (kar sodišču očita tudi revizija), ki se nanaša na to, da tožena stranka ni imela za tožnico na voljo nobenega delovnega mesta, ki bi ustrezalo njenemu znanju in zmožnostim. Tako dejansko stanje je tožena stranka ugotovila že ob izdaji sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Tožnica v ugovoru zoper sklep ni ugovarjala, da ji tožena stranka drugega delovnega mesta ni iskala izven PE Maribor, ampak je ugovarjala, da je tožena stranka zaposlila dva nova delavca in ni predlagala, da ji tožena stranka išče tudi delo izven PE oziroma da ji išče in ponudi delo, ki ne ustreza njeni strokovni izobrazbi. Glede novih zaposlitev je sodišče ugotovilo in obrazložilo, da je tožena stranka zaposlila nove delavke, še preden je bil tožnici izdan sklep o prenehanju delovnega razmerja in da njihovih delovnih mest v času, ko je bil tožnici izdan sklep o prenehanju delovnega razmerja, ni bilo mogoče šteti kot prosta. Samo pavšalen in v ničemer konkretiziran je bil ugovor v tožbi, da bi tožnica sprejela tudi delovno mesto izven PE ali delovno mesto, ki ne bi ustrezalo njeni izobrazbi. Taka razporeditev bi seveda teoretično bila možna pod pogoji splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPg - Uradni list RS, št. 40/97 - členi 13 in 14), vendar samo v soglasju (pogodba o zaposlitvi) s tožnico in pod pogoji SKPg. Sama tožena stranka ji takega delovnega mesta ob upoštevanju veljavnih predpisov ni mogla ponuditi.

V reviziji tožnica polemizira z določbami pogodbe o zaposlitvi in podjetniške kolektivne pogodbe, kar je ugotavljanje dejanskega stanja in ne uporaba materialnega prava. Poleg tega pa za odločitev ob dejanski ugotovitvi, da tožnica v večjem obsegu ni dosegala predvidenega plana, drugi njeni sodelavci pa so ga, in gre torej za primerljivo ugotavljanje razlogov odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi nedoseganja plana, ni več pomembno. Sama plača pa ni bila predmet obravnave v sodbi sodišča druge stopnje, kar revizija ne izpodbija kot revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zato revizijsko sodišče o teh navedbah tožnice niti ni zavzemalo stališča. Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.