Jedro

Določba 36. čl. ZNP, ki določa presumiran umik predloga kot posledico dejstva, da predlagatelj ni založil predujma za izvedenca, velja le v primerih, ko je dokaz z izvedencem nujen za samo odločitev (ko torej brez izvedenca sodišče sploh ne more meritorno odločiti). Na velja pa takrat, ko ta dokaz za samo odločitev ni nujen, ampak je le v korist enega ali drugega udeleženca. Opustitev plačila predujma tedaj nima za posledico domneve o umiku predloga - sodišče predlaganega dokaza pač ne izvede, kar ima za posledico odločitev po pravilih o dokaznem bremenu.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se šteje predlog za umaknjenega. Izreklo je še, da lahko nasprotni udeleženki v 15 dneh od obvestila o umiku predlagata nadaljevanje postopka s tem, da morata v nadaljnjem 20-dnevnem roku založiti znesek predujma za izvedenca v znesku 50.000,00 SIT, ker bo sicer sodišče štelo, da je predlog umaknjen.

Zoper ta sklep se zaradi bistvene kršitve določb postopka pritožujeta predlagatelja in predlagata razveljavitev. Zatrjujeta, da dopolnitev izvedenskega mnenja ni nujno potrebna. Hiša nasprotne udeleženke M. S. ima namreč funkcionalno zemljišče na parceli same nasprotne udeleženke in ji to funkcionalno zemljišče tudi zadošča za redno uporabo hiše. V okviru delitve solastnine tako ne more biti pomembno novo določanje funkcionalnega zemljišča njene hiše. Že podana mnenja izvedencev povsem zadoščajo za meritorno odločitev. Sodišče bi moralo zato v skladu s 3. odst. 153. čl. Zakona o pravdnem postopku odločiti na podlagi obstoječega dokaznega gradiva.

Pritožba je utemeljena.

Določba 36. čl. Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP), ki določa presumiran umik predloga kot posledico dejstva, da predlagatelj ni založil predujma za izvedenca, velja v primerih, ko je dokaz z izvedencem nujen za samo odločitev (ko torej brez izvedenca sodišče sploh ne more meritorno odločiti). Ne velja pa takrat, ko ta dokaz za samo odločitev ni nujen, ampak je (lahko) le v korist enega ali drugega udeleženca. Opustitev plačila predujma tedaj nima za posledico domneve o umiku predloga; sodišče predlaganega dokaza pač ne izvede, kar ima za posledico odločitev po pravilih o dokaznem bremenu.

Prav taka je situacija v konkretnem primeru. Prva nasprotna udeleženka je namreč predlagala dopolnitev izvedenskega mnenja, ki naj bi potrdila njene trditve, da spada parcela št. 1976/3 k.o. V., ki leži med njeno hišo in gospodarskim poslopjem k funkcionalnemu zemljišču njene hiše. Res da gre za vprašanje, ki je pomembno za odločitev, vendar ne v tem smislu, da sicer meritorna odločitev sploh ne bi bila mogoča. Tudi če se ta okoliščina ne bo razčistila, bo sodišče moglo odločiti o delitvi solastnine. Seveda bo pri tem upoštevalo pravilo o dokaznem bremenu iz 1. odst. 122. čl. ZNP, po katerem solastniki dobijo tisti del stvari, za katerega izkaže jo upravičen interes.

Sodišče prve stopnje je torej zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 1. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. čl. ZNP. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (v katerem bo odločilo o delitvi solastnine udeležencev).