Jedro

Bivalne razmere so le ena od okoliščin, ki vplivajo na odločitev o tem, kateremu od staršev naj se otroka zaupata v varstvo in vzgojo, ne pa odločilna okoliščina.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanih delih potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se zakonska zveza pravdnih strank razveže (točka 1 izreka). Odločilo je, da se mladoletni hčerki pravdnih strank M. P., roj. 26.8.1995, in Š. P., roj. 24.5.1997, dodelita v varstvo, vzgojo in oskrbo materi M. K. - P. (2. točka izreka). V 3. točki izreka pa je odločilo, da je I. P. kot oče dolžan plačevati za preživljanje mld. otrok M. in Š. P. preživnino za vsakega otroka, poleg preživnine, določene v sklepu o začasni odredbi P 135/2000, z dne 5.4.2000, v višini 20.000,00 SIT, še 7.000,00 SIT mesečno, skupaj 27.000,00 SIT mesečno, skupaj za obe 54.000,00 SIT mesečno od 1.2.2000 dalje, na tekoči račun matere. Preživninsko obveznost po tej sodbi je toženec dolžan izpolniti glede preživninskih zneskov, zapadlih do pravnomočnosti sodbe v 15 dneh, v bodoče pa do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec in to v zneskih, določenih s to sodbo, do prve uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih stroškov in plač, odtlej pa v valoriziranih zneskih, določenih po vsakokratnem sklepu o uskladitvi preživnin vlade RS in CSD. Zahtevek tožnice za višjo preživnino pa je zavrnilo (4. točka izreka) in odločilo, da vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške postopka (5. točka izreka). Z izpodbijanim sklepom o začasni odredbi je sodišče prve stopnje obe hčerki pravdnih strank začasno dodelilo v varstvo in vzgojo materi, tožnici M. K. - P.. Odločilo je, da je toženec dolžan od 1.2.2000 plačevati za preživljanje obeh hčerk mesečno preživnino v višini 20.000,00 SIT za vsako, skupaj 40.000,00 SIT in sicer na tekoči račun tožnice, najkasneje do 15. dne v mesecu za tekoči mesec. Nadalje je odločilo, da ta začasna odredba velja do pravnomočne rešitve te pravdne zadeve. Zavrnilo pa je zahtevek za višjo začasno preživnino. Zoper sodbo in sklep o izdaji začasne odredbe se je pritožil toženec. Toženec se pritožuje zoper sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na dodelitev v varstvo, vzgojo in oskrbo otrok (točka 2 izreka) in plačevanje preživnine (točka 3 izreka sodbe). Uveljavlja vse pritožbene razloge, predvidene v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da sodbe glede izpodbijanega dela ni mogoče preizkusiti. Na glavni obravnavi dne 11.5.2000 je toženec povedal, zakaj misli, da bi imeli otroci pri njem boljše pogoje za vzgojo in razvoj. V tej smeri je tožnik predlagal tudi izvedbo dokazov, česar pa sodišče ni upoštevalo. Toženec dvomi, da se tožnica res lahko posveti otrokom, saj je zaradi zaposlitve in dodatnega šolanja cel dan odsotna, otroci pa se nahajajo v majhnem stanovanju, kjer živijo tri družine. Sodišče bi moralo ugotoviti prostorske in življenjske razmere otrok. Oče otrokom lahko zagotovi boljše družinsko vzdušje kot v tem trenutku mati. Tudi odločbe o preživnini ni mogoče preizkusiti, saj mora biti preživninska obveznost ugotovljena, ne pa le ocenjena, kot je to naredilo sodišče. Ni dovolj posplošena ocena, da bi toženec s svojim načinom dela lahko ustvaril tak dohodek, kot si ga ustvarja tožnica, ne da bi bilo ugotovljeno, v čem je tak "način dela". Zato v tem delu po mnenju pritožnika sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče tudi ni upoštevalo, da bi morala biti preživnina določena šele od 11.4.2000, saj je do tega dne toženec za otroke skrbel vsaj toliko kot mati. Do tega dne so bili stiki redni, otroke je imel po več dni pri sebi in skrbel zanje. Sodišče tudi ni točno ugotovilo potreb otrok, saj sta oba otroka zjutraj v vrtcu, kjer dobita še kosilo in bi tudi te potrebe otrok sodišče moralo natančneje ugotoviti. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Na pritožbo toženca je odgovorila tožnica in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Toženec pa se pritožuje tudi zoper sklep o izdani začasni odredbi in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ne ugodi, podrejeno pa izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Pritožbi nista utemeljeni. O pritožbi zoper sodbo: Kadar sodišče razveže zakonsko zvezo, odloči tudi o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok (1. odstavek 78. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih; ZZZDR). Pri odločanju o tem, kateremu od staršev naj se otroci zaupajo v varstvo in vzgojo, mora sodišče voditi zgolj otrokova korist. Ta korist sovpada z namenom roditeljske pravice: omogočanje pogojev za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo. Preden odloči o varstvu in vzgoji otrok, si sodišče priskrbi mnenje centra za socialno delo (2. odstavek 78. člena ZZZDR). Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru pridobilo mnenje Centra za socialno delo Ljubljana - Vič - Rudnik, ki je to mnenje podal na podlagi razgovora s pravdnima strankama, opravljenih poizvedb v vrtcu, ki ga obiskujeta hčerki, in ogleda razmer, kjer otroka bivata. Sodišče prve stopnje je ugotovilo bivalne razmere obeh hčerk. Zato tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni potrebno dopoljnjevanje postopka s pridobitvijo dodatnega poročila centra za socialno delo ali postavitvijo izvedenca, ki bi podala dodatno mnenje glede bivalnih razmer obeh hčerk. Odločitev sodišča o tem, kateremu od staršev naj se hčerki dodelita v varstvo in vzgojo, vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, zato jo je mogoče preizkusiti in bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Tako ne drži pritožbena trditev, ki zatruje nasprotno. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da se obe hčerki dodelita v varstvo in vzgojo materi, in z razlogi, ki jih je za takšno odločitev navedlo že sodišče prve stopnje, saj tudi pritožbeno sodišče meni,da so pri materi podani boljši pogoji za uveljavljanje koristi obeh otrok. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo mnenje centra za socialno delo, da se obe hčerki dodelita v varstvo in vzgojo materi tožnici. Glede na pritožbene navedbe o tem, da bi hčerki pri očetu imeli boljše bivalne pogoje, pa se pritožbeno sodišče pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da so bivalne razmere le ena od okoliščin, ki vplivajo na odločitev o tem, kateremu od staršev naj se hčerki zaupata v varstvo in vzgojo, ne pa odločilna okoliščina. Sodišče prve stopnje je kot odločilno okoliščino pravilno upoštevalo, da sta deklici majhni in potrebni materine skrbi, nežnosti, nege in varstva, da sta zelo navezani druga na drugo ter da sta se na drug dom navadili in sta zadovoljni. Zato dejstvo, da naj bi bili pri tožencu bivalni pogoji boljši, ni odločilnega pomena. Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi o tem, da se tožnica dovolj posveča svojima hčerkama, kljub temu, da se ob službi tudi dodatno izobražuje. Pritožba toženca je v tem delu, ko graja odločitev sodišča o zaupanju obeh hčerk v varstvo in vzgojo tožnici, neutemeljena, saj je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo. Tudi odločitev sodišča prve stopnje o preživnini je pravilna. Višino prispevka za preživljanje otrok določi sodišče v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami (1. odstavek 79. člena ZZZDR). Sodišče prve stopnje je ugotovilo potrebe obeh hčerk v višini 61.225,00 SIT mesečno za vsako izmed njiju, pri čemer je v celoti sledilo s strani tožnice prikazanemu obsegu stroškov. Nato je odštelo otroški dodatek, ki ga prejema tožnica in ugotovilo še nepokrite potrebe vsake od hčerk v višini 53.885,00 SIT mesečno. Pritožbeno sodišče o ugotovitvah sodišča prve stopnje glede potreb obeh hčerk nima pomislekov. Zato se ne strinja s pritožbenimi trditvami, da sodišče ni točno ugotovilo potreb otrok. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z ugotovitvami sodišča prve stopnje glede zmožnosti obeh staršev. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da bi toženec s svojim načinom dela lahko ustvaril tak dohodek, kot si ga ustvarja tožnica. Tudi pritožbeno sodišče meni, da si mora toženec kot samostojni podjetnik z vsemi močmi prizadevati, da v korist obeh otrok ustvari čim večji zaslužek. Kaj je sodišče prve stopnje mislilo s "takšnim načinom dela ", je razvidno iz predhodne obrazložitve, da je toženec po poklicu kvalificirani mizar, ki opravlja terensko delo in montira pisarniško pohištvo. Zato ne drži trditev pritožbe, da v tem delu sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti. Pritožba tudi neutemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje v delu, ko je le-to tožencu naložilo plačevanje preživnine tudi za obdobje od 1.2.2000 do 11.4.2000. Sodišče prve stopnje je verjelo tožnici, da je imel toženec v tem obdobju otroke pri sebi zelo kratek čas in pritožbeno sodišče o tej dokazni oceni ne dvomi, zato pritožbene navedbe te dokazne ocene ne morejo omajati. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno naložilo tožencu plačevanje preživnine od 1.2.2000 dalje. Glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu (točka 2 in 3 izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). O pritožbi zoper sklep o začasni odredbi: V 3. točki sklepa o začasni odredbi je sodišče prve stopnje odločilo, da izdana začasna odredba velja do pravnomočne rešitve te pravdne zadeve. Ker je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje, je dokončna odločitev sodišča prve stopnje o varstvu, vzgoji in preživljanju otrok postala pravnomočna, s tem trenutkom pa je prenehala veljati tudi začasna odredba. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).