Jedro

Tožnik izpodbija odločitev o zahtevi za izločitev uradne osebe, ki po navedenih določbah ZUS-1 ni upravni akt, niti akt, ki ga je dopustno izpodbijati v upravnem sporu, zato je sodišče kot nedopustno zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje storške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je organ prve stopnje v 1. točki izreka zavrnil predlog tožnika o izločitvi inšpektorice A.A. v postopku vodenja inšpekcijskega postopka Inšpektorata Mestne občine Ljubljana 061-805/2018-6 z dne 28. 8. 2018, ter v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa zavrnil predlog tožnika, da inšpektorica A.A. nemudoma postopa po 37. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in do pravnomočnosti sklepa o podani zahtevi preneha opravljati dejanja v inšpekcijskem postopku Inšpektorata Mestne uprave Mestne občine Ljubljana 061-805/2018-6 z dne 28. 8. 2018. 2. Sodišče je moralo tožbo zavreči iz naslednjih razlogov:

3. Po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Upravni akt v smislu ZUS-1 je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Navedeno pa pomeni, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki po materialnem kriteriju vsebuje vsebinsko odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika.

4. Če gre za akte, ki pomenijo zgolj procesno odločitev, so ti lahko predmet presoje v upravnem sporu samo takrat, če tako določa zakon. Sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev uradne osebe, ki ga tožnik izpodbija v tem upravnem sporu, je odločitev procesne narave. Po določbi drugega odstavka 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo le tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Sklep o (ne)izločitvi uradne osebe pa med navedene sklepe ne sodi in zato ne uživa samostojnega varstva v upravnem sporu. Ugovore glede okoliščin, ki zbujajo dvom v nepristranost uradne osebe in s tem povezano nezakonitost upravnega akta, pa je dopustno uveljavljati v sporu zoper dokončno upravno odločbo o glavni stvari.1

5. Ker tožnik izpodbija odločitev o zahtevi za izločitev uradne osebe, ki po navedenih določbah ZUS-1 ni upravni akt, niti akt, ki ga je dopustno izpodbijati v upravnem sporu, je sodišče tožbo kot nedopustno zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.2

6. Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerih v primeru, če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

7. Sodišče je v zadevi odločilo po sodnici posameznici na podlagi 2. alinee prvega odstavka 13. člena ZUS-1. 1 Enako tudi Vrhovno sodišče RS v sklepih I Up 404/2007z dne 1. 10. 2008, I Up 362/2007 z dne 11. 4. 2007, I Up 470/2008 z dne 8. 10. 2008, I Up 250/2009 z dne 23. 12. 2009 in Upravno sodišče RS v sklepih I U 1366/2015 z dne 3. 11. 2015, I U 1508/2016 z dne 28. 2. 2017, I U 144/2017 z dne 6. 2. 2018. 2 Enako tudi Upravno sodišče Republike Slovenije v sklepu I U 1342/2016 z dne 28. 12. 2017.