Jedro

Za vse inšpekcijske ukrepe, ki jih toženka lahko izreče po ZEKom-1, ni mogoče izključiti, da z njimi položaj drugih oseb ne more biti prizadet. Tožnica namreč pravilno opozarja, da v regulatorni odločbi v skladu s členi od 102 do 107 ZEKom-1 določene obveznosti OPTM, ne zagotavljajo zgolj dostopa do njegovega omrežja, ampak tudi dostop pod določenimi cenovnimi pogoji (106. člen ZEKom-1) in pod pogoji, ki so za druge operaterje enakovredni v enakovrednih okoliščinah (103. člen ZEKom-1). Po četrtem odstavku 102. člena ZEKom-1 pa lahko agencija od OPTM, ki mu je naložena tudi obveznost iz 103. člena tega zakona, v skladu s prvim, drugim in tretjim odstavkom tega člena z odločbo zahteva, da objavi vzorčno ponudbo za medomrežno povezovanje oziroma operaterski dostop.

Če toženka odloči, da oseba nima položaja stranskega udeleženca, mora zahtevek osebe, ki ni stranka niti stranski udeleženec, obravnavati po drugem odstavku 82. člena ZUP, po katerem se pravni interes ne obravnava enako kot pravni interes za vstop v postopek, saj se upoštevaje stališče Ustavnega sodišča lahko opira na katerikoli zakon.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije št. 06103-1/2019/19 z dne 27. 2. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrnila vlogo tožnika za vpogled v spis v zadevi nadzora nad preverjanjem spoštovanja obveznosti iz 3. točke odločbe agencije št. 38244-2/2017/19 z dne 5. 12. 2017 (v nadaljevanju regulatorna odločba) na upoštevnem trgu 3b „Veleprodajni osrednji dostop na fiksni lokaciji za izdelke za množični trg“ (1. točka izreka) in vlogo tožnika za vstop v ta postopek (2. točka izreka). Odločila je še, da posebni stroški postopka niso nastali (3. točka izreka).

2. V obrazložitvi navaja, da je uvedla postopek nadzora zoper Telekom Slovenije d.d.(v nadaljevanju zavezanec), v katerem preverja spoštovanje obveznosti, ki so mu bile naložene v 3. točki izreka regulatorne odločbe. Meni, da tožnica ne izkazuje pravne koristi, ob kateri bi ji šla po 82. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pravica pregledovati spise. V postopku nadzora toženka ne odloča o tožničinih pravnih interesih, ampak ugotavlja skladnost zavezančevih ravnanj z obveznostmi, ki so mu bile naložene z regulatorno odločbo. Če bo ugotovila, da jo krši, mu bo z odločbo naloženo, naj nepravilnosti odpravi. Ugotovitve iz postopka nadzora sicer lahko imajo učinke za tožnico in za druge osebe, ki na medoperaterskem trgu širokopasovnega dostopa kupujejo regulirane storitve od zavezanca. Vendar tožnica zgolj zaradi tega ne more vpogledati v spis. Ponujanje storitev pod določenimi pogoji ima namreč predvsem finančne posledice, kar ne izkazuje pravnega ampak ekonomski interes.

3. Po presoji toženke tudi pravni interes za vstop tožnice v postopek po 43. členu ZUP ni izkazan. Tožničina pravna korist je dostop do omrežja zavezanca, kar ji je omogočeno z obveznostmi, ki so bile zavezancu naložene z regulatorno odločbo. Izid tega postopka na možnost dostopa do tega omrežja ne bo vplival, ampak bo vplival na njen ekonomski položaj, saj so z medsebojnim sporazumom drugače urejene le cene dostopa. Lahko se namreč zgodi, da bo toženka odločila, da so bile cene, zaračunane po presojanem sporazumu, prenizke in bo zahtevala odpravo tako ugotovljene nepravilnosti. Normalno je, da tožnici takšna odločitev ne ustreza, ker bi bil s tem prizadet njen ekonomski položaj. Vendar je zavezanec dolžan po regulatorni odločbi tudi druge operaterje obravnavati enakopravno in jih v primeru, ko tega ne počne, postavlja v slabši ekonomski položaj, kar mora toženka preprečiti po uradni dolžnosti. Ker tožnica zasleduje zgolj ekonomski interes, pa ni izkazala pravnega interesa za vstop v postopek.

4. Tožnica se s to odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da ima po 3. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) pravico, da svobodno ureja pogodbena razmerja, če v določenih postopkih prihaja do omejevanja te pravice, pa ima pravico v njih sodelovati. Toženka je konec leta 2017 kot način določanja veleprodajne cene določila gospodarsko ponovljivost za vsakokratni vodilni produkt zavezanca, kar pomeni, da lahko zavezanec veleprodajo ceno spreminja večkrat letno. Ker toženka ni sposobna zagotoviti ažurnega nadzora nad njeno primernostjo, se tožnica na ta nihanja ne more odzivati pravočasno. Zato je z zavezancem sklenila sporni aneks, ki ji omogoča predvidljivost poslovanja, ki pa jo lahko toženka s svojo odločitvijo izniči. Njen pravni interes izhaja tudi iz 13. in 15. člena ter ostalih relevantnih določil OZ, ki urejajo pravice in obveznosti pogodbenih strank ter odškodninske odgovornosti zavezanca, ker ni vzpostavil enakopravne obravnave vseh operaterjev, kot mu veleva regulatorna odločba.

5. ZEKom-1 v poglavju VIII.2. določa pravico operaterjev javnih komunikacijskih omrežij, da zahtevajo sklenitev pogodbe o medomrežnem povezovanju pod pogoji iz regulatorne odločbe. Izdaja regulatorne odločbe zato pomeni oblikovanje na zakon oprte pravice tožnice, da zahteva sklenitev pogodbe na reguliranem trgu 3b. pod pogoji iz te odločbe. Odločba o regulaciji na trgu 3b tako skladno z določbami 88. do 112. člena ZEKom-1 predstavlja na zakon ali drug predpis oprto osebno korist tožnice. Ena od temeljnih vsebin regulatorne odločbe je tudi obveznost cenovnega nadzora na podlagi 106. člena ZEKom-1. Oblikovanje maksimalne cene regulirane storitve na podlagi regulatorne odločbe je predmet pridobljenih pravic tožnice. Tožnici je pravna korist – dostop do omrežja – omogočena ravno z aneksom z dne 19. 9. 2018, ki je delno nadomestil na vzorčni ponudbi temelječo pogodbo in za katerega obstaja sum, da ni v skladu z regulatorno odločbo. Če toženka v postopku inšpekcijskega nadzora zoper zavezanca presoja vsebino aneksa glede na točke od 3. do 12. regulatorne odločbe in ima v okviru tega nadzora pravico sprejeti vse ukrepe za odpravo nepravilnosti, ima s tem možnost neposredno poseči v pravice tožnice do dostopa do reguliranih storitev zavezanca pod pogoji, dogovorjenimi v medsebojni pogodbi. To ni zgolj ekonomski interes, ampak poseg v pravni položaj in pravne koristi, oprte neposredno na zakon.

6. Pogodba namreč ni rezultat svobodne volje ampak posledica toženkine regulatorne odločbe, ki kot taka predstavlja „zakon ali drug predpis“, saj z njo regulira operaterja s pomembno tržno močjo s ciljem zagotavljanja učinkovite konkurence. Vsaka sprememba regulacije, ki je neposredna izvršitev določb in ciljev ZEKom-1, nujno spremeni obseg pravic in obveznosti pogodbenika. Pri tem bo toženka v inšpekcijskem postopku presojala in ocenjevala ravno razmerje zavezanca s tožnico. Tožnica ne more plačati zavezancu, kar bi toženka ocenila, da mu je plačala premalo, še manj pa je sposobna vsem končnim uporabnikom, ki so bili zaradi aneksa deležni ugodnosti, zaračunati več. Posledice take odločitve niso ocenljive, bi bil pa zaradi njih ogrožen obstoj tožnice kot ponudnika širokopasovnih storitev v Sloveniji, kar je tudi pravni interes, saj tožnici onemogoča biti konkurent na podlagi ustavno zajamčene pravice do svobodne gospodarske pobude. Kljub takšnemu učinku odločbe tožnica v zvezi z njo ne bo imela nobenih procesnih upravičenj, niti ji inšpekcijska odločba ne bo vročena, da bi zoper njo uveljavljala pravna sredstva. Vse navedeno utemeljuje tudi nezakonitost odločitve, da se tožnici zavrne zahteva za vpogled v spis. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in ji prizna položaj stranskega udeleženca v postopku inšpekcijskega nadzora zoper zavezanca ter odloči, da se ji omogoči vpogled v spis. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

7. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da v konkretnem postopku preverja, ali zavezanec upošteva obveznosti iz točke 3 izreka regulatorne odločbe, ki mu med drugim nalaga, da operaterjem zagotavlja enakovredne pogoje dostopa do omrežja v enakovrednih okoliščinah. Če bi se ugotovilo, da ponuja določene pogoje le nekaterim operaterjem, bi šlo za kršitev te obveznosti. Ker se v postopku nadzira ravnanje operaterja s pomembno tržno močjo (v nadaljevanju OPTM), pa se postopek vodi le zoper njega kot zavezanca. Zgolj zavezancu se tudi naloži, da izpolni z regulatorno odločbo naloženo obveznost. Ker gre za izpolnitev že naložene obveznosti, drugi operaterji na izrek inšpekcijskega ukrepa ne morejo vplivati. Navedeno izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse (I U 1811/2011 z dne 18. 12. 2012, I U 997/ 2012 z dne 8. 1. 2013). Tožnica je z zavezancem na podlagi regulatorne odločbe in Vzorčne ponudbe za širokopasovni dostop z bitnim tokom (BRO) sklenila Aneks št. P-BRO-1/2018 k medoperaterski pogodbi, s katerim sta podrobneje uredila medsebojna razmerja. Svoj interes temelji na pogodbi in aneksu, po ustaljeni sodni praksi pa je pravna korist za udeležbo v tujem postopku podana le, če je oprta na zakon ali drug predpis, kar pogodba in aneks nista. Ker se v postopku ne nadzira izpolnjevanje pravic in obveznosti po OZ, pa tožnica tudi z določbami tega zakona ne more utemeljiti svojega pravnega interesa.

8. Tožničino upravičenje ne temelji na zakonu, ampak na regulatorni odločbi oziroma vzorčni ponudbi, ki se realizira s sklenitvijo pogodbe. Tožnica je z navedbami v vlogi izkazala zgolj ekonomski interes, saj sta operaterja v aneksu uredila pogoje in cene dolgoročnega zakupa, v zameno pa je bila tožnica deležna nižjih cen, ki jih želi ohraniti v veljavi in si zato prizadeva za ustavitev postopka nadzora. Če zavezanec ponudi drugačne cene, ki so sicer del vzorčne ponudbe, le enemu izmed operaterjev in zgolj z njim sklene poseben dogovor, pa ne ravna v skladu s to obveznostjo. Z naložitvijo inšpekcijskega ukrepa bi se ponovno vzpostavili regulirani pogoji, ki so enaki za vse z namenom razvoja učinkovite konkurence, kar je v javnem interesu. Spreminjanje pogojev za poslovno sodelovanje na trgu 3b bi imelo vpliv le na ekonomski položaj tožnice. Tudi v primeru morebitnega tovrstnega inšpekcijskega ukrepa bi šlo le za finančne posledice.

9. Tožnica v prvi pripravljalni vlogi ponovno poudarja, da če bi toženka ugotovila, da pravice in obveznosti iz aneksa niso v skladu z regularotno odločbo, bi to bistveno vplivalo na izvrševanje aneksa, torej na obseg pravic in obveznosti, kar ni zgolj ekonomski interes. Zakon tudi brez regulatorne odločbe, tj. neposredno v 90. členu ZEKom-1 daje operaterjem pravico oziroma drugemu nalaga obveznost, da omogočijo operaterski dostop do javnih komunikacijskih storitev. Toženka z regulatorno odločbo zgolj podrobneje uredi pogodbeno razmerje. Zato ne drži, da tožnica svoj interes utemeljuje zgolj na pravnem poslu, ampak najmanj na določbah 5., 90. in 88. do 112. člena ZEKom-1, določbah OZ (najmanj 3. in 15. člen) ter regulatorni odločbi. Odločba je zakonit predpis, saj jo je izdal regulatorni organ, po postopku, ki ga določa zakon, je javno objavljena in daje pravice nedoločenemu številu subjektov.

10. Toženka v pripravljalni vlogi v bistvenem vztraja pri dotedanjih navedbah, tj. da tožnica svoj pravni interes utemeljuje na pravnem poslu in regulatorni odločbi, torej upravnem aktu in ne na zakonu ali drugem predpisu. Tožnica se šele v pripravljalni vlogi sklicuje na 90. člen ZEKom-1, ki se ne nanaša na predmet presoje, saj na tej podlagi ni bila izdana nobena odločba in objavljena nobena ponudba. Ta določba se nanaša na pravico operaterjev, da se medsebojno pogajajo o medomrežnem povezovanju, v primeru spora pa lahko toženka obveznost povezovanja in dostopa naloži tudi s posebno odločbo, kar ni regulatorna odločba.

11. Tožnica v novi obširni pripravljalni vlogi v bistvenem ponavlja, kar je navajala že v tožbi in prvi pripravljalni vlogi.

12. Tožba je utemeljena.

13. Po določbi prvega odstavka 43. člena ZUP ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec). Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (drugi odstavek 43. člena ZUP). Oseba, ki ima zaradi varstva svojih pravnih koristi pravico udeleževati se upravnega postopka, ki je bil uveden na zahtevo drugega ali po uradni dolžnosti, je stranski udeleženec.

14. Stranski udeleženec je samo tisti, ki varuje kakšno svojo pravno korist v upravni stvari, ki je predmet upravnega postopka, in kolikor jo v tem upravnem postopku sploh lahko varuje. Obstajati mora torej določeno razmerje stranskega udeleženca do upravne stvari, ki je predmet konkretnega upravnega postopka. To razmerje vzpostavlja materialni predpis. Ker gre za vstop v konkreten upravni postopek, v katerem se odloča o konkretnem pravnem razmerju, so to smiselno lahko le predpisi, ki urejajo to pravno razmerje in zato pomenijo materialnopravno podlago za odločitev v tem postopku. Koristi, ki temeljijo na drugih predpisih, je treba s stališča tega postopka šteti za zgolj dejanske.1

15. Glede na to se sodišče strinja s toženko, da OZ ne more biti materialni predpis, na katerem bi temeljil pravni interes tožnice za udeležbo v predmetnem postopku. Iz izpodbijanega sklepa namreč izhaja, da se v njem preverja spoštovanje obveznosti iz 3. točke izreka regulatorne odločbe agencije št. 38244/2-2017/91 z dne 5. 12. 2017, s katero je bil zavezanec določen kot operater s pomembno tržno močjo na upoštevnem trgu 3b „Veleprodajni osrednji dostop na fiksni lokaciji za izdelke za množični trg“ in so mu bile zato naložene obveznosti iz 102 do 107. člena ZEKom-1. Materialnopravna podlaga za odločitev in s tem predpis, ki lahko vzpostavi razmerje tožnice do upravne stvari, je zato lahko le ZEKom-1 oziroma na njegovi podlagi izdani podzakonski akti.

16. Nadalje se sodišče strinja s toženko, da regulacijsko odločbo lahko krši zgolj oseba, kateri so bile z njo naložene obveznosti in kateri se posledično izreče inšpekcijski ukrep. Iz tega bi res izhajalo, da v postopku, v katerem se izrekajo inšpekcijski ukrepi operaterju s pomembno tržno močjo (v nadaljevanju OPTM), drugi operaterji (praviloma) ne morejo imeti pravnega interesa za sodelovanje, saj njihov položaj z izrekom ukrepa, ki zavezancu nalaga odpravo kršitve obveznosti, določenih v njihovo korist, ne more biti prizadet. Toženka zato pravilno opozarja tudi na sodbe naslovnega sodišča, ki pa se nanašajo na primer, v katerem so operaterji zahtevali vstop v postopek določanja operaterja s pomembno tržno močjo (I U 1979/2013 z dne 26. 8. 2014) in na primere postopkov nadzora, sproženega na podlagi prijave kršitve s strani drugih operaterjev, ko so torej pričakovali izrek ukrepa, ki bi nepravilnosti odpravil (I U 1811/2011 z dne 18. 9. 2012, I U 997/2012 z dne 8. 1. 2013). Zato jim v teh postopkih položaj stranskega udeleženca ni bil priznan.

17. Vendar pa po presoji sodišča za vse inšpekcijske ukrepe, ki jih toženka lahko izreče po ZEKom-1, ni mogoče izključiti, da z njimi položaj drugih oseb ne more biti prizadet. Tožnica namreč pravilno opozarja, da v regulatorni odločbi v skladu s členi od 102 do 107 ZEKom-1 določene obveznosti OPTM, ne zagotavljajo zgolj dostopa do njegovega omrežja, ampak tudi dostop pod določenimi cenovnimi pogoji (106. člen ZEKom-1) in pod pogoji, ki so za druge operaterje enakovredni v enakovrednih okoliščinah (103. člen ZEKom-1). Po četrtem odstavku 102. člena ZEKom-1 pa lahko agencija od OPTM, ki mu je naložena tudi obveznost iz 103. člena tega zakona, v skladu s prvim, drugim in tretjim odstavkom tega člena z odločbo zahteva, da objavi vzorčno ponudbo za medomrežno povezovanje oziroma operaterski dostop. Ta vzorčna ponudba mora biti dovolj razčlenjena, tako da drugim operaterjem, ki želijo določeno storitev v zvezi z medomrežnim povezovanjem oziroma operaterskim dostopom, ni treba plačati zmogljivosti, ki niso nujno potrebne za zahtevano storitev. V tej vzorčni ponudbi morajo biti opisane storitve, ki jih operater omrežja s pomembno tržno močjo ponuja v zvezi z medomrežnim povezovanjem oziroma operaterskim dostopom, razčlenjene na komponente v skladu s tržnimi potrebami, ter z njimi povezani pogoji, vključno s cenami. Če ta vzorčna ponudba ne ustreza določbam tega zakona ali odločbi iz prvega odstavka prejšnjega člena, sme agencija z odločbo v postopku nadzora zahtevati njeno spremembo.

18. Opisana zakonska ureditev torej pomeni, da ima tožnik pravico zahtevati dostop do storitev zavezanca in s tem tudi sklenitev ustrezne pogodbe z njim - pod pogoji, ki jih vsaj na abstraktni ravni določa ZEKom-1, na konkretnejši pa regulatorna odločba. Od njunih določb so neposredno odvisni tudi konkretni pogodbeni pogoji. Ta akta torej vzpostavljata tožnikovo razmerje do predmeta odločanja, saj določata okvir, v katerem so pogoji za tožnikov dostop sploh lahko konkretneje opredeljeni v pogodbi, sklenjeni z OPTM. Vprašanje načina in obsega izvrševanja tožnikovih zakonskih pravic je torej vezano na vprašanje zavezančevega uresničevanja regulacijske odločbe oziroma je s tem vprašanjem celo identično. S tem pa so po povedanem tožnikove pravice, ki temeljijo na zakonu, neposredno odvisne od odločbe izdane v postopku nadzora. Da izvrševanje teh pravic temelji tudi na pogodbi med tožnikom in zavezancem, pri tem ni bistveno, saj je vsebina pogodbe odvisna od regulacijske odločbe oziroma njene interpretacije v obravnavanem postopku. Povedano drugače: postopek lahko pripelje do neposrednega posega v pogodbo, na podlagi katere tožnik izvršuje svoje zakonske pravice. Še drugače: Če bo na podlagi izdane odločbe prišlo do posega v pogodbo, sklenjene na podlagi ZEKom-1 in regulatorne odločbe, bo to očitno vplivalo na pravni - z zakonom in podzakonskim aktom opredeljen položaj obeh pogodbenih strank, torej tudi tožnika. Tožnik pa v tem pogledu ne bo imel na voljo nobenega drugega pravnega sredstva.

19. Pravni interes je v tej fazi postopka treba utemeljiti s stopnjo verjetnosti, dejanska presoja posega v pravno korist stranskega udeleženca pa je po naravi stvari lahko šele predmet odločbe.2 Tako je tudi stališče sodne prakse.3 Za udeležbo tožnice v tem postopku ji torej ni potrebno dokazati, da bo toženka z ukrepom naložila spremembo vzorčne ponudbe oziroma pogodbe tako, da se bodo poslabšala pogodbena določila v breme tožnice, ampak zadostuje verjetnost, da lahko pride do tega.

20. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da toženka ugotavlja, ali je aneks, ki sta ga sklenila zavezanec in tožnica (k pogodbi o medomrežnem povezovanju) v nasprotju z regulacijsko odločbo in ZEKom-1. Četudi bi bil sklenjeni dogovor v nasprotju z regulacijsko odločbo in ZEKom-1 in bi se ukrep nanašal na njegovo uskladitev, pa to ne pomeni, da zgolj iz tega razloga ne more priti do poslabšanja obstoječega položaja tožnice. Toženka sicer zatrdi, da bo morebitno odpravo kršitve naložila zgolj zavezancu. Če ne obstaja možnost, da bi bilo z inšpekcijskim ukrepom poseženo v pravice in obveznosti tožnice, ker bi kršitev lahko odpravil zgolj zavezanec, pravni interes tožnice za vstop v postopek tudi po presoji sodišča ne bi mogel biti utemeljen. Vendar pa toženka istočasno navaja, da „se lahko zgodi“, da bo presodila, da so bile cene po presojanem sporazumu (torej aneksu) prenizke in bo zahtevala odpravo nepravilnosti ter da je povsem normalno, da tožnici takšna odločitev ne ustreza, ker bi bil s tem prizadet njen ekonomski položaj. Tudi iz navedb v odgovoru na tožbo izhaja, da ukrep, ki bi za tožnico vzpostavil obveznost plačati drugi pogodbeni stranki (zavezancu iz regulatorne odločbe) višjo ceno oziroma vzpostavitev drugačnih pogojev dostopa, ni izključen. Če bo toženka po četrtem odstavku 103. člena ZEKom-1 zahtevala spremembo vzorčne ponudbe, torej v tem primeru že pogodbe, v škodo tožnice, pa ima po presoji sodišča tožnica v postopku položaj stranskega udeleženca. Pri tem se v tej sodbi ne opredeljuje do utemeljenosti oziroma dopustnosti takega ukrepa, saj to v obravnavani zadevi ni predmet odločanja.

21. Ker je toženka zmotno uporabila predpis, tj. štela, da v tem inšpekcijskem postopku v nobenem primeru ne more priti do posega v pravni položaj tožnice, pa v izpodbijanem sklepu ni dovolj jasno in neizključujoče navedla relevantnega dejanskega stanja (ali je možen izrek ukrepa, ki tožnici nalaga večje obveznosti oziroma ji daje manjše pravice od obstoječih). Posledično sodišče ni moglo samo odločiti, ali ima tožnica položaj stranke v postopku.

22. Sodišče je vsebinsko obravnavalo tudi tožbo zoper 1. točko izreka sklepa. Ustavno sodišče je namreč v zadevi U-I-16/10-10, Up 103/10-12 z dne 20. 10. 2011 zavzelo stališče, da gre v primeru odločanja o pravici iz drugega odstavka 82. člena ZUP za vsebinsko odločitev o posebni zakonski pravici. Sklep o zavrnitvi vpogleda v spis, ker vlagatelj ni izkazal pravne koristi, je meritorna odločitev, s katero je odločeno o vsebinski utemeljenosti samostojnega zahtevka in je torej upravni akt. Ustavno sodišče opozarja, da je namen pravice ta, da lahko vsakdo z vpogledom v spis pride do podatkov, za katere izkaže, da bodo v drugem postopku pomembni za varstvo njegovega pravnega položaja.

23. Toženka je tožnici zavrnila vpogled v spis iz istih razlogov, kot ji je zavrnila udeležbo v postopku, sodišče pa je izpodbijani sklep v tem delu odpravilo. Že iz tega razloga je treba odpraviti tudi odločitev iz 2. točke izreka sklepa, saj bi imela tožnica, če bi bila stranski udeleženec, po določbi prvega odstavka 82. člena ZUP izkazan tudi interes za vpogled v spis, ne da bi bilo treba o tem posebej odločati. Pri tem pa sodišče opozarja, da je določba 82. člena ZUP širša. Če toženka odloči, da oseba nima položaja stranskega udeleženca, mora zahtevek osebe, ki ni stranka niti stranski udeleženec, obravnavati po drugem odstavku 82. člena ZUP, po katerem se pravni interes ne obravnava enako kot pravni interes za vstop v postopek, saj se upoštevaje stališče Ustavnega sodišča lahko opira na katerikoli zakon.4 V zvezi s tem sodišče opozarja, da je tožnica svoj interes za vpogled v spis utemeljevala tudi z odškodninsko odgovornostjo zavezanca za sklenitev aneksa, za katerega je sporno, ali je v skladu z zakonom oziroma regulatorno odločbo. O tem, zakaj je toženka štela, da tožnica (tudi) iz tega razloga ni upravičena do vpogleda v spis (s katerim bi pridobila določene podatke glede te odgovornosti), izpodbijani sklep nima razlogov.

24. Glede na navedeno je sodišče odločbo prvostopenjskega organa v izpodbijanem delu odpravilo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponoven postopek. Sodišče je odločilo na seji na podlagi prve alineje prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

25. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 tožnik upravičen do povračila stroškov sodnega postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji in tožnico je v postopku zastopala odvetniška družba, zato se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika) ter 22 % DDV, ki znaša 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve sodbe. V skladu s prvim odstavkom 299. člena Obligacijskega zakonika zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo.

1 Glej Kerševan, E. in Kovač P., Komentar zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 2020, stran 337. 2 Glej Kerševan E., Kovač P., Komentar zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 2020, stran 338. 3 Glej X Ips 34/2019 z dne 28. 11. 2019. 4 Glej U-I-16/10-10, Up 103/10-12 z dne 20. 10. 2011, 12. točka odločbe.