Jedro

V zapuščinskih postopkih po presoji pritožbenega sodišča sicer načelno ni povsem izključena uporaba določbe 337. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD in tudi z 42. členom ZNP-1, treba pa je pri tem upoštevati naravo in namen zapuščinskega postopka, že navedene določbe ZD in upoštevati tudi, ali gre za uveljavljanje le novih dejstev, ali za uveljavljanje dedne pravice, pomembno pa je zlasti tudi, ali so bili udeleženci postopka jasno opozorjeni, kakšne obveznosti imajo v postopku in kakšne bodo posledice, če teh obveznosti do danega roka ne izpolnijo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep o dedovanju se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je brez zapuščinske obravnave dne 5. 11. 2020 izdalo sklep o dedovanju, v katerem je ugotovilo, da zapuščina po pokojnem A. A. (rojenem 27. 2. 19.. in umrlem 11. 5. 20..) obsega v točki I. izreka navedena denarna sredstva ter osebni avtomobil. Ugotovilo je, da po zakonu pridejo v poštev kot dediči prvega dednega reda zapustnikov sin D. D., zapustnikova hči C. C. in zapustnikova zunajzakonska partnerka B. B., vsak do 1/3 zapuščine. Pod točko II. izreka je kot dediče po zakonu razglasilo zapustnikova otroka, sina D. D. in hčer C. C. ter zapustnikovo zunajzakonsko partnerko B. B., vsak do 1/3 zapuščine, pri čemer je pojasnilo tudi, da iz pisnih dednih izjav zunajzakonske partnerke z dne 21. 10. 2020 in zapustnikove hčere 2. 11. 2020 izhaja, da sta sprejeli svoj zakoniti dedni delež na zapuščini. Pod točko III. izreka sklepa je odredilo, da je po pravnomočnosti tega sklepa vsak dedič do 1/3 upravičen dvigniti denarna sredstva, navedena v sklepu, realizirati terjatev do ZPIZ Ljubljana, razpolagati z osebnim avtomobilom in zanj izposlovati ustrezno prometno dovoljenje.

2.Zoper sklep se dediča, zapustnikova potomca D. D. in C. C. v skupni pritožbi po pooblaščencu pravočasno pritožujeta. Navajata, da sklep o dedovanju izpodbijata v delu, ki se nanaša na ugotovitev in razglasitev dedičev po zakonu ter odreditev delitve zapuščine, iz vseh pritožbenih razlogov in predlagata, da sodišče izpodbijani sklep razveljavi in domnevno zunajzakonsko partnerico B. B. izključi iz kroga dedičev po zakonu, saj navedena ni in nikoli ni bila zunajzakonska partnerica zapustnika A. A. Navajata, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom brez naroka za zapuščinsko obravnavo sicer pravilno ugotovilo obseg zapuščine zapustnika, na osnovi lastne priglasitve domnevne zunajzakonske partnerice B. B. pa je le-to, skupaj s pritožnikoma, ki sta sin in hči zapustnika, razglasilo za dedinjo po zakonu in odredilo delitev zapuščine zapustnika med vse tri dediče. Navajata, da B. B. ni in nikoli ni bila izvenzakonska partnerka pokojnega očeta. Navajata, da je bila zadnji dve leti najeta in plačana negovalka pokojnega, za svoje delo je bila vsak mesec redno plačana, med zapustnikom in navedeno po vedenju obeh pritožnikov, sina in hčerke zapustnika, razen negovalnega odnosa, nikoli ni bilo čustvene navezanosti, še več, zapustnik se je v zadnjem obdobju hotel poročiti nazaj s svojo bivšo ženo. Zapustnik si je uredil tudi možnost bivanja v Domu E., kjer je že imel nekaj osebnih stvari, navedena in zapustnik nikoli nista bila prijavljena na istem naslovu, navedena pa je v preteklosti na isti način že skrbela za dva ostarela in bolna moška, iz njune zapuščine pa tudi izvira njeno premoženje, ki si ga sedaj skuša povečati na škodo obeh pritožnikov kot domnevna izvenzakonska partnerica zapustnika. Gre za najeto negovalko, ki je zapustnik tudi ni nikoli predstavljal drugače. Navedena ni hodila k zapustniku na obiske v bolnico pred njegovo smrtjo, ker to ni želela, ni imela pravice vpogleda v njegove zdravstvene kartoteke. Če bi bila kakorkoli čustveno povezana z zapustnikom, bi jo ta vsekakor želel imeti ob sebi v zadnjih dneh življenja. Je pa na svojo roko in mimo vedenja obeh pritožnikov organizirala pogreb in sedmino za zapustnika, za kar od pritožnikov ni dobila soglasja niti od njiju ni hotela sprejeti denarja, kar vse je bilo tako plačano iz denarja, ki ga je imel zapustnik in ga je navedena redno dvigovala na bankomatu, pritožnikoma pa ni poznano, ali je bila za to s strani zapustnika sploh pooblaščena in če, v kakšnem obsegu. Obstaja tudi verjetnost, da s prejšnjim partnerjem še ni razvezana in je v zakonski skupnosti, kar seveda onemogoča zaključek o izvenzakonski skupnosti. Navajata, da je zoper domnevno izvenzakonsko partnerko B. B. bila dne 19. 10. 2020 na ODT Celje s strani pritožnikov podana kazenska ovadba zaradi kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 208. člena in kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1, oboje storjeno na škodo zapustnika A. A. Navajata, da obstajajo razlogi za utemeljen sum, da je navedena vzela tuje premične stvari z namenom, da si jih protipravno prilasti, kar nato opisujeta v pritožbi. Navajata, da tudi če bi navedena bila izvenzakonska partnerica zapustnika, je zaradi zatajitve in tatvine na njegovo škodo dedno nevredna. Pritožnika poudarjata, da B. B. ni in nikoli ni bila izvenzakonska partnerica zapustnica, da je bila zgolj in samo njegova plačana negovalka, kar vsekakor izključuje vsako čustveno in ekonomsko utemeljeno dalj časa trajajočo življenjsko skupnost. Sodišču zato predlagata, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in domnevno izvenzakonsko partnerico primarno izloči iz kroga dedičev po zakonu in podrejeno, da jo na osnovi 1. točke drugega odstavka 210. člena v povezavi s prvim odstavkom 203. člena Zakona o dedovanju (ZD) napoti pravdo, kjer naj dokaže status izvenzakonske partnerke zapustnika.

3.V odgovoru na pritožbo B. B. po pooblaščencu obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam kot neutemeljenim. Izpostavlja tudi, da gre za nedovoljene pritožbene novote. Predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev sklepa o dedovanju sodišča prve stopnje. Zahteva, da se dedičema naloži plačilo priglašenih stroškov odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Predmet pritožbenega preizkusa je sklep o dedovanju, ki ga je sodišče prve stopnje izdalo brez oprave zapuščinske obravnave. V sklepu je ugotovilo obseg zapuščine zapustnika, ki jo sestavljajo denarna sredstva in osebni avtomobil ter terjatev do ZPIZ iz naslova neizplačanih pokojninskih prejemkov, za dediče pa razglasilo zapustnikova otroka, sina D. D. ter hčer C. C. ter zapustnikovo zunajzakonsko partnerko B. B., vsakega do 1/3 zapuščine, pri čemer je, kot je v pojasnilo v obrazložitvi sklepa, upoštevalo pisni dedni izjavi zapustnikove zunajzakonske partnerice in zapustnikove hčere ter pasivnost zapustnikovega sina.

6.Iz vsebine pritožbe izhaja, da pritožnika v izpodbijanem sklepu o dedovanju razglašeni dedinji B. B, oporekata dedno pravico po zapustniku s trditvami o tem, da ta ni in nikoli ni bila zunajzakonska partnerka pokojnega A. A., njunega očeta, in posledično nasprotujeta delitvi zapuščine med tri dediče. Te navedbe in trditve navajata in izpostavljata prvič v pritožbi.

7.Zapuščinski postopek je po svoji naravi in vsebini poseben oficiozni nepravdni postopek. Sodišče mora na podlagi 165. člena Zakona o dedovanju (ZD) ves čas postopka gledati na to, da se pravice strank čim prej ugotovijo in zavarujejo, v presojo pa sodišče vzame vsak predlog prizadetih oseb, ki ga te dajo pisno ali ustno. Po določbi tretjega odstavka 205. člena ZD lahko prizadete osebe do konca postopka podajo pri sodišču dedno izjavo. Dediči tako primarno uveljavljalo svoje dedne pravice in tudi ugovore v zapuščinskem postopku. Redna pot za uveljavljanje dedne pravice je torej zapuščinski postopek, pravdni postopek pa le izjemoma, v primerih, ki so z zakonom določeni. Zato pravnomočen sklep o dedovanju, katerega sestavni del je tudi razglasitev dedičev po določbi 220. člena ZD veže stranke, ki so v zapuščinskem postopku sodelovale.

8.Ob zgoraj navedenem je zato ob presoji, ali v zapuščinskih postopkih uporabiti pravila o prekluziji in pri tem tudi določbo glede novot v pritožbenem postopku iz 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 163. členom ZD in tudi 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1), treba upoštevati naravo in namen tega postopka.

9.Sodna praksa je glede tega vprašanja različna, od stališč, ki se zavzemajo za uporabo določbe 337. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZPP tudi v zapuščinskem postopku pa do drugačnih stališč, zlasti tudi v novejši sodni praksi, ki poudarjajo zgoraj že navedene določbe ZD.

10.Tudi v teoriji je zaslediti stališče, da v zapuščinskem postopku ni mogoče sklicevanje na procesne določbe ZPP, ki urejajo prekluzijo.

11.V zapuščinskih postopkih po presoji pritožbenega sodišča sicer načelno ni povsem izključena uporaba določbe 337. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD in tudi z 42. členom ZNP-1, treba pa je pri tem upoštevati naravo in namen zapuščinskega postopka, že navedene določbe ZD in upoštevati tudi, ali gre za uveljavljanje le novih dejstev, ali za uveljavljanje dedne pravice, pomembno pa je zlasti tudi, ali so bili udeleženci postopka jasno opozorjeni, kakšne obveznosti imajo v postopku in kakšne bodo posledice, če teh obveznosti do danega roka ne izpolnijo.

12.V konkretnem primeru ni prezreti, da zapuščinska obravnava pred izdajo sklepa o dedovanju ni bila opravljena. V zapuščinskem postopku obravnava sodišče vsa vprašanja, ki se nanašajo na zapuščino, zlasti pa pravico do dediščine, velikost dednega deleža in pravico do volila (člen 207/1 ZD). Oprava zapuščinske obravnave je v zapuščinskem postopku obligatorna in jo sodišče opravi po uradni dolžnosti v primeru, ko so predmet zapuščine nepremičnine, če pa je pokojnik zapustil samo premično premoženje ( kot v konkretnem primeru), jo sodišče glede na določbo drugega odstavka 203. člen ZD ne opravi, če je nobeden od tistih, ki so upravičeni dedovati, ne zahteva. V dopisu z dne 6. 10. 2020 je sodišče vse tri udeležence postopka obvestilo o obsegu zapuščine, navedlo osebe, ki pridejo v poštev kot dediči in s kakšnimi deleži, zaprosilo za podatek o sorodstvenem razmerju z zapustnikom za dediča D. D. in C. C. in pozvalo, da sodišču v roku 8 dni podajo pisno dedno izjavo o tem, ali sprejemajo svoj zakoniti dedni delež na zapuščini ali svoj dedni delež odstopajo kateremu od sodedičev ali pa se dedovanju po zapustniku odpovedujejo, poučilo pa jih je tudi, da če v danem roku ne bodo predlagali zapuščinske obravnave, lahko sodišče odloči na podlagi pisnih dednih izjav in izda sklep o dedovanju ter tudi, da v kolikor ne bodo podali pisne dedne izjave, bo sodišče štelo, da so sprejeli svoj zakoniti dedni delež na zapuščini, pozvalo pa jih je tudi, da v tem roku sporočijo višino pogrebnih stroškov, da jih bo sodišče lahko upoštevalo pri odmeri sodne takse. V spisu je poleg vlog z dednima izjavama B. B. in C. C., ki jih je sodišče prve stopnje v sklepu o dedovanju upoštevalo, zaslediti tudi vlogo D. D. (sedaj tudi pritožnika) z dne 3. 11. 2020, ki je na nepravdni oddelek sodišča prve stopnje prispela na dan izdaje izpodbijanega sklepa, v kateri je tudi ta odgovoril na poziv in dopis sodišča z dne 6. 10. 2020 in med drugim tudi navedel, da se želi udeležiti zapuščinske obravnave. Iz vlog, ki so jih dediči poslali na sodišče do izdaje sklepa o dedovanju, tudi ne izhaja, da so bile vložene po kvalificiranem pooblaščencu. Iz dopisa, ki ga je sodišče posredovalo udeležencem postopka, pa razen povzetega tudi ne izhaja, da bi bili glede obravnavanja dednopravnih vprašanj v zapuščinskem postopku poučeni o omejitvah v smislu neupoštevanja njihovih (morebitnih) kasnejših navedb v postopku.

13.Ob vsem zgoraj obrazloženem in s poudarkom, da je primarno zapuščinski postopek tisti, v katerem se uveljavlja in ugotavlja dedna pravica, stranke, ki so v njem sodelovale, pa pravnomočen sklep o dedovanju glede dedne pravice dedičev tudi veže, je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in sklep o dedovanju sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

14.Sodišče prve stopnje bo glede na navedeno moralo opraviti zapuščinsko obravnavo in obravnavati navedbe dedičev glede pravice do dediščine in v primeru spora med strankami o dejstvih, ki se nanašajo na dedno pravico, ravnati skladno z določbami ZD (prvi odstavek in 1. točka drugega odstavka 210. člena v povezavi s prvim odstavkom 203. člena Zakona o dedovanju (ZD)).

15.Sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da glede na zgoraj obrazložene okoliščine primera in naravo stvari ni opravilo obravnave na pritožbeni stopnji, saj je upoštevati, da pred sodiščem prve stopnje zapuščinska obravnava še ni bila opravljena in bi bilo z opravo obravnave prvič šele na pritožbeni stopnji tudi poseženo v ustavno pravico strank do dvostopenjskega odločanja in pravico do pritožbe v zapuščinskem postopku.

Odločitev o priglašenih stroških v odgovoru na pritožbo je pridržana za končno odločbo.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 337 Zakon o dedovanju (1976) - ZD - člen 10

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.